Gen iz žegnane vode

Aprila 2014 je tedanji ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli pri stavbi ameriškega veleposlaništva v Republiki Sloveniji v Ljubljani odkril spominsko ploščo v čast slovenskim žrtvam »vseh treh totalitarnih režimov«, torej fašizma, nacizma in komunizma. Od tedaj t. i. evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov – ki so ga predlagale vzhodnoevropske države, evropski parlament pa je predlog leta 2009 sprejel in za praznik določil 23. avgust, ker je bil na ta dan leta 1939 sklenjen t. i. pakt Molotov-Ribbentrop – v Sloveniji počastijo pred ameriškim veleposlaništvom. (Ideološki konstrukt praznika in raznih podobnih resolucij sem že analiziral v Mladini, seveda ne edini ne v Sloveniji in ne v EU.)

No, sedaj spominske slovesnosti potekajo v režiji predstavnikov veleposlaništva, Študijskega centra za narodno spravo, vojaškega vikariata Slovenske vojske (vojska pač ne prvič in ne zadnjič ne glede na trenutnega ministra ali ministrico izkazuje, da je njeno trdo vodilno jedro že 25 let projanšistično) ter župnije sv. Nikolaja v Ljubljani. Izrazito desničarska prireditev torej. Počastitev so letos, vsaj po pisanju nekaterih medijev, podkrepili z razstavo fotografij iz leta 1945 v zaporniških celicah, v katerih naj bi bila nekdanja Služba državne varnosti zasliševala zapornike. Pač še en očiten znak, kateremu »totalitarizmu« je vse skupaj namenjeno.

Večina Slovencev, z mano vred – vedno bolj pa je to opazno tudi v osrednjih medijih, razen na RTV, seveda, kjer nekaj novinark in novinarjev temo generira v neskončnost –, je ideoloških tem, povezanih z drugo svetovno vojno, več kot naveličana. Morda nenavadno, a želimo si varno starost, dober zdravstveni in socialni sistem in prihodnost za otroke in vnuke. »Ne druga svetovna vojna, ampak drugi tir,« če parafraziram spletnega komentatorja. Že to, da vsakič večinsko volijo stranke, pa čeprav instantne, ki obljubljajo, da se z ideološkimi temami ne bodo ubadale, je dovolj povedno. No, te vsakič, potem ko pridejo na oblast iz oportunizma, poklicne »spravitelje« financirajo zunaj utečenih znanstvenih sistemov. Hkrati je politična kvota tistih, ki (ob podpori katoliške cerkve) še vedno živijo od ideoloških tem in zanje, vsakič znova dovolj, da normalizacija političnega življenja v Sloveniji ni mogoča. In še dolgo ne bo. Ne išče iz roda v rod pot le »duh«, kot je bila naslovljena neka danes pozabljena literarna antologija, pač pa tudi strup. Le da se vedno bolj kanalizira v spletne forume, strankarske medije in patološka anonimna zmerjanja.

Vrnimo se k Mussomeliju. Ob odkritju plošče je imel res zanimiv govor. Med drugim je povedal, da zelo malo ve o zgodovini. O slovenski in celo ameriški (v zvezi s katero je bil, to mu je treba priznati, v posameznih segmentih celo kritičen). In kako je upravičil postavitev plošče in skrb za slovensko zgodovino? S tem, da se Američani »nenehno trudijo«, da bi bili pravičnejši ter sočutnejši narod oziroma »boljša skupnost« (to so zapisali tudi v ustavo), in so zato kljub lastnim napakam kritični do drugih in jim želijo pomagati. V tem primeru Slovencem do sprave.

ZDA so imperialna sila, zgodovinsko in danes. Demokratičnost njihovega sistema je več kot dvomljiva. Vzpostavile so se na genocidu domorodcev. Totalitarizme definirajo, imajo za zaveznike, občasno rušijo in jih marsikje tudi vzpostavljajo izključno glede na svoje interese. Ne z argumenti humanističnih razprav ali mednarodnega prava, pač pa oboroženih sil. V šestdesetih letih 19. stoletja so imele zelo krvavo in gospodarsko uničujočo državljansko vojno, ki je prinesla več mrtvih, kot je padlo Američanov v vseh vojnah od začetka ZDA do danes. V resnici še vedno traja in v nasprotju s Slovenci, vsaj za zdaj, se še vedno tudi fizično pobijajo med sabo iz istih segregacijskih razlogov kot tedaj. Mussomeliju (ali kakšnemu njegovemu nasledniku) je umanjkal ključni del govora, ki bi v zvezi s Slovenci in spominsko ploščo vnesel nekaj prepričljivosti. Recimo: »Obsojamo nacizem, fašizem in komunizem. Tudi 'titoistično' različico v Sloveniji in Jugoslaviji. Res smo bili v odličnih odnosih s Titom, ga podpirali, z njim so se srečevali naši tedanji predsedniki (tudi Kennedy), ampak danes pač mislimo, da je bil njegov sistem totalitaren. Hkrati moramo nedvoumno povedati, da med totalitarizme štejemo tudi slovenski predvojni in medvojni klerofašizem in še posebej domobranstvo kot lokalno podvrsto nacizma. Kljub totalitarizmu, ki ga vidimo v Titovem režimu, smo zelo hvaležni, ker so njegovi slovenski partizani reševali naše pilote in posadke, in obsojamo domobrance, ki so te lovili in izročali Nemcem.« No, tega seveda ne boste slišali.

Resnici na ljubo pa je zunaj obravnavane teme treba priznati, da veleposlaništvo v pragmatični ameriški maniri na lokalni ravni vendarle sodeluje tudi pri obletnicah dogodkov, povezanih z reševanjem Američanov med drugo svetovno vojno.

Nedavno sem v nekem intervjuju z mednarodno uveljavljenim kolegom dr. Jožetom Pirjevcem prebral medklic novinarke, da je bilo slovenskim komunistom samo za oblast in da »jim je kri dišala«. Brez dvoma. Če bi zmagali nacisti in domobranci, bi 37 tisoč partizankam in partizanom ter njihovim sorodnikom milostno odpustili »komunistično zablodo«. Najbrž bi lahko v novi, nacistični Evropi, ki bi sicer dovoljevala le eno stranko, tukaj izjemoma ustanovili svojo in z Rupnikom in njegovimi domobranci pošteno tekmovali na volitvah. Kako že pravi politik, brez katerega po interpretaciji dr. Ernesta Petriča in njegovega ustavnega sodišča v Sloveniji menda ni demokracije: »In sloni letijo.« Ali nekaj takega.

Sedaj, ko je nacionalna genetika supermoderna, bo morda kdo kmalu odkril »sadistični komunistični gen«, ki verjetno sega tja do paleolitika. In seveda še enega nasprotnega. Iz žegnane vode, lastnega zgolj katolikom. V katerem je ena sama čista ljubezen in nobene sle po oblasti.

Preberite si tudi članek Črna roka