Rog ni tovarna

V Rogu je približno 24 osrednjih dejavnih prostorov

Cirkus

Eden od vizualno zanimivejših je Cirkus. Iz njega vedno odmeva živa glasba, po vrveh in rjuhah, ki visijo s stropa, pa plezajo in vadijo akrobati. Prizor sožitja, ki ga ne boste videli nikjer drugje v prestolnici. V Rogu cirkuška dejavnost poteka že dobrih deset let. Ena od rednih cirkusantk je Dana Auguštin, gibčna petintridesetletnica z Reke, ki je v Rog s kolegico prišla konec leta 2012. Iskali sta prostor, ki ima dovolj visoke strope za trening akrobacij na zračnih tkaninah. Pred dvema letoma so se jima pridružili še cirkusanti mlajše generacije, ki v Ljubljani prav tako nimajo kje vaditi.

»Cirkuška umetnost je v Sloveniji v procesu počasnega razvoja. Leta 2006, pred mojim odhodom na cirkuško akademijo Centre National des Arts du Cirque, Chalons en Champagne v Franciji, smo delili oder starega Kina Šiška. Po vrnitvi v Slovenijo, leta 2012, sem ponovno iskala prostor, v katerem bi lahko vadila in ustvarjala,« pripoveduje Dana, ki se lahko pohvali z nastopi v La Villette v Parizu in Le Quartzu v Brestu. Poleg tega je bila na turneji s skupino Archaos v Rio de Janeiru, na različnih proslavah in dogodkih pa je nastopala tudi v Sloveniji – denimo ob dnevu samostojnosti in podelitvi Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu. Kot zanimivo dejstvo doda, da kjerkoli v tujini je vadila ali ustvarjala predstave, so bili to prostori nekdanjih tovarn, skladišč ali hangarjev, ki so jih pod svoje okvirje vzele kulturne organizacije.

Cirkuška skupina v Rogu šteje deset aktivnih članov, ki se s cirkuško umetnostjo ukvarjajo bodisi profesionalno bodisi ljubiteljsko. Prostor so uredili, izolirali, popravili streho, izdelali primerna tla, napeljali tkanine, trapez, vrv, obroč in drugo. Vse to z lastnimi močmi in sredstvi. V Sloveniji je na področju cirkusa zelo malo izobraženih ljudi. Za zdaj je rogovka Dana Auguštin pri nas edina, ki ima akademsko izobrazbo s področja akrobacij na zračnih tkaninah. Kmalu pa bodo v Rogu dobili tudi nove cirkusante, ki se zdaj šolajo v Italiji in Španiji.

V prostorih Cirkusa od petkrat do šestkrat na teden potekajo delavnice, v katerih so zastopane različne veščine – od zračnih tkanin in stoj na rokah do žongliranja, plesa in obroča. Dana opaža, da se je situacija od njenega prihoda do danes občutno spremenila: »Vedno več je mladih ljudi, ki se posvečajo svoji dejavnosti, za katero so pripravljeni sprejeti slabše in težje pogoje, hkrati pa vložiti veliko dela, da lahko opravljajo tisto, v kar verjamejo. Rog dokazuje, da lahko svet, ki se počasi utaplja v morju materializma, vseeno funkcionira na bolj človeški in srčni ravni.«

Cirkus v Rogu velja tudi kot prostor z najboljšo akustiko, zato je postal tudi prizorišče za manjše, predvsem izštekane koncerte in vaje za glasbenike.

1107 Klan

Umetnik Miha Erjavec je član prostora 1107 Klan, za katerega skrbi istoimenska grafitarska skupina. Je nekdanji urednik časopisa Tribuna za fotografske in ulične akcije, za svoja dela je prejel številne nagrade, med drugim v okviru Tribune tudi veliko Brumnovo nagrado. Je grafitar, ki je študiral vizualne komunikacije. Prednost prostora, ki ga souporablja za svoje delo, je predvsem velikost, saj so izdelki, ki jih izdelujejo za razstave, večjih formatov. Lahko bi rekli celo gromozanskih, saj v dolžino merijo od osem pa vse do 24 metrov. Rogov prostor je edini, ki jim omogoča, da lahko ustvarjajo na tovrstnih površinah. Delavnice, ki jih organizirajo, so namenjene tako odraslim kot tudi otrokom.

»V Rogu se lahko povezuješ z drugimi umetniki. Ker smo vsi v istem prostoru. Ker si delimo ideje. Drug z drugim komuniciramo, zato bi lahko rekel, da gre za kulturno izmenjavo. V Ljubljani lahko v Poligonu za 100 evrov na mesec najameš zgolj mizo. Tudi v Kreativni coni Šiška ne moreš sprejati, žagati, šraufati ali izvajati eksperimentov. V tem pogledu je Rog edinstven. Tako velikega prostora za tovrstno ustvarjanje v Ljubljani ni. Če bo MOL v tej zgradbi naredil ateljeje, bodo ti zagotovo veliko manjši. In takšnih projektov, kot so naši oziroma kot smo se jih mi navadili, ne bi mogli več delati,« pojasnjuje Miha Erjavec.

