Glavne predjedi

Restavracija Damir & Ornella
Zidine 5, Novigrad
tel.: +385 52 758 134
Novigrajska ekipa vihti rezila vsak dan, razen ponedeljka, od 12. do 15.30 in od 19.30 do 23.30.

Ambient:
pritličen, konobski prostor z masivnimi omarami, točkovno LED-razsvetljavo, razstavljenimi konjaki, kaminom in rahlo najedajočo dalmaš muziko

Napitki:
logično, da na obsežni, pregledni in urejeni vinski karti prevladujejo predvsem istrska, predvsem bela in predvsem malvazije

Dostopnost:
najbolje bo poiskati parkirišče in peš zavijugati po novigrajskih uličicah; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
surovi ligenj s kaviarjem rakovica s toastom in krekerjem

Ne tako fino:
kljub vsemu manjka kakšna glavna jed

Kompleten scenosled s šestimi morskimi in enim sladkim krožnikom je stal približno 75 evrov.

»Novo šolsko leto, nova medijska sezona, nova ekspedicija, Novigrad! Vse novo, le mi smo vedno bolj stari,« je z rahlo resignacijo v glasu stanje stvari povzel Konzumov vodja projekta čezmejnega sodelovanja in se nato z vsem dolžnim spoštovanjem do arbitražnega sporazuma in uredbe nadzora na zunanjeschengenskih mejah posvetil čakanju na policijski pregled osebnih dokumentov.

Kakšne pol ure po koncu polurnega predmejnega čakanja smo že stopili na rdečkast, jahtarsko razkazovalno obdelan lesen portal in sedli za mizo v rahlo preveč hladno in temačno opremljeni prvi sobi restavracije Damir in Ornella. Dogajanje v njej bi lahko označili z eno besedo: razkazovanje. A tega je treba takoj dodatno obrazložiti – ne gre namreč za nouveaurichevski biti-viden-na-pravem-mestu tip razkazovanja, ampak za razkazovanje tega, kaj zmore ponuditi absolutno sveža in minimalno obdelana jadranska favna, ter razkazovanje ročnih spretnosti in ostrine nožev članov osebja, ki tu simultano odigrava tako prepletajočo se dvojno vlogi, da niti ne veš, ali bi človeku rekel natakar ali kuhar. Natuhar, mogoče, ali še raje kuhakar? No, tako je namreč, da se velika večina jedi pripravlja pri mizi, in kdor rad gleda kuharjem pod prste, bi si v teh krajih za tako početje težko zamislil bolj primerno birtijo, kot je tale.

Če kuhakar uvodno rihto – olupljene repke škampov, koščke melone in jagode – le še rahlo dopopra in naolji, pa že z naslednjo rihto poleg slinjenja gostov povzroči tudi povešanje čeljusti ob lahkotnem vihtenju noža, ko s suverenimi, dobro odmerjenimi rezi bliskovito od kosti in iz kože dene brancina, ki mu nato odstrani še vse temno meso, in na krožnik ob žlico polente in zvitek bučke zloži le najbolj nedolžno belino, ki jo soli-popra-olji in čez nariba še tartuf. Pri lignju je tehnika drugačna: rezanje na drobne koščke ligenj zmehča, sokovi, ki se iz njega pocedijo po dodatku ščepa soli in nekaj kapelj olivnega olja, pa ustvarijo kremasto emulzijo, pri kateri je (biserna, kako da ne?) žlička kaviarja pravzaprav neobvezna, vsekakor pa spektakularno dekadentna nadgradnja. S krožnikom malih pokrovač smo zaključili surovo obdobje – izluščeno meso rakovice je na mizo prišlo toplo, a kljub temu minimalistično dodelano in opremljeno s popečenim belim toastom in hrustljavim temnim, zrnatim krekerjem, ostanek znamenitega filiranega brancina od prej je svojo pot zaključil na širokih rezancih, tudi tokrat z dodatkom tartufa in tudi tokrat odlično. Tako odlično, da sledi edina resna pripomba, ki jo imamo: takole izpeljana reč se zdi, kot da bi ti na začetku zadnje četrtine basket tekme naših pobov crknil televizor in veš, da si ob resno dobro doživetje. Skratka: po vseh dobrotnijah manjka resen crescendo – kos pečene ribe, karkoli nekaj resnega, če že ne presežnega. Vsekakor pa bolj resnega, kot sta bili breskova tortica z belo čokolado in olivcem ter čokoladna pita. Damir & Ornella je odlična restavracija z razumljivim dramaturškim izzivom: kaj naj z glavnimi jedmi, če so glavne že predjedi?