Reci »da« luzerju

Ob predpostavki, da Roza ve, da ne more zmagati, se postavlja vprašanje, kaj se torej gre. Kaj hoče?

Najboljše pri Andreju Rozmanu Rozi je, da nima šans, da bi postal predsednik. Slovenija je res majhna, vendar moram napisati, česar sicer nikjer drugje ne bi bilo treba reči (že zato je Rozin poskus nekaj posebnega): Roze ne poznam osebno, nikoli se z njim nisem pogovarjal v živo, videl sem ga samo od daleč in vselej na odru; dobro poznam samo razne njegove tekste, morda še več njegovih besedil pa poznajo moji otroci. V naši družini je Roza odličen slovenski pisatelj. Glede na številne nagrade za njegovo ustvarjalnost očitno podobno menijo mnogi.

Sodeč po njegovih tekstih, polnih iskrivih idej, bi rekel, da Roza ve, da ne more postati predsednik. Ob predpostavki, da Roza ve, da ne more zmagati, se postavlja vprašanje, kaj se torej gre. Kaj hoče?

Po mojem hoče dati nekaj dostojanstva luzerjem, šibkim, tistim, ki nikoli ne bodo zmagovalci. To bi bilo nekaj izjemnega. Danes tega nihče ne počne. Ne zato, ker bi bilo luzerjev malo. Narobe. Ker jih je ogromno, se njihov glas onemogoča. Časopisi, ki so nastali kot orodje šibkih, da bi ti z njimi dobili glas, so danes vsi v rokah bogatih, vplivnih in močnih. V sicer močni konkurenci pri propagiranju ideologije zmagovalcev pa prednjači televizija. In zdaj bi v to protičloveško in nasilno logiko zmagovanja rad vstopil Roza, obstranec, umetnik. Ali je še kaka boljša priložnost za jasno potezo odpora zoper tak režim kot poskrbeti za podpis podpore Rozi in mu omogočiti, da sodeluje v soočenjih kandidatov?

Razumljivo je, da bo režim napravil vse, da do tega ne pride. Roza je motnja in grožnja. Kaj, če bodo za Rozo prišli še drugi? Kaj, če jih bo veliko, kaj, če jih bo vedno več? Kaj si sploh misli ta Roza, kdo da je? Za sistem pa bi bilo koristno, če Rozi uspe.

Roza na soočenjih bi omogočil gledati razliko. Vsi drugi bodo isti. Isto so oblečeni, isto govorijo in isto hočejo – to je, da se, kakor je, krepi, stopnjuje in nadaljuje. Roza govori o drugih rečeh, z novimi besedami, na svoj način. Roza dela predstavo, ki je za vse, ne nabira glasov. V sivo usklajenost vlog in uniformirano povprečje prinaša nekaj nepredvidljivega, malo kaosa, nekaj smešnega, malo vedrine in spontanosti ter intelektualne bistrosti brez dragih piarovskih štabov – nekaj, česar v domači politiki ni. Brez Roze na soočenjih ne bo možnosti izbire niti v teoriji.

Roza je motnja in grožnja. Kaj, če bodo za Rozo prišli še drugi? Kaj, če jih bo veliko, kaj, če jih bo vedno več? Kaj si sploh misli ta Roza, kdo da je? Za sistem pa bi bilo koristno, če Rozi uspe.

Če bi gospa šolska ministrica verjela, da je res, kar piše v učbenikih, ki jih podpisuje, bi se spoštljivo zahvalila za ponujeno možnost kandidiranja in odstopila mesto Rozi. V šolah se učijo o zgodovini, ki je polna žalostnih usod odštekanih, genialnih, čudaških, posebnih in včasih neprilagojenih ustvarjalcev, ki niso imeli nič, četudi bi si zaslužili vsaj malo, in jim je bila vrednost podeljena šele za nazaj, njihovo omalovaževanje, onemogočanje in ignoranca pa obsojani in obžalovani. Sedanjost je polna supermanov in superžensk, ki imajo vse, od dobro plačanih položajev do možnosti razlaganja svojih zamisli na vsakem koraku na dolgo in široko, naslovnice in udarne minute vseh medijev so rezervirane za njihove podobe, pa kljub temu hočejo še več in vse. Ministrica iz stranke, ki se je proslavila s parolo o novem, bi lahko rekla, da bo naredila nekaj novega, nekaj, česar še ni bilo, zato naj namesto nje poskusi Roza. Izgubiti tako ali tako ne bi mogla nič. Njene možnosti postati predsednica so prav takšne kot Rozine.

In če se v teh časih res iščejo kandidati, ki ne bi skrbeli samo za svoje in za slavo, tudi levici ne bi bilo treba razmišljati o tem, ali naj ima svojega kandidata, ki bi, kot pravijo v politični propagandi, s svojimi nastopi v javnosti širil prepoznavnost stranke. Takšna ozkogleda, preračunljiva, brezobzirna sebičnost je v popolnem skladju z obstoječim in trdo vladajočim režimom na vseh ravneh, čeprav o njegovih deviacijah levica veliko govori. Zakaj pa ne bi naredili nekaj za dobro na javni sceni – in ne le za svojo stranko – in bi podprli Rozo za kandidata? Morda menijo, da bi se z Rozo osmešili, kajti oni so resna stranka. Zato bodo raje tekli kot vsi na isti progi in na enak način, kjer svoji podpirajo samo svoje. Ne bodo tvegali spremembe. Odtegnitev njihove podpore Rozi je najhujši prikaz neresnosti njihovih besednih zavzemanj.

Brez Roze na soočenjih ne bo možnosti izbire niti v teoriji.

Še veliko močnejši kandidati s široko mrežo podpornikov imajo težave z zbiranjem 5000 overjenih podpisov. Lahko se zgodi, da jih Rozi ne bo uspelo zbrati toliko. Pomagalo bi mu, če bi ga podprli trije poslanci. Vsem poslancem je jasno, da so spremembe praviloma povzročali taki, kot je Roza, nikoli tisti, ki so ždeli v svojih klopeh ali pod njimi. Ampak kdo od poslancev si sploh želi, da bi se kaj spremenilo? Četudi čisto malo? Denimo, za začetek, samo soočenja kandidatov.

To sredo je slovenski premier na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov povedal, da Slovenija ne bo podpisala pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Pogodba prepoveduje proizvodnjo, testiranje, nakupe in prodajo ter uporabo jedrskega orožja, pa tudi grožnje z njegovo uporabo. Po premierovih besedah je pogodba »preveč radikalna in nerealna«. Vaclav Havel je nekoč dejal, da ko bo dovolj ljudi ravnalo po svoji vesti brez silnih preračunavanj, se bo režim sesedel. Roza kaže resnico režima.