Mit o prehudem bremenu

Britanska banka HSBC vsako leto objavi lestvico držav, ki so najboljše za izseljence. Na vrhu lestvice kraljuje Singapur. Razlogov za to je več, ključni pa so ekonomski. Povprečni letni bruto prihodek izseljenca v tej državi znaša približno 139 tisoč dolarjev, kar je 43 odstotkov več od svetovnega povprečja. A še pomembnejša prednost Singapurja so zelo nizki davki. Davka na dobiček ni, plača pa je v povprečju obdavčena 10- do največ 20-odstotno. Slovencu, ki si v tej državi najde dobro plačano službo ali odpre zagonsko podjetje, zaradi nizke obdavčitve v žepu na koncu meseca ostane več denarja, kot bi mu ga pripadlo v Sloveniji. Zdi se pravljično. A resnica je precej bolj kruta. Ker je davčna obremenitev plač nizka, si morajo zaposleni vse socialne ugodnosti plačevati sami. Podobno je mogoče ugotoviti za ZDA. Tudi tam je obremenitev plač z davki in socialnimi prispevki v primerjavi z drugimi najbolj razvitimi državami nizka (nižja od povprečja držav OECD), to pa posledično pomeni, da si takrat, ko se šolaš, ko zanosiš, ko zboliš ali se upokojiš, prepuščen neusmiljeni tržni logiki kapitalizma, ki ti vsako ugodnost drago zaračuna.

V Sloveniji se z davki in socialnimi prispevki na plače v državne blagajne nateče slabih osem milijard evrov na leto, država pa nato državljanom vrne dobrih osem milijard in pol evrov, največ v obliki pokojnin in zdravstvene oskrbe, pa tudi otroških dodatkov, boleznin, nadomestil za brezposelnost, porodniških dopustov, subvencioniranja vrtca, subvencioniranja prevoza in prehrane šolarjev, štipendij in drugih ugodnosti. Vse, kar nam država odtrga od bruto plače, dobimo nazaj. Povprečni strošek zaposlenega v gospodarskih družbah v Sloveniji znaša 2050 evrov. Od tega gre približno 1300 evrov v žepe ljudi, 750 evrov pa je davkov in socialnih prispevkov. »Formalno gre pri 750 evrih za davke, dejansko pa za prejemke,« pravi ekonomist Bine Kordež, nekdanji predsednik uprave Merkurja. »Teh skupnih 2050 evrov, ki jih podjetja v povprečju namenjajo zaposlenim, pomeni njihove prejemke za ves čas življenja, se pravi tako za čas, ko so aktivni, ko delajo, kot tudi za čas pred in po tem obdobju. Znesek 2050 evrov je dohodek posameznika za nivo standarda, kot ga imamo danes.« Na primer: redko katera država je pri porodniškem dopustu tako radodarna kot Slovenija. To ugodnost dojemamo kot samoumevno. Toda vedeti moramo, da bi bila veliko manjša, če bi nasedli mantri gospodarstvenikov, da je ena glavnih ovir za večjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva pretirana obremenitev plač z davki in prispevki.

Aprila letos je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) objavila analizo, ki kaže, da je delež davkov in socialnih prispevkov v plači posameznika brez otrok v Sloveniji v letu 2016 znašal 42,7 odstotka, s čimer smo se uvrstili na deseto mesto med 35 državami članicami OECD. Povprečje v OECD je bilo 36 odstotkov. Pred nami so uvrščene Belgija (54 odstotkov), Nemčija (49,4 odstotka), Madžarska (48,2 odstotka), Francija (48,1 odstotka), Italija (47,8 odstotka), Avstrija (47,1 odstotka), Finska (43,8 odstotka), Češka (43 odstotkov) in Švedska (42,8 odstotka), medtem ko so denimo ZDA z 31,7 odstotka daleč za nami in tudi pod povprečjem OECD.

V Sloveniji se z davki in socialnimi prispevki na plače v državne blagajne nateče slabih osem milijard evrov na leto, država pa nato državljanom vrne dobrih osem milijard in pol evrov.