Erjavec je prepričan, da bi morala mestna občina Rog zaščiti in obvarovati v tej obliki, kot ga poznamo danes: »Roga si ne morem predstavljati brez Skateparka, Živko Skvota in Socialnega centra. Rog brez njih ni Rog.«

Fuzbal Plac

Svojevrstna atrakcija v Rogu je Fuzbal plac, ki je ustvarjen zgolj iz recikliranih materialov in se ponaša z velikostjo nogometnega igrišča. Tu že tretje leto potekajo psihofizične dejavnosti, od kung fuja do tai chi svena. Na treninge prihaja od 12 do 20 ljudi, trenirajo pa po dve uri na dan, torej 14 ur na teden. Skrbnikov prostora je pet. Gre za učitelje, ki se z omenjenimi aktivnostmi profesionalno ukvarjajo tudi zunaj Roga. Pravijo, da fizičnih aktivnosti učijo tiste, ki si jih ne morejo privoščiti. Ne gre jim za zaslužek, zato je ponujena možnost prostovoljnega prispevka, zbrana sredstva pa se potem vlagajo v prostor. »Na tem nivoju in na ta način tega ni nikjer drugje v Sloveniji. Omogočamo, da so ta znanja in te aktivnosti dostopni vsem. K nam hodijo predvsem mladi, ki še študirajo, pa prekarni delavci, ki nimajo denarja,« razlaga eden od skrbnikov prostora.

Skatepark

Prvi fantje s kolesi BMX so v prostor, kjer danes stoji Skatepark, prišli junija 2006. Takrat so tudi postavili prve objekte. Do konca leta 2006 so se jim pridružili še rolarji in skejterji, dve leti kasneje pa je bil leseni del velikega parka že končan. Mali park, ki je ponudil poligon tudi začetnikom, je bil narejen kasneje in končan leta 2010. V Skateparku danes stoji tudi betonski bazen (bowl), ki je prvi tovrstni objekt v Ljubljani in meri 120 kvadratnih metrov. Rogovci so se pri gradnji Skateparka povezovali tudi z ljudmi, ki imajo izkušnje z gradnjo skateparkov po Evropi. Za ta prostor v Rogu skrbijo Mitja Vasič, študent ALUO in skateboarder, Rok Simšič, BMX, in Samo Bajec, profesionalni rolar in učitelj rolanja. Leta 1999 se je z zmago na evropskem prvenstvu v rolanju kvalificiral na xGames v San Franciscu.

Skatepark v Rogu je največji pokriti poligon za ekstremne športe v Ljubljani, Sloveniji in širši okolici, ponuja pa vse, kar najdemo v skateparkih največjih mest po svetu. V 90 odstotkih je narejen iz odpadnega in recikliranega materiala, objekti in tla pa so v celoti leseni in tako prijaznejši za vožnjo. Za uporabnike je največji plus Skateparka, da je na voljo ob vseh vremenskih razmerah.

Skatepark obratuje 300 dni na leto večinoma v popoldanskih in večernih urah, vsak dan ga obišče okoli 35 ljudi oziroma od 250 do 300 ljudi na teden. V njem poleg prostih treningov delujejo organizirani tečaji, pa tudi tekmovanja, druženja, videopremiere, koncerti in razstave.

Po mnenju skrbnikov delujoči skateparki v Ljubljani po skupni površini trenutno zadostujejo zgolj za kraje s približno 50.000 prebivalci. Ljubljana jih ima okoli 280.000. »Ob preselitvi na drugo lokacijo bi gotovo ohranili ekipni duh za izgradnjo skateparka, težje pa bi bilo ohranjati družbenokulturni del dejavnosti, ki se trenutno napaja tudi iz drugih vsebin in uporabnikov tovarne Rog. Potem bi verjetno šlo bolj za rekreativno-športno dejavnost. Če se celotna skatepark infrastruktura preseli iz središča mesta, je pričakovati manj naključnih obiskovalcev, vse skupaj pa bo usmerjeno v bolj športno uporabo. Center mesta je praktičen tudi v primeru šoloobveznih otrok,« poudarja Bajec.

