Je suis #mojtim

Vsi smo že bili Tina Maze, odbojkarji, Peter Prevc, rokometaši, sedaj pa smo vsi postali košarkarji

Evropsko prvenstvo v košarki se je pravkar končalo. Slovenski košarkarji so se domov vrnili z zlato kolajno okoli vratu. V njihovih uspehih so se 'prepoznali' vsi, ki živijo na sončni strani Alp. Košarka je prevzela primat v vseh sferah vsakdanjika, vse drugo je postalo nepomembno. V zadnjih dobrih treh tednih je bila edina stvar, ki je bila pomembna. Nacionalni ponos pa je presegel vse meje zdrave pameti.

Najprej je treba poudariti, da je bila igra slovenske izbrane vrste odlična. Nazadnje so Evropsko prvenstvo brez poraza (6-0) osvojili igralci Litve na Švedskem leta 2003. Letos so Slovenci nanizali 9 zaporednih zmag, kar je izjemen dosežek. Nivo igre se je iz tekme v tekmo višal, v prvem delu so jih 'ogrozili' le Finci, kjer se je v končnici izkazal Anthony Randolph. V tekmah na izpadanje pa so slovenski košarkarji uspešno opravili z Latvijo (ki je igrala zelo gledljivo in kakovostno košarko), Španijo (aktualni prvaki in glavni favoriti) ter Srbijo (zelo močna in neugodna ekipa, kljub odsotnosti Jokića, Kalinića in Teodošića). Za prikazano igro si slovenska ekipa zaslužijo vse čestitke in lahko pa smo tudi ponosni, da nas nas je zastopala. Tu pa se mora naš ponos končati. Lahko smo zgolj veseli za fante, ki jim je uspelo 'osvojiti' Evropo.

Lahko smo veseli, da jim je uspelo vnovčiti talent. Lahko smo veseli, da se jim je trdo delo in odrekanje obrestovalo z medaljo na Evropskem prvenstvu. Lahko smo veseli, da je bila njihova priprava na tekme odlična. Lahko smo veseli, da je trenerski štab izvrstno opravil svoje delo. Sam sem najbolj vesel za fante proti katerim sem igral v mlajših selekcijah. Od Čančarja, ki je pridno garal na treningih pri ŠD Košu, Nikoliča in Rebca, ki sta bila neugodna nasprotnika pri Postojni, Dimca, ki je s svojo višino uspešno zasedal raketo pri Laškem do Prepeliča, ki je vsak prosti met izkoristil ter kaznoval vsako 'zamujanje v obrambi' pri metu. Seveda to ne pomeni, da sem za ostale člane zlatega ducata manj vesel, a zgoraj omenjene bolje poznam. V vsakem primeru pa nisem ponotranjil izjemnih, nadnaravnih lastnosti članov reprezentance.

Košarka je prevzela primat v vseh sferah vsakdanjika, vse drugo je postalo nepomembno. V zadnjih dobrih treh tednih je bila edina stvar, ki je bila pomembna. Nacionalni ponos pa je presegel vse meje zdrave pameti.

Danes smo vsi enotni, ni pomembno, ali je kdo domoljub ali domojeb, levi ali desni, vsi, prav vsi smo ponosni na fante, predvsem na Randolpha, ki je tudi v očeh največjih "domoljubov" stoodstotni Slovenec. Tipični slovenski navijač se brez težav prepozna v dobrih lastnostih reprezentance. Fenomen je zelo podoben 'planiškemu sindromu'. Takrat se vsi zlijejo v celoto, ki si je enotna, da je nek posameznik ali posameznica (tukaj lahko dodamo še ekipo), ki je izjemno uspešen oz. uspešna odraz slovenske družbe, slovenskega povprečja. Tako smo že vsi bili Tina Maze, vsi smo bili odbojkarji, vsi smo bili Peter Prevc, vsi smo bili rokometaši, sedaj pa smo vsi postali košarkarji. A žal je ta introjekcija, ta identifikacija z uspehom zgolj slepilo. Čez čas nam ostane zgolj bežen spomin na športne uspehe, navijači pa se do naslednjega uspeha športnikov prelevijo v športne abstinente.

Svojih pet minut so izkoristili tudi politiki in funkcionarji v športnih panožnih zvezah. Premier se je na igrišču, ovit v zastavo, smehljal in poljubljal s košarkarji. Politika je ponovno izkoristila uspeh in trud športnikov za lastno promocijo, vse v imenu promocije države. Seveda pa so zlato za mir zamenjali tudi vodilni na Košarkarski zvezi Slovenije, ki (v zadnjem času) ne deluje najbolje. Članska liga je vse manj konkurenčna v primerjavi s preostankom nekdanje Jugoslavije in širše. Mlajše selekcije tudi niso preveč uspešne na Evropskih prvenstvih (ekipa do 16 let je zasedla 10. mesto, igralci do 18 let pa so izpadli iz prve divizije). Delo v klubih je mnogokrat oteženo zaradi pomanjkljivega financiranja klubov s strani zveze in države, poleg tega pa se je zveza odločila, da bo znižala postavko za kilometrino sodnikom, kar je privedlo do stavke sodnikov. To pomeni, da se tekme pod okriljem KZS ne odvijajo. Otroci v mlajših kategorijah lahko zgolj trenirajo, tekem pa ne morejo igrati. Mar na tem področju pa ne gre za otroke? Mar si nismo enotni, da na mladih svet stoji?

Očitno to ni naš problem, saj smo vendarle preveč ponosni na naše košarkarje. Danes uživamo v trenutku, jutri pa nas bo vse to 'udarilo po glavi'. Mnogi, tudi nekateri, ki so ad hoc odšli v Carigrad na finale in danes ducat junakov ter državo kujejo v zvezde, bodo takrat tej isti državi obnili hrbet in rekli: »Pa saj smo itak slabi, kdo pa sploh gleda košarko?«. Reprezentantom, ki jih bomo spremljali na prihajajočih prvenstvih, bo treba sploh omogočiti, da se bodo lahko razvili v skladu s svojim potencialom in talentom. Kajti ob ohranitvi statusa quo v domačih klubih je bodočnost košarke v Sloveniji ogrožena.

Kakor je rekel že Njegoš, v lahkem je lahko biti dober, v težavah se spoznajo junaki.