Prvi izzivalec

Če bi Marjan Šarec kandidaturo za predsednika republike napovedal leta 2012, pa čeprav z današnjo politično kilometrino in izkušnjami, verjetno ne bi zbral niti potrebnih 5000 glasov za vložitev kandidature. Leta 2012 je bila namreč predsedniška funkcija dojeta kot izrazito resna, rezervirana za prvokategornike. V prvem krogu so tako dejansko nastopili le trije kandidati: Borut Pahor, Danilo Türk in Milan Zver. Vsi trije so bili profesionalni državni politiki, drugi v tekmo niti vstopiti niso mogli. Zakaj ima danes župan Kamnika, po izobrazbi profesionalni igralec in nekdanji imitator, drugo najvišjo podporo, in prehiteva vse strankarske kandidate kot za šalo? Ne gre kazati s prstom na Boruta Pahorja. Najprej velja vstopiti v naše dnevne sobe.

Leta 2006 je Kaja Jakopič, novinarka in urednica na TV Slovenija, napisala knjigo »TV voajerji«. Knjiga ne govori o političnih kampanjah, ampak o tem, kako se je začel spreminjati odnos ljudi do zasebnosti, oziroma o tem, kaj iz družbe postopoma delajo resničnostni šovi. Ob prelomu tisočletja so bili ljudje še razburjeni, ko se je izkazalo, da so jih v nekaterih kabinah za pomerjanje oblačil snemale kamere: »Toda prav ti ljudje gredo zvečer domov in v večini gledajo TV-program, ki jim skoraj 'v živo' prikazuje posnetke ljudi, ki 24 ur na dan živijo pred kamerami, ki jih snemajo, kako spijo, kako se preoblačijo in tuširajo,« je kritično zapisala. A knjiga je odlično branje še danes – ponuja nam vpogled v neki drug čas, ko so nam nekatere stvari še delovale čudno, nesprejemljivo, v čas, ko še ni bilo selfijev, ko Facebook in Instagram nista oblikovala naše zasebne podobe v očeh drugih.

Danes, dvanajst let po prvem resničnostnem šovu pri nas (Bar, POP TV), je že vse drugače: resničnostni šovi niso le spremenili televizije, medijev, tistega, kar ljudje razumejo kot svojo zabavo, spremenili so vse, med drugim tudi politiko. In tudi tisto, kar je sledilo, vključno s selfiji, ki jih je prinesel razvoj mobilnih telefonov, ima svoje posledice v politiki in njenem funkcioniranju.

A vrnimo se h knjigi Kaje Jakopič in ugotovitvam o posledicah spremenjenega odnosa do zasebnosti. Resničnostni šovi so namreč pokazali ljudem, da vdiranje v zasebnost nenadoma ni nekaj slabega, ampak da se to celo izplača: »Zakaj torej posameznik svoje zasebnosti ne bi še iztržil, če se nadzoru ni več mogoče izogniti?« Leta 2017 se zdi to že davna preteklost. Danes je zasebnost najprej tržno blago, razprave pa so razen v akademskih krogih že popolnoma izzvenele. Danes mora biti vse videti kot resničnostni šov in razgaljanje zasebnosti. Oziroma še več: danes so še televizijske nadaljevanke videti bolj resničnostne kot sami resničnostni šovi. In naša podoba, ki jo skozi različne aplikacije posredujemo svetu, je v očeh drugih bolj resnična od našega dejanskega življenja. Ali kot je skozi opis resničnostnih šovov že leta 2008 na straneh Mladine napovedal Marcel Štefančič jr.: »Ne pozabite: resničnostni šovi nam, podobno kot politiki, ponujajo realnost – resničnost, takšno, kot je, v pristni, nepotvorjeni obliki. No script! Vsi vemo, da tekmovalce, vse te 'resnične', avtentične, pristne, spontane, neprisiljene, iskrene ljudi spreminjajo v spektakel. Pomeni: da jih silijo, da igrajo sami sebe. V Big Brotherju morajo sami sebe igrati 24 ur. Bolj ko igrajo, bolj pritegujejo pozornost. Bolj ko pritegujejo pozornost, bolj so telegenični. Bolj ko so telegenični, bolj so 'resnični'. In bolj ko so 'resnični', bolj so spektakularni.«

Visoka podpora, ki jo ima Šarec, nam predvsem nakazuje želje volivcev za volitve v državni zbor leta 2018. Novi obrazi in župani so za volivce še vedno privlačni.

