Strah pred ZDA

Od minule srede lahko države članice ZN podpišejo Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja, s katero se je julija v Generalni skupščini ZN 122 držav zavezalo, da ne bodo kupovale, razvijale, preizkušale, proizvajale, skladiščile ali posedovale jedrskega orožja in drugih eksplozivnih jedrskih naprav ali omogočale postavitve jedrskega orožja na njihovem ozemlju.

Pogodba, zanjo seveda niso glasovale jedrske države in članice Nata, je do zdaj najbolj radikalen poskus globalne skupnosti za popolno jedrsko razorožitev. Prepoveduje celo grožnje z jedrskim orožjem. Elayne Whyte Gomez, veleposlanica Kostarike in predsednica konference ZN, pravi, da je pogodba »zelo jasno sporočilo mednarodne skupnosti, da si želi preiti na povsem novo paradigmo zagotavljanja varnosti, ki ne vključuje jedrskega orožja«. Če bo pogodbo v naslednjih dveh letih ratificiralo vsaj 50 držav članic, bo postala sestavina mednarodnega prava.

Toda države z jedrskim orožjem vse poskuse in pobude za resnično razoroževanje zavračajo ali bojkotirajo pogajanja. Enako se je zgodilo tudi ob glasovanju o zadnji pogodbi, saj je iz tajnega dokumenta ZDA, ki ga je objavila organizacija ICAN, razvidno, da je ta jedrska velesila, ki ima v svojem arzenalu 7000 jedrskih konic, primorala članice Nata k bojkotu pogajanj o pogodbi, saj naj bi »spodkopala prepričanje, da je jedrsko orožje legitimno za nekatere države«. Zahtevam ZDA po bojkotu se ni uklonila le ena članica Nata, Nizozemska.

Slovenija, prav tako članica Nata, se pogajanj o pogodbi ni udeležila niti kot opazovalka. Uklonila se je zahtevam ZDA, kar so v Združeni levici ocenili kot »višek cinizma«.

Po njihovem se Slovenija ne upa osamosvojiti in slepo sledi Natovi »politiki odvračanja«, torej doktrini posthladnovojnega »varnostnega tekmovanja«, ki naj bi upravičevala ohranitev jedrskega orožja. Argument, da je jedrsko orožje treba ohraniti zaradi varnostnih groženj, kakršno predstavlja nepredvidljiva Severna Koreja, pa po mnenju Levice ni na mestu, saj »ameriški intervenciji v Libiji in Iraku dobesedno silita severnokorejske voditelje v razvoj jedrskega orožja«, če nočejo končati kot Sadam Husein ali Moamer Gadafi.

Da Slovenija ne bo podpisala pogodbe, je v sredo potrdil premier Miro Cerar. Meni namreč, da je ta pogodba »preveč radikalna in nerealna«, saj pri njej ne sodelujejo ključne nosilke jedrske oborožitve. Zatrjuje, da si bo Slovenija še naprej prizadevala za odstranjevanje jedrskega orožja, vendar »moramo to delati premišljeno in ne z nekimi ad hoc akcijami, ki so vnaprej obsojene na neuspeh in kjer gre bolj za neko promocijo stališč«. Pogodba naj bi bila populistično »simpatična pobuda«, ki pa ne more imeti realnih posledic, »mi pa se moramo zavedati tudi svoje vloge v EU in NATU ter ravnati odgovorno in premišljeno«. Torej v skladu, tako nam je pojasnil Jure Rifelj z Ministrstva za zunanje zadeve, z določili starejše Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NTP), ki vključuje »postopen proces razoroževanja« in »sistem preverjanj« pod mednarodnim nadzorom, upošteva »trenutne varnostne situacije (Severna Koreja, teroristi)« in »stališča držav z jedrskim orožjem«.

Pogodba, ki jo omenja Rifelj, je relikt hladne vojne. Sprejeta je bila 1968, njen namen pa je »onemogočiti dostop do tega orožja državam, ki niso bile izvorne lastnice jedrskega orožja: ZDA, Rusija, Velika Britanija, Francija in Kitajska«. Temelji na obljubi takratnih lastnic jedrskega orožja, da se bodo postopno razorožile in jedrsko energijo uporabile za miroljubne namene. V praksi se je ta dogovor pokazal kot popolnoma neučinkovit.

Res je, kot piše Guardian, da je sedanja pogodba tudi »izraz frustracij držav brez jedrske energije«, vendar ne gre le za »simpatično pobudo«, saj so bile doslej podobne pogodbe ZN relativno učinkovite, tudi če jih niso podpisale ključne države. ZDA, ki niso podpisale pogodbe o prepovedi uporabe pehotnih min, so se s časom prilagodile njenim določbam.