Vlado Miheljak: Vagina dentata

Spoštovani g. Miheljak Psihiater in zdravnik dr. sc. med. Janez Rugelj (1929–2008) je svoje življenje, ne samo poklicno, temveč celostno, posvetil reševanju ljudi v stiski. Delal je do nekaj mesecev pred smrtjo. Z njegovo pomočjo in po njegovi zaslugi dandanes veliko ljudi, ki so bili obsojeni na propad, živi polno in ustvarjalno življenje. Za svoje »vseživljenjsko zdravniško, humanitarno in znanstveno delo« je prejel tudi Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Intervjuje, kjer mu kakšne izjave res niso v čast, je običajno dajal v odmoru med enim in drugim pacientom. Dal jih je na stotine, a ne na svojo željo, temveč na pobudo novinarjev in medijev, ker je bil pač eden bolj karizmatičnih slovenskih zdravnikov z izjemnim in do sedaj še ne preseženim načinom dela. Vsi intervjuji (tudi strokovni) so, poleg druge, zelo obsežne dokumentacije o njegovem delu, urejeni in za raziskovalce dostopni v NUK. Če ga želite dostojno citirati, je treba vzeti v roke vsaj kako od njegovih knjig, kot so Pot samouresničevanja, Uspešna pot, Dolga pot in Zmagovita pot. V njih so jasno predstavljena njegova strokovna in človeška stališča, ki pa niso na voljo z enim klikom na spletu, temveč zahtevajo nekaj truda.

Zreducirati njegov lik in delo na posamičen intervju (ali kako drugo napaberkovano izjavo), ki ga je dal takrat, ko so ga že zapuščale moči, ob tem pa ne omenjati njegovega dela na splošno, kot ste naredili v svoji kolumni, je nizkotno, da ne rečem podlo in nevredno vašega imena in statusa. Vse kaže, da minulega dela in življenja dr. Janeza Ruglja res ne poznate natančneje, saj ste ga po nemarnem v taisti kolumni omenili še dvakrat, v zvezi z njegovim »domnevno krivičnim statusom« in tekom »njegovih vernikov« okoli parlamenta, s čimer pogrevate očitke tradicionalne psihiatrične stroke dr. Ruglju, ki so bili razčiščeni že desetletja nazaj in tudi podrobno opisani v njegovi knjigi Dramatična pot. Kje je vaša pieteta do umrlih, v konkretnem primeru do človeka, ki si nikoli ni prizadeval za nobeno pomembno javno funkcijo in je samo želel v miru in do enake starosti kot univerzitetni profesorji opravljati svoje zdravniško, humanitarno in znanstveno delo? Kaj je razlog, da se znašate nad njim in ga prikazujete tako izrazito površno in enostransko? In to skoraj desetletje po njegovi smrti, ko vam sam ne more ugovarjati, niti se braniti (ali celo spremeniti) svojih stališč?

Najbrž je čas, da namesto psihoanalize pokojnega psihiatra, raje začnete psihoanalizirati psihologa – sebe. Srečno!

Lep pozdrav.