Borut Pahor je leta 2012 vse to vzel resno – vzel je resno, da mora biti njegova resnična podoba ustvarjena tako, da bo bolj resničnostna od resničnosti. Ni bilo medija, ki ne bi opazil njegovega pobiranja smeti, njegovega sekanja kosti v mesariji in njegovih gozdarskih veščin. Mnogi so se norčevali, a Pahor se ni dal. Iz predsedniške kampanje je neusmiljenim kritikam medijev navkljub naredil svoj resničnostni šov – in to tako, da se je videla tudi vsa narejenost, vsa nepristnost, vsa zaigranost, nič nam ni ostalo skrito.

Je mar Pahor blefiral, da ne igra, je skrival, da je to le šov? Ne, nasprotno, družbino navdušenost nad resničnostnimi šovi je vzel resno, »sam sebe je igral 24 ur«, točno tako, kot je delovanje resničnostnih šovov opisoval štiri leta prej Marcel Štefančič, jr. In vendar lahko rečemo, da je Pahor leta 2012 le prisluhnil medijem – mar nismo takrat vsi poročali, da se je politika spremenila, da je zdaj bistveno, kako te dojame in spremlja kamera, da je uspeh tako posameznega politika kot politične stranke najprej odvisen od televizičnosti protagonista? Ljudem je bila Pahorjeva namišljena resničnost všeč, tako zelo, da je na volitvah tudi zmagal. Seveda, na zmago so vplivale tudi druge stvari; da je imel na primer v drugem krogu podporo vodje desnice. A dejstvo je, da je Pahor s svojim resničnostnim šovom premagal dva politika, ki sta stavila na resnost in togo držo, na državotvornost – tako dotedanjega predsednika Türka kot tudi kandidata takrat veliko bolj enotne desnice Milana Zvera, podpredsednika SDS.

Je torej presenečenje, da je dober mesec pred predsedniškimi volitvami edini izmed vseh kandidatov, ki poleg Pahorja resno priteguje glasove volivcev, ravno župan Kamnika Marjan Šarec, profesionalni igralec in nekdanji imitator politikov? Šarec ni zgolj poklicni igralec z diplomo AGRFT, ampak tudi profesionalno šolan govorec, ki je dolga leta delal na radiu in televiziji. Ne le, da tako kot večina politikov intuitivno ve, kaj je za ljudi privlačno, kakšen nastop je primeren za kakšno okolje, ampak pozna tudi teorijo, ki za tem stoji. Z drugimi besedami: če je Pahor amater na področju igre – ker na koncu pač gre za igro, za predstavo resničnosti –, je Šarec profesionalec. Njegova kandidatura je torej na prvi pogled logična posledica tega, da so volivci na prejšnjih predsedniških volitvah pokazali, da je to tisto, kar lahko na volitvah da dober rezultat. To seveda ne pomeni, da je to edina karta, ki jo mora imeti kandidat v rokah, nasprotno.

Šarec je ljudem namreč všeč tudi iz drugih razlogov. Najprej zato, ker ga poznajo in ker so ga videli in spoznali kot imitatorja – ki je imitiral slovenskega slehernika Serpentinška, pa tudi pokojnega Drnovška. Poznajo ga tudi kot župana Kamnika – in Šarec velja za uspešnega župana, pa čeprav tako o njem kot županu in o Kamniku preostala Slovenija ve le to, da ima visoko podporo občanov. A uspešni župani, ki »uredijo stvari«, so še vedno blagovna znamka, ki se v Sloveniji »dobro prodaja«. Šarec je tudi domnevno novo ime – vsaj toliko, kot je bil na primer Miro Cerar novo ime v državni politiki leta 2014. Ni torej novo, a ljudje ga dojemajo kot takega.

Prvi izzivalec ni proizvod Pahorja, njegove volilne kampanje in njegove politike – je odraz sprememb, skozi katere je šla družba v odnosu do politike.

