Blagoslovljena država absurdov

Borut Pahor se zdi v objavah na Instagramu nedosegljiv. Ko doda modro misel ali dve, kadar se pošali ali govori resno, se zdi, da dlje ne more, da je dosegel svoj vrh. A presenetljivo: vedno znova z novimi objavami presega samega sebe. Če je včeraj še pil red bull v Blejskem jezeru, danes po njem supa v državniški obleki; če je pred tedni osamljen sedel na avtobusni postaji, si danes skrbno čisti planinske čevlje. Podobno deluje nova stranka Gibanje za otroke in družine, ki jo vodi Aleš Primc. Iz dneva v dan postajajo njihove izjave bolj fundamentalistične, bolj skrajne, bolj nore. Vsak ima pravico, da veruje v svojega boga, v svoj politični program, nevarno pa je, če je ta program v neposrednem nasprotju s slovensko ustavo in zakonodajo. Kdor svojo politiko utemeljuje z dobesednimi citati iz verskih knjig, je nevaren.

Tako je te dni, sredi ognjevite razprave, ali je prav, da se na začetku šolskega leta blagoslovijo javne šole – šlo je za osnovno šolo Polica –, stranka Glas za otroke in družine napovedala, da bodo blagoslovili kar vse po vrsti: »predsedniško palačo, parlament, vladno palačo in ministrstva, inšpektorat«, v tem vrstnem redu. To so napovedali, čeprav je uradni blagoslov državniških prostorov v neposrednem nasprotju s slovensko ustavo in njenim določilom o ločitvi cerkve od države. To gotovo ve njihova predsedniška kandidatka Angelca Likovič, ki je nekoč, bil je čas kratke vlade Andreja Bajuka, kot nekdanja sekretarka na ministrstvu za šolstvo izjavila, da blagoslov šole »res ni v skladu s šolsko zakonodajo«. Tudi po mnenju Urada za verske skupnosti gre v primeru blagoslova javnih šol za kršitev »ustavnega načela ločitve države in verskih skupnosti oziroma načela nevtralnosti države kot njegove najbolj bistvene sestavine«. Blagoslov pa je »nedvoumno organiziran verski obred«, ki ga prepoveduje krovni zakon o šolstvu.

Na inšpektoratu za šolstvo se branijo. Trdijo, da škofov niso povprašali po »izvedenskem mnenju«, pač pa »obrazložitvi«. Kakšna je razlika, niso pojasnili.

A podobno kot Pahor ter Gibanje za otroke in družine se obnaša tudi ministrstvo za šolstvo, konkretneje njegov inšpektorat. Vseskozi se izmika jasnim odgovorom, zakaj blagoslov javne šole zanje ni kršitev zakonodaje, ki v javnih šolah prepoveduje organizirane verske obrede.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Inšpektorat za šolstvo je že leta 2015 presojal morebitno kršitev zakonodaje pri blagoslovu nove stavbe osnovne šole in vrtca v Zagradcu, kraju v občini Ivančna Gorica. Ker zakon prepoveduje konfesionalno dejavnost v javnih šolah in vrtcih, ker v njih prepoveduje »organizirane verske obrede«, hkrati pa ne definira, kaj pomeni organizirani verski obred, se je inšpektorat v očitni stiski obrnil na poznavalce. To lahko stori. Inšpekcijski postopek je zakonsko natančno določen. Med drugim dopušča »dokaze z izvedencem«. Ali natančneje: inšpektorji se lahko v postopku, ko nimajo »posebnih strokovnih znanj«, obrnejo na izvedence.

V primeru blagoslova v Zagradcu so torej strokovnjake poiskali med duhovniki. »Ker je šlo za obred katoliške cerkve, smo zaprosili za mnenje Slovensko škofovsko konferenco oz. natančneje, želeli smo izvedeti, kaj je šteti za organiziran katoliški obred,« so pojasnili. Uradni predstavniki katoliške cerkve seveda niso edini, ki se spoznajo na versko obredje, poznajo ga sociologi religije, religiologi, teologi in drugi posamezniki, ki niso neposredno ali poklicno povezani s katoliško cerkvijo. A inšpektorat je nanje pozabil. Mnenje Slovenske škofovske konference, ki ga je podpisal dr. Tadej Strehovec, je potem inšpektoratu razkrilo, da blagoslov ni temeljni religiozni obred, pač pa zgolj nepopolno, včasih tudi improvizirano »podobredje«. Zato kršitve v Zagradcu inšpektorat ni odkril.

