Kovanje dobičkov s smetmi

V zadnjem desetletju je bilo v Sloveniji zgrajenih sedem centrov za ravnanje z odpadki. Največji med njimi je začel obratovati konec leta 2015 na ljubljanskem Barju. Vanj je vključenih 50 občin, na leto pa lahko sprejme 150 tisoč ton mešanih in 20 tisoč ton bioloških odpadkov. Gradnja tega ogromnega centra, ki ga upravlja ljubljanska Snaga, je stala 160,71 milijona evrov, od tega je 77,57 milijona prispeval evropski kohezijski sklad, 66,64 milijona so zagotovile občine, 16,50 milijona pa je prispevala država. Čeprav bi moral biti center na Barju uspešnica, še vedno ni rentabilen, javno podjetje Snaga pa je zaradi tega v rdečih številkah. Razlog za to je taktiziranje občin. Predvideno je bilo, da bodo občine, ki so podpisale pristopno pogodbo, na Barje vozile vse komunalne odpadke, tudi biološke, vendar nekatere tega še vedno ne počnejo, zato zmogljivosti centra niso polno izkoriščene. Vse skupaj je še poslabšalo vztrajanje ministrstva za okolje, da obdelavo biološko razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev prepusti trgu, namesto da bi to dejavnost opravljali kot gospodarsko javno službo. Šli so tako daleč, da so ljubljanski mestni občini, ki se je privatizaciji ravnanja z biološkimi odpadki uprla, zagrozili z ustavnim sporom. Spor med državo in ljubljansko občino se je vlekel več mesecev, župan Zoran Janković je protestiral pri predsedniku vlade Miru Cerarju, na koncu pa je država vendarle popustila. V osnutku novega zakona o varstvu okolja je obdelava ločeno zbranih bioloških odpadkov opredeljena kot obvezna lokalna gospodarska javna služba. Do obrata v stališču ministrstva je prišlo predvsem zaradi bojazni, da bi Evropska komisija lahko terjala vračilo skoraj 78-milijonskega vložka, če bi obdelavo bioloških odpadkov prepustili trgu. Regijski center na Barju je bil namreč že od začetka predviden tudi za obdelavo bioloških odpadkov. Če pa bi ga obravnavali kot del tržne infrastrukture, bi komisija lahko trdila, da je šlo pri 78 milijonih za nedovoljeno državno pomoč. Odločitev države, da ravnanje z odpadki ostane v domeni javne službe, pa se ne zdi logična vsem. Gospodarska zbornica trdi, da gre za »ukinitev svobodne gospodarske pobude in tržne konkurence«, ki bo vplivala na zvišanje cen.

Primerjava cen za ravnanje z odpadki v različnih občinah je namreč že večkrat pokazala, da občani višje položnice pogosteje plačujejo tam, kjer za ravnanje z odpadki skrbi zasebno podjetje, ne pa javno. »Prav vzpostavitev regijskih centrov za ravnanje z odpadki je znižala ceno obdelave na trgu, in ne obratno,« poudarjajo v Snagi. Vedeti je treba, da številna zasebna podjetja za ravnanje z odpadki nimajo ustreznih dovoljenj oziroma svojo dejavnost opravljajo z nedovoljenimi postopki. Ljubljanski regijski center za obdelavo bioloških odpadkov edini uporablja tehnologijo, ki jo EU priznava kot recikliranje. Naloga države pač ni reševanje finančno nasedlih bioplinarn, kar si želi GZS, saj bioplinarne niso bile zgrajene zaradi obdelave bioloških odpadkov, pač pa za proizvodnjo električne energije. Naloga države pa je državljanom zagotoviti kakovostne in čim cenejše storitve …