Pomenljivo je, da se pri obremenitvi plač zaposlenih z otroki Slovenija uvršča precej pod povprečje OECD. Pa še nekaj velja pripomniti: po deležu socialnih prispevkov, ki ga na bruto dohodek plačajo delojemalci, se uvrščamo na prvo mesto v OECD, po deležu socialnih prispevkov, ki ga na bruto dohodek plačajo delodajalci, pa pod povprečje OECD. Do takšnega izrazitega razkoraka med prispevki delodajalca in delojemalca v Sloveniji je prišlo leta 1996, ko se je delodajalčev prispevek v pokojninsko blagajno zmanjšal za 6,65 odstotne točke. Logika je bila, da bodo podjetja ta prihranek namenila odpiranju delovnih mest. A to se ni zgodilo. Prihranek je šel lastnikom podjetij, nekaj pa tudi v žepe direktorjev. V zameno za znižano prispevno stopnjo delodajalcev je bil resda uveden davek na izplačane plače, ki je agregatno prinesel podoben znesek kot poprej prispevki. Toda ta davek so od leta 2006 postopoma ukinjali; dokončno je bil odpravljen s 1. januarjem 2009, zanj pa nikoli nismo dobili nadomestila. Razlika prispevka med delojemalci in delodajalci resda ni tako zelo pomembna, saj je v nekaterih državah višja ena, v drugih državah pa druga. Ključen je podatek o skupnem prispevku. V Sloveniji znaša prispevek delojemalca za socialne izdatke 22,1 odstotka bruto plače, prispevek delodajalca pa 16,1 odstotka, kar skupaj nanese 38,2 odstotka, medtem ko na primer v Avstriji prispevek delojemalca znaša 18,2 odstotka, prispevek delodajalca pa 21,7 odstotka, kar skupaj nanese 38,9 odstotka – torej približno toliko kot pri nas.

Sodeč po analizi OECD obremenitev plač v Sloveniji kaj bistveneje ne odstopa od povprečja razvitih držav. Izjema so le visoke plače; te so pri nas res občutneje obremenjene, vendar pa je treba vedeti, da samo pri tistih, ki prejemajo nekajkratnik povprečne plače. Takšnih je med zaposlenimi v Sloveniji zgolj peščica – govorimo o približno 4000 najbolje plačanih, med katerimi prevladujejo menedžerji, ne pa na primer razvojni inženirji, kot bi morda mislili. Visoke plače so bolj obremenjene, ker pri socialnih prispevkih ni omejitve navzgor, kar pomeni, da nekdo z desetkrat višjo plačo plača desetkrat višje prispevke, kljub temu da nima desetkrat boljše zdravstvene oskrbe, niti desetkrat višje pokojnine, saj je ta navzgor omejena.

Po podatkih Evropskega statističnega urada so v letu 2016 povprečni stroški dela na uro (ti so sestavljeni iz plač, pa tudi iz ostalih stroškov, kot so socialni prispevki delojemalcev in delodajalcev, sredstva za izobraževanje itd.) v EU znašali 25,4 evra, v Sloveniji pa le 16,2 evra na uro. Med državami so velike razlike, saj stroški dela variirajo od 4,4 evra v Bolgariji pa vse do 42 evrov na Danskem. Na vrhu lestvice so še Belgija (39,2 evra/uro), Švedska (38 evrov), Luksemburg (36,6 evra), Francija (35,6 evra), Nizozemska (34,4 evra), Finska (33,3 evra), Nemčija (33 evrov), Avstrija (32,7 evra), Irska (30,4 evra), Italija (27,8 evra), Velika Britanija (26,7 evra), pred nami pa je tudi Španija (21,3 evra). Res je sicer, da so stroški dela v naših glavnih konkurentkah – na Češkem, Poljskem, Slovaškem in v Estoniji, pa tudi v Litvi, Latviji, Romuniji, Bolgariji, na Madžarskem in Hrvaškem – nižji kot pri nas. Tako na primer na Slovaškem povprečni stroški dela na uro znašajo 10,4 evra, na Češkem 10,2 evra, na Poljskem pa 8,6 evra. A vprašati se moramo, na kakšen način želimo, da slovenska podjetja konkurirajo na trgu – z zniževanjem plač in socialnih prispevkov, kar nujno vodi v socialni dumping, ali pa je boljša pot razvijanje in ustvarjanje novih proizvodov in storitev z visoko dodano vrednostjo. »Dolgoročna konkurenčnost podjetij bi morala temeljiti na nenehni inovativnosti. Za Slovenijo pa je žal značilna usmerjenost v zniževanje stroškov dela, kljub temu da imamo popolnoma primerljive cene z Evropo, vendar pa imamo za razliko nizke plače in veliko zaposlenih na dnu plačne lestvice,« pravi Andreja Poje, izvršna sekretarka pri Zvezi svobodnih sindikatov. Poleg tega je treba upoštevati, da ima Slovenija v povprečju nižje obdavčen kapital kot njene ključne konkurentke.