Absurdi tega inšpekcijskega postopka in pritiskov pa se tu ne končajo. Zakon torej določa, kdo so izvedenci, kdaj, na kakšen način jih inšpektor pokliče na pomoč. V praksi inšpektorat uporablja izvedenska mnenja, ki jih izdajo točno določene strokovne pedagoške institucije: Zavod za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje in druge. Slovenske škofovske konference seveda ni med njimi, njihovih predstavnikov tudi ni na listi izvedencev za pedagoško področje, ki jo določa minister za šolstvo. Je torej inšpektorat v postopku presoje blagoslova v Zagradcu kršil lastni Zakon o šolski inšpekciji? Je »posebna strokovna znanja« poiskal pri »izvedencu«, pri katerem ga pravno-formalno ne bi smel?

Na inšpektoratu za šolstvo se branijo. Neprepričljivo. »Ne gre za izvedensko mnenje, ampak za obrazložitev,« so zapisali. »Strehovec tudi ni na nobeni listi izvedencev. Za posredovanje obrazložitve tudi ni bilo izvedeno nobeno plačilo.« Vse to je seveda sprenevedanje. Ker inšpektor ni imel »potrebnih strokovnih znanj«, je ta znanja poiskal pri katoliški cerkvi. Kakšna je razlika med obrazložitvijo in uradnim izvedenskim mnenjem, pa niso pojasnili.

Naj omenimo še eno podrobnost, ki razkriva, da inšpektorat primera Zagradec sploh ni želel resneje preiskati. Uradni postopek (presoja o kršitvi) se sploh ni zaključil, pač pa so ga prekinili. Inšpektorat je namreč ugotovil, da je bil blagoslov šole in vrtca v Zagradcu opravljen, preden je bil novi objekt formalno predan v uporabo. Do kršitve zakona, ki prepoveduje izvajanje »organiziranih religioznih obredov« v šoli, ni moglo priti, saj šola formalno ni obstajala. Kakšen je vsebinski smisel omejitev in osnovni namen prepovedi konfesionalne dejavnosti v šolah, je za inšpektorat očitno manj pomembno kot pa pravno črkobralstvo uredbe in določb.

Šolske torbice

Morda pretiravamo. Morda vidimo iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem pa ne. Morda je imel moralni teolog dr. Ivan Štuhec prav, ko je za Radio Ognjišče dejal, da »imajo ti, ki izhajajo iz marksistično-libertarnih ideoloških predpostavk, težave s tem, da bi religiji dali ustrezno mesto tudi v javnem življenju«. Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol, elektrotehnik, matematik in učitelj za tehnično vzgojo, misli podobno. Za časnik Večer je izjavil, da se je pri tem vprašanju treba ravnati predvsem »po zdravi pameti«. »Tista blagoslovljena voda objektu ne more ne škoditi ne koristiti, zato v tem ne vidim nič slabega.«

A pravna ureditev in ustava sta preveč pomembni, da bi prevladalo sklicevanje na zdravo pamet. Mojca Kovač Šebart, redna profesorica za pedagogiko na ljubljanski filozofski fakulteti, je zapisala: »Združenje ravnateljev nima stališča do blagoslavljanja javnih šol? Kam smo prišli? Nimajo stališča do nespoštovanja zakonov? O kateri toleranci govori kolega ravnatelj? Bi v svoji telovadnici toleriral obrede vseh religij? Ne? Zakaj? Ker za večino ne bi bili sprejemljivi?« Nato še ostreje doda: »Sila preprosto je: v naši državi zakon to dejavnost prepoveduje v javnih ustanovah. Velja enako za vse verske skupnosti. Ločene so od države in javnih šol! Ponavljam: nimamo državne religije in nimamo ustave konkordatskega tipa ... Ravnatelj se v javni šoli ne more sklicevati na zdravo pamet, sploh v primeru, ko nedopustno posega v pravice nekaterih. Spoštovati mora ustavo in zakone.« Tudi Damijan Štefanec, predsednik Zveze društev pedagoških delavcev, je bil med razpravo na Facebooku zelo odločen: »Blagoslovljena voda ’objektu’ res ne more ne škoditi ne koristiti. Toda nespoštovanje ustave, zakonodaje in interpretacije, ki nasproti zavezanosti pravu slavijo ’zdrav razum’ – ne le da škodijo objektu, naravnost rušijo vse tisto, za kar bi v tem objektu moralo iti: za vzgojo in izobraževanje v duhu pravne države, človekovih pravic, za laično javno šolo, ki nikogar ne izključuje in nikogar ne favorizira na osnovi religioznih in drugih prepričanj.«

