Razlog za vzpon

Gostilna Ledinek
Šmarna gora 4
Tel.: 01 511 65 55
Uradno objavljen delovni čas Ledinekovih je vsak dan od 7.00 zjutraj do mraka.

Ambient:
starodobna gostinsko-hribovska postojanka z razgledom in menznim servirnim dodatkom za hitro oskrbo množice sprehajalcev

Napitki:
to ni kraj za vinske ibunge, zato pa imajo družino Peliconovih pirov in hudo kolekcijo vod, sokov, čajev in izotoničnih napitkov

Dostopnost:
iz doline gre navkreber cela vrsta pohodnih poti, načeloma se je mogoče skoraj čisto pod vrh pripeljati tudi z avtom

Fino:
kislo mleko enolončnice miške

Ne tako fino:
kislo zelje

Kislo mleko je 2,5, presta 1,4, enolončnica z lisičkami 5, musaka 6, pečenka s krompirjem 8,5, miške pa po 0,5 evra za kos.

»Tukaj ni nič, še šporherta ne! Kam ste me to zvlekli?« je na gozdnati ravnici, ki se imenuje Spodnja kuhinja in je približno na četrtini poti od šmarnogorskega izhodišča na tacenskem parkirišču, sopihal sicer za šoferske naloge odgovorni član Konzumovega inšpektorata. Tokratna odprava si res zasluži to ime, saj smo komfort avtomobilskih sedežev zamenjali za robustno obutev in se povzpeli visoko nad Ljubljansko kotlino. Dobro, težko bi se zdaj trkali po prsih, češ da je šlo za neko ekstremno ekspedicijo (sploh če za referenco vzameš na Instagramu pod oznako Mount Saint Mary objavljene zora-je-svanula fotke gospa in gospodičen), ampak za obmizne posedače, kot smo, je bilo tričetrturno španciranje v hrib vendarle omembe vredno doživetje. Za katero smo bili potem nagrajeni s pošteno malico na vrhu.

Vsaj dva razloga sta, da bi lahko bilo tudi drugače: prvi je, da bi se Ledinekovi lahko izgovorili na anything goes, češ da zadihan in prijetno segret izletnik vase zadovoljno zbaše karkoli; drugi pa, da vsaj ob bolj obleganih dneh celotna operacija poteka v obliki menzastega, napol samopostrežnega pomikajte-se-proti-blagajni sistema. No, nobeden od strahov ni bil upravičen: kovtrček smetane na vrhu skodele čvrstega in okusnega kislega mleka je bil tako debel in čvrst, da se med transportom s tresočo se Napotnikovo roko od kase do mize z razgledom ni niti za milimetrček pretrgal, in čeprav tradicija zapoveduje konzumacijo z ajdovimi žganci (ti so bili sicer najboljši del najstnikove južine, kjer sta jim družbo delala bledično, ne še dovolj kislo zelje in spodobna kranjska klobasa), si nisem mogel kaj, da izmed številnih razpoložljivih različic prest ne bi izbral s kumino in soljo potresenega hrustljavega kosa pivniškega peciva. To je poleg mleka spremljalo tudi Peliconov poletni ale, in ko smo že pri njem: se samo meni zdi, da se na Peliconovih pirih nikakor ne razvije spodobna penasta krona?

Kakorkoli že: na vrhu Šmarne gore smo pojedli okusno in z lisičkami do roba napolnjeno zelenjavno enolončnico, z bučkami olajšano in z močnim ragujem obilno nabasano musako in izjemno – kar je skupni označevalec za sočno, svežo, mehko, radodarno odrezano, lepo postreženo in z naravnim zaftom prelito – svinjsko pečenko s praženim krompirjem (pri katerem imam raje bolj temno praženo čebulo, a šmarnogorskemu nimam kaj očitati). Da je bilo v postojanki mogoče najti sveže, tu pečene rdeče paprike, je Ledinekovim prineslo še dodatne bonus točke, prav tako slastne, v obliki ameriških luknjastih krofov ocvrte miške, ki jih prodajajo po 50 centov. Običajnim razlogom za pohod na Šmarno goro – rekreacijski, kulturno-zgodovinski, instagramski, razgledniški, družabni – lahko mirne duše dodaste še gastronomskega. Meni ta čisto zadostuje.