Živko Skvotec

O namembnosti prostora Živko Skvotec je težko govoriti, saj je delovanje v njem prav posledica pomanjkanja prostorov, ki ne bi imeli striktno in ozko določenih uporab. Ob vzpostaviti pred približno štirimi leti so prostor uporabljali predvsem za bralne krožke, izobraževalni kino in javne debate. Sčasoma se je uporaba prostora spreminjala, prav tako se je spreminjalo število skrbnikov Živka, ki se danes giblje med 12 in 20. Dogodki, ki jih organizirajo, pa imajo tudi do sto obiskovalcev. Živko Skvotec danes velja za filozofski prostor, saj je v njem velika koncentracija študentov filozofije. Nemalokrat se te dni uporablja tudi za učilnico, saj so ljubljanske knjižnice v času izpitov prepolne. Za Živka Skvotca bi lahko trdili, da je najtišji prostor v Rogu.

»V Rogu se čuti poziv k ponovni združitvi javnega in zasebnega na različnih ravneh,« (Nataša Mrzel, Živko Skvotec)

Ena od rezidentk Živka Skvotca je tudi Nataša Mrzel, ki se je v Rogu prvič znašla po naključju, na zabavi v Samorogu pred približno devetimi leti, s prijatelji pa so kot študenti nato kasneje začeli v tovarno zahajati vedno pogosteje. Tam so organizirali krožke in debate, ki so potekali pod drugačnimi pogoji, kot so jih bili vajeni. »Rog je eksperimentalni socialni prostor, kjer se skušamo najrazličnejši kreativci znajti, ne le v slabih infrastrukturnih razmerah znotraj Roga, temveč tudi z neznosnimi razmerami bivanja širše. V večini prostorov Roga komunikacija poteka drugače, kot smo tega vajeni v institucijah, na ulicah, trgih in drugih 'javnih' površinah. Tu je namreč veliko ljudi, ki se posameznika dejansko trudijo neobsojajoče poslušati. Poleg tega je Rog tudi prostor eksperimentalne ekonomije, kjer se prakticirajo in raziskujejo že poznani in novi principi produkcije, menjave, razdelitve in tudi uporabe reči,« pojasnjuje Nataša Mrzel in dodaja, da v Tovarni Rog nikakor ni rožnato, saj je »temno in hladno, na trenutke celo strupeno«. Poudarja še, da podobno velja tudi za medkolektivne odnose in drže določenih posameznikov: »Ne uspe nam vedno, kar si zastavimo. Nemalokrat smo si že tudi zastavili kakšen zgrešen cilj. Vseeno pa menim, da je Rog za Ljubljano, njene občane in obiskovalce neskončno koristnejši v trenutni zasedbi, kot bi nam bil v obliki Centra Rog.«

Socialni center Rog

Bolj humanitarno usmerjen prostor pa je Socialni center Rog. Tam med drugim za prosilce za azil pripravljajo tečaje slovenščine in angleščine. Ko so s tem programom pred meseci začeli, je bila to za tujce tudi edina možnost, da se naučijo jezika. V azilnem domu so imeli namreč zgolj pol učne ure slovenščine na mesec, šele zdaj ponujajo tečaje. To lahko štejemo kot prvi resni odziv na potrebo po izobraževanju prosilcev za azil v zadnjih letih.

V Socialnem centru skušajo migrante animirati tudi z gledališčem, slikarstvom in glasbo. Enkrat na teden organizirajo »cafe international«, kjer se navzočim lahko pridružijo študentje, sosedje in drugi prebivalci Ljubljane. Enkrat na mesec s prosilci za azil in njihovimi družinami organizirajo tudi večja druženja, ki vključujejo kulinariko, delavnice za otroke in športne igre. V čem so torej drugačni od državnih institucij in nevladnih organizacij? Zana Fabjan Blažič, sicer etnologinja in kulturna antropologinja, pravi, da so begunci pri njih vključeni v upravljanje prostora in izvajanje delavnic: »Delujemo po načelu samoorganiziranosti in ne delujemo kot humanitarna organizacija, temveč kot prostor opolnomočenja. Prosilci za azil niso obravnavani kot pasivni prejemniki naše pomoči, temveč kot enakovredni člani naše skupnosti.«

Socialni center Rog je tudi dom številnih političnih gibanj, ki so se oblikovala v zadnjih desetih letih. Tukaj se je rodilo gibanje Svet za vsakogar, ki je povezovalo prosilce za azil v letih 2007 in 2008, pa Nevidni delavci sveta, ki so opozarjali na problematiko migrantskih delavcev v Sloveniji. Svoj glas so v Socialnem centru Rog našli tudi izbrisani in mnoge druge skupine, ki so nagovarjale in povezovale najbolj marginalizirane v naši družbi.

Tu deluje tudi Aigul Hakimova, ki je v tujini diplomirala iz mednarodnih odnosov in diplomacije, uporabnica Roga pa je že od samega začetka. Poudarja, da si Rog ne more privoščiti izgube gibanja, ki izhaja iz avtonomnega delovanja: »S tem bi izgubili vse, predvsem svoje trdne vezi, socialno mrežo, entuziazem in ljubezen do skupnega. Načrt mestne občine že v samem začetku razbija vse našteto.«