Zakaj je argumentirana razprava o dopustnosti blagoslova v javnih šolah pomembna, kažejo tudi odzivi tistih, ki blagoslov javnih prostorov podpirajo. Ne gre za običajne državljane in vernike, pač pa za nosilce političnih funkcij. Poslanec Žan Mahnič je recimo napovedal, da bodo prihodnje leto vse, ki nasprotujejo blagoslovu, »občani lastnoročno vrgli ven iz telovadnice v Poljanski dolini«, ki naj bi jo odprli in blagoslovili naslednje leto. Z njim se je strinjala tudi Mojca Škrinjar, nekdanja sekretarka na ministrstvu za šolstvo, pa tudi nekdanji minister za notranje zadeve ter poslanec Vinko Gorenak. Vsi trije so člani SDS.

Šola ni cerkev, pouk ni maša, učbenik ni sveto pismo, znanje ni vera. Namen šole ni izkazovanje verskega prepričanja.

Šola ni cerkev, pouk ni maša, učbenik ni sveto pismo, znanje ni vera. Namen šole ni izkazovanje verskega prepričanja. V šoli naj bi veljale univerzalne vrednote, ne pa partikularne, točno določene, izbrane vrednote vernikov. Nič ni narobe, če kateri od učencev zasebno moli med poukom; »kristjan ni kristjan samo za zidovi svoje hiše,« bi dejali v cerkvi. A nekaj je zasebna molitev, nekaj evangelijsko družbeno delovanje, nekaj drugega pa enačenje vere s šolsko institucijo, ki je namenjena vsem ljudem, vernim, nevernim, drugače vernim. Ločenost cerkve od države ne pomeni njene izločenosti; pomeni, da mora država ostati nevtralna. Katoliška cerkev vse to natančno ve, pozna meje, vedela naj bi, kaj pomeni sekularna država, kakšen je njen izvor, kakšna je njena zgodovinska evolucija, zakaj je pomembna. A cerkev meje premika. Počasi, namenoma, vztrajno.

Župnija Polica, tista torej, katere župnik je letošnjega 1. septembra izzivalno blagoslovil odprtje javne šole, pozna tudi drugo pot. Na začetku šolskega in veroučnega leta so priredili blagoslov šolskih torb in otrok. Potekal je v cerkvi, šolske torbe so bile položene pred oltar. Društvo katoliških pedagogov spodbuja k takšnim dogodkom, objavili so celo poseben protokol obreda, ki predvideva generalko, vloge učencev ter prostor, kjer so torbe in šolske potrebščine. Vse to je povsem običajno in morebiti bo kakšnemu učencu duhovna pomoč resnično pomagala do višje ocene. A blagoslov šolskih torbic se je dogajal v cerkvi. Na posvečenem kraju, ne pa v poslopju javne šole kot v primeru skupinske molitve in verskega obreda v šolski telovadnici na Polici. Gre za dve popolnoma različni zadevi.

Ministrica za šolstvo in kandidatka za predsednico republike Maja Makovec Brenčič svojega mnenja o blagoslovu javne šole v vsem tem času ni predstavila. Da je blagoslov odprtja osnovne šole Polica predala šolskemu inšpektoratu, ki je o podobnem primeru že sprejel sporno odločitev, pa pomeni, da si ministrica po pilatovsko umiva roke, izogiba se odgovorom in odgovornosti.