Nekatere države imajo res nižje obdavčene plače kot Slovenija, a imajo po drugi strani višje obdavčen dobiček in tudi premoženje.

Po podatkih Eurostata je dobiček v Sloveniji obdavčen po 19-odstotni stopnji (še lani je bil po 17-odstotni, z mini davčno reformo pa so stopnjo dvignili), medtem ko je povprečna stopnja v EU 22,5-odstotna, v evroobmočju pa 24,3-odstotna. Na Slovaškem je dobiček obdavčen po 22-odstotni stopnji, v Estoniji po 20-odstotni, na Češkem in na Poljskem po 19-odstotni. Seveda so tudi države, kjer je davek na dobiček oz. davek na dohodek pravnih oseb, kot ga uradno imenujemo v Sloveniji, nižji kot pri nas, denimo na Irskem, v Latviji, Litvi, Romuniji in Bolgariji. Toda treba je upoštevati tudi vse davčne olajšave (zmanjšanja osnove), do katerih so pri nas upravičena podjetja. Če upoštevamo tudi to, ugotovimo, da je efektivna davčna stopnja na dobiček v Sloveniji lani znašala le 11,1 odstotka, kar nas uvršča na drugo mesto v EU, ugodnejšo obdavčitev od nas ima le Irska. Vse ostale evropske države imajo višje obdavčen dobiček. V Nemčiji je bil še v letu 2007 obdavčen po rekordni 38,7-odstotni stopnji. Šele s finančno krizo leta 2008 so stopnjo znižali na 30,2 odstotka, še vedno pa je med najvišjimi v EU. Višjo stopnjo obdavčitve dobička imajo le še Malta (35 odstotkov), Francija (34,4 odstotka), Belgija (34 odstotkov) in Italija (31,4 odstotka). Po definiciji OECD se za davčno oazo šteje stopnja obdavčitve, nižja od 12,5 odstotka. V Sloveniji je efektivna stopnja 11,1-odstotna, kar pomeni, da smo po dejanski obdavčitvi dobička pravzaprav davčna oaza. »Nižji davek se opredeljuje na način, da s tem ostaja podjetjem več sredstev za njihov razvoj, kar seveda drži. A sredstva, ki ostajajo podjetju, so tudi neposredni zaslužek lastnikov podjetij. Ne glede na to, ali podjetja višje zaslužke ob nižjih davčnih stopnjah namenjajo novim naložbam ali ne, je dejstvo, da se s tem poveča premoženje lastnikov družb. Manj plačanih davkov pomeni več premoženja lastnikov, enako kot manj plačane dohodnine pomeni manj prejemkov prebivalstva za njihovo delo,« opozarja Kordež.

Po podatkih Evropskega statističnega urada so v letu 2016 povprečni stroški dela na uro v EU znašali 25,4 evra, v Sloveniji pa le 16,2 evra na uro.

Še bolj kot pri obdavčitvi dobička zaostajamo pri obdavčitvi premoženja. Po podatkih Eurostata je v letu 2014 delež pobranih premoženjskih davkov v bruto domačem proizvodu v Franciji znašal 4,5 odstotka (v to je vštet nepremičninski davek, pa tudi vsi ostali premoženjski davki), povprečje EU je bilo 2,5 odstotka, medtem ko so v Sloveniji premoženjski davki predstavljali manj kot odstotek bruto domačega proizvoda.

Skratka, nekatere države imajo res nižje obdavčene plače kot Slovenija, a imajo po drugi strani višje obdavčen dobiček in tudi premoženje. Država se seveda lahko vedno odloči, da delo razbremeni. Ker pa to pomeni izpad javnofinančnih prihodkov, mora to nekako nadomestiti. En način je, da skrči socialne ugodnosti, drugi pa, da bolj obdavči kapital in premoženje. Prostora za oboje je v Sloveniji dovolj, saj se je poslovanje podjetij v minulih dveh letih občutno popravilo in mnoga spet poslujejo z visokimi dobički, z novim vrednotenjem nepremičnin pa bomo dobili tudi dobro osnovo za uvedbo sodobnega nepremičninskega davka.