Šarec kot politik današnjega časa svoje vloge dobro obvlada: deluje kot kleni Kamničan, ko je treba nastopiti v tej vlogi, in deluje kot mestni človek, ko je treba nagovoriti urbano volilno telo; deluje kot jezni podeželan, ki ima dovolj politikov tam nekje daleč v Ljubljani (med Ljubljano in Kamnikom je sicer le 19 kilometrov). Pravi, da je politično neodvisen, kar ljudje tudi želijo slišati, in prav nič mu ne škoduje, da je bil član Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića – ker to utemelji z izstopom, ko stranki ni bil več pripravljen slediti. Jeznim se zdi, da je njihov človek, ker pravi, da ni del političnega prostora, in ker pove, da se bo boril za ljudi. To pač deluje. Njegova stališča so lahko všeč tako levim kot desnim, zmožen je zavrniti vmešavanje cerkve v državo in hkrati podpreti pravice in občutenja vernih: je veren in hodi v cerkev, a hkrati zagovarja ločenost cerkve od države. Zmožen je populističnih izjav, a ne gre skočiti na to: mar niso resni politični komentatorji zadnja leta ugotavljali, da bodo tudi levi politiki morali začeti uporabljati bolj populističen jezik, če bodo želeli uspeti?

Marjan Šarec ima z drugimi besedami vse značilnosti idealnega politika, kot so ga mediji in analitiki javnega mnenja leta in leta pripisovali povprečnemu slovenskemu volivcu. Če bi si predstavljali vlogo idealnega župana majhnega mesta v resničnostnem šovu – mar obstaja idealnejši človek za to vlogo od Šarca?

Ali to vse res drži? Je res politika danes tako preprosta? Ni. Tako se morda zdi v tem trenutku, ko se volilna kampanja še ni preselila na televizijske ekrane oziroma se še ni res začela. A na politične izbire vpliva mnogo stvari. Pahor leta 2012 ni zmagal zato, ker je tako pridno kosil, sekal drevesa in šival. Niti ni zmagal zato, ker je tako dobro dojel značilnosti nove dobe, dobe resničnostnih šovov in selfijev, prodajanja igrane resničnosti. Zmagal je v finišu, v televizijskih soočenjih. Daje pa tudi ta del kampanje nek pomemben pečat in prispeva delež k njegovi zmagi. Dejstvo je, da je ta novi način obravnave zasebnosti danes pomemben del ne le politike, ampak naših življenj.

Pahor leta 2012 namreč ni kar preprosto zmagal – favorit na predsedniških volitvah leta 2012 je bil takratni predsednik Danilo Türk, Borut Pahor pa je bil bivši predsednik vlade, katerega mandat se je zaključil s predčasnimi volitvami, po katerih je vlado prevzel Janez Janša. Tako je na primer še teden dni pred volitvami, ki so bile 11. novembra 2012, Türka v anketnem izrekanju podpiralo v povprečju 36 odstotkov volivcev, Pahorja 24 odstotkov in Zvera 14 odstotkov. SDS je zoper Türka vodila neusmiljeno kampanjo, ki je vključevala tudi zmontirane lažne dokumente, ki naj bi dokazovali, da je sodeloval z Udbo. A ključni problem Türka je bil drugje: v televizijskih in drugih soočenjih je deloval vzvišeno in celo oholo – in naj so se njegovi svetovalci še tako trudili, tega vtisa mu ni uspelo popraviti. Seveda so aktivni volivci levice podpirali Türka, na politiko manj osredotočeni volivci pa so raje podprli Pahorja, ki je deloval umirjen in celo nekako oddaljen od politike. V drugem krogu, v katerega sta se uvrstila Pahor in Türk, so volivci desnice podprli Pahorja in mu s tem zagotovili zmago, saj so izbrali tistega, ki je zanje pomenil »manjše zlo«.

Izhodiščne predpostavke letošnjih volitev so drugačne. Na volitvah se bo soočilo več kandidatov, najverjetneje Borut Pahor in Marjan Šarec, ter kandidatke s podporo lastnih strank: Romana Tomc (SDS), Ljudmila Novak (NSi), Maja Brenčič Makovec (SMC), morda pa uspe dovolj glasov podpore zbrati tudi kakšen drug kandidat (na primer koprski župan Boris Popovič).

Glede na navedeno razpršenost kandidatov s podporo strank je drugi krog zelo verjeten. Zagotovo bo v naslednjih tednih začela rasti podpora Romani Tomc, saj ima SDS zelo zvesto volilno bazo, a za na politiko manj osredotočene volivce, torej prav tiste, ki na predsedniških volitvah zaradi zgoraj opisanih spremenjenih navad, bosta zagotovo najbolj zanimiva prav Pahor in Šarec. Vse tisto, kar smo opisali kot Šarčeve prednosti v sedanjem obdobju, lahko v televizijskih in drugih soočenjih zanj postane tudi breme. Bo njegova klenost, ki jo danes uporablja, da nagovarja volivce, ob Pahorju, ki zna biti hkrati državniški in skromen, še tako prepričljiva? Ko gre za predsedniško funkcijo, si ljudje predvsem predstavljajo nekoga, ki državo predstavlja v mednarodnih odnosih, zavedajo se omejenosti funkcije. Bo Šarcu uspelo pokazati Pahorjeve napake – bo poskušal nagovoriti volivce levice, ki so kritični do Pahorja zaradi odsotnosti njegovih stališč v ključnih trenutkih in tihe podpore SDS? Lahko s tem nagovorom še ohrani podporo jeznih in politično manj opredeljenih? Šarčeva podpora se lahko v televizijskih soočenjih tudi razblini. Tudi levih volivcev ne bo tako zlahka prepričal, nekatera njegova stališča so že zdaj pod drobnogledom, na primer njegovo izjavljanje, da bo odločen vrhovni poveljnik vojske ali da bo opozicija institucijam države. Oboje zveni nezrelo. Kot tudi na primer izjava, da je čas, da prevzame politiko generacija, ki ni sodelovala pri osamosvojitvi – kot da obstaja nekakšna kolektivna značilnost ali krivda vseh teh politikov.

Šarec, prvi izzivalec, ni proizvod Pahorja, njegove volilne kampanje in njegove politike – ampak je predvsem odraz sprememb, skozi katere je šla družba v odnosu do politike. Naskok Šarca v predvolilnih anketah nakazuje, da ljudje še vedno hočejo nove obraze v državni politiki in da se šarm učinkovitih županov, ki »uredijo zadeve«, ni izpel. Visoka podpora, ki jo ima Šarec, nam predvsem nakazuje želje volivcev za volitve v državni zbor, ki bodo spomladi leta 2018: novi obrazi in župani so zanje še vedno privlačni.

Misli kandidata Marjana Šarca

Je levičar? Je desničar? Begunci da ali ne? Je nov obraz?

O TEM, ALI JE DESNIČAR ALI LEVIČAR

»Sam se nisem ne vem koliko opredeljeval, na levico so me bolj umestili drugi. Problem pri nas je v tem, da je levica še vedno konstruirana glede na odnos do NOB. Ampak levica in desnica sta še kaj drugega.« »Ja, ultra desničar prav gotovo nisem. Zagovarjam javno dobro, javno zdravstvo, javno šolstvo. Zagovarjam, da bi imeli upokojenci dovolj za dostojno življenje in da ne moremo kar vsega povprek privatizirati in gledati samo na finančni izplen.« (Večer)

O AKTUALNEM PREDSEDNIKU

»Predsedniku Pahorju je treba priznati, da se zna gibati na političnem parketu in da je zelo dober igralec. Seveda ni narobe, če predsednik pokaže nekaj sproščenosti, a z njo je kot z goloto v filmu, če ima namen, je prav, da je prikazana, če pa je tam zato, da pritegne več gledalcev, je nepotrebna in odveč.« (Mladina)

O BEGUNCIH

»Če pridejo žejni, lačni, prezebli, utrujeni, bolni ljudje, moramo zanje poskrbeti, to je dolžnost vsakega izmed nas. A ko ljudje ostanejo v nekem okolju, se mu morajo prilagoditi. Če sam pridem kam na obisk, se bom poskušal prilagoditi navadam gostitelja.« (Mladina)

O VOJSKI

»Prizadeval si bom za izboljšanje obrambno-varnostnih struktur, se pravi nacionalne varnosti.« (TV Slovenija)

O NOVIH OBRAZIH

»Nikakor ne trdim, da je vse, kar je novo, dobro, da je nov obraz sam po sebi dober. Govorim o novi politiki, o novem načinu gledanja. Ko sem prišel v Kamnik, potem ko je moj predhodnik občino vodil 16 let, so me na začetku podcenjevali, zato sem lahko začel razmeroma hitro spreminjati stvari. To, kar so dve leti kasneje zahtevale vstaje, transparentnost, iskrenost, odprtost, poštenje, če želite, smo v Kamniku začeli uresničevati že leta 2010.« (Mladina)