Hujšanje v možgane

Slovenija je med državami, ki so v času gospodarske krize, v letih 2010–2014, najbolj skrčile delež javnih sredstev za izobraževanje.

V letu 2014 je od vseh proračunskih izdatkov izobraževanju namenila 8,7 odstotka, medtem ko je bilo povprečje OECD 11,3 odstotka, povprečje EU22 pa 9,9 odstotka. Še v letu 2010 je ta delež v Sloveniji znašal 10,1 odstotka, kar pomeni, da je pri nas prišlo do največjega zdrsa med vsemi članicami OECD.

Pomenljiv je tudi podatek, da je Slovenija tako iz javnih kot iz zasebnih sredstev za področje izobraževanja (brez predšolske vzgoje) v letu 2014 namenila 4,6 odstotka BDP, kar je manj od povprečja OECD (5,2 odstotka) in tudi manj od povprečja EU22 (4,9 odstotka). Najvišji delež BDP je v letu 2014 izobraževanju namenila Velika Britanija (6,6 odstotka), najnižjega pa Rusija (3,3 odstotka).

Tudi po koncu krize se stanje na področju izobraževanja v Sloveniji ni prav nič izboljšalo. Dodatek na delovno uspešnost zaposlenih v javnem sektorju, torej tudi učiteljev, je zamrznjen že od leta 2009, vlada pa namerava zamrznitev podaljšati tudi v leto 2018, kljub temu da je Slovenija že tretje leto zapored med državami EU z najvišjo gospodarsko rastjo in bi si lahko privoščila odmrznitev.

Primerjava plač med zaposlenimi v javnem sektorju z isto stopnjo izobrazbe kaže, da so v Sloveniji plače zaposlenih v vzgoji in izobraževanju precej nižje od plač zaposlenih v državni upravi in v zdravstvu. V državni upravi je povprečni plačni razred uslužbencev z univerzitetno izobrazbo 43., kar pomeni 2287 evrov bruto dohodka; zdravniki brez specializacije so uvrščeni v 44. razred in prejemajo 2378 evrov bruto dohodka, zaposleni v vzgoji in izobraževanju pa so povprečno v 36. plačnem razredu in njihov bruto dohodek znaša 1738 evrov.

Razlika med stroški dela v izobraževanju glede na administracijo in zdravstvo se je močno povečala z uveljavitvijo Zujfa, svoj vrh pa je dosegla v letu 2013. Od leta 2015  skupni stroški dela v izobraževanju rastejo tako hitro kot v zdravstvu in administraciji, vendar pa še vedno občutno zaostajajo za obema – za zdravstvom za 14 odstotkov, za administracijo pa za šest odstotkov.

»Ne zaposlujte novih delavcev, če to res ni nujno in dela ne morete razporediti med preostale delavce. (...) Pri upokojitvah najprej skušajte prerazporediti delo med obstoječe sodelavce vaše šole,« je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport leta 2013 zapisalo v okrožnici, ki jo je poslalo ravnateljicam in ravnateljem vseh osnovnih šol. Tej okrožnici je v naslednjih letih sledila še serija okrožnic z zelo podobnimi navodili.

Najