Kult spočetja

Pod tem naslovom je bil v Mladini (25.8.2017) objavljen zanimiv članek novinarja Jureta Trampuša o tem, zakaj se katoliška cerkev še vedno tako goreče bori proti pravici do splava. V članku je citirana izjava nadškofa Zoreta z maše na Brezjah, ko se je spraševal, ali smo kot družba »dosledni varuhi življenja od njegovega spočetja do naravne smrti«. Dejstvo je, da družba ni varuh življenja od spočetja do naravne smrti. Posebno mesto med temi, ki ne varujejo življenja, pa ima ravno katoliška cerkev. Čeprav stalno govori o varovanju življenja, pa ga v resnici sploh ne varuje. Je proti življenju. Katoliška cerkev namreč predvideva smrtno kazen za mnogo moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Primer: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Kako je potrebno razložiti pozive k ubijanju, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju, ki po bibliji v celoti veljajo še danes. Poleg tega pa cerkev podpira vojne in smrtno kazen posvetnih držav. Zaradi cerkve je umrlo milijone ljudi, ki zaradi nje umirajo še danes, da se ne omenjajo milijarde živali. Cerkev torej ne varuje življenja, kot bi to lahko izhajalo iz podtona nadškofovih besed.

Seveda je nadškof imel v mislih, ko je govoril o varovanju življenja, tudi splav. Cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo posvetno prepoved. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in zato ženskam, ki splavijo grozi z večnim peklom. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, potem kot odraslega »žrtvuje« v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države npr. proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva osebi reši življenje, nato pa ji ga odvzame!

V članku je bilo postavljeno tudi vprašanje, kdaj zarodek dobi dušo. Na začetku je cerkev trdila, da duša nastane ob rojstvu, prej je ni bilo. Kasneje je bilo to spremenjeno in zdaj cerkev pravi, da dušo ob spočetju ustvari Bog. To je nesmisel, saj bi to pomenilo, da Bog dela po „nareku“ človeka. Torej če se moški in ženska odločita za otroka in ga spočneta, prisilita Boga, da ustvari dušo. Torej, Bog je suženj človeka, človek je nad Bogom. Če pride do spočetja pri posilstvu, mora Bog kljub nasilju ustvariti dušo. Ker pa seveda Bog ni suženj človeka in zato ne ustvarja duše ob spočetju, je morala ta obstajati že pred spočetjem. Če bi Bog ustvaril dušo ob spočetju, bi pomenilo, da bi bili v telesu matere dve duši: ona od matere in druga od otroka v njej. Kar bi bilo nesmiselno, saj je lahko po naravi stvari v enem telesu samo ena duša. Duša, ki je bila ustvarjena mnogo pred spočetjem, se v otroka »vseli« šele ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne. Vse to zelo logično obrazlaga nauk o reinkarnaciji, ki ga je cerkev preklela in njegove pristaše poslala v večni pekel. Zakaj je to storila? Ker ji ni v korist in ker je nauk o reinkarnaciji njen pokop. Iz tega nauka namreč izhaja, da cerkev v odrešenju nima nobene vloge. Še več: cerkev je škodljiva, ker ljudi usmerja na napačno pot. Zanimivo pa je, da je bil nauk o reinkarnaciji del nauka Jezusa (cerkev ga je iz biblije bolj ali manj izbrisala) in da je bil ta nauk v njegovem času in prostoru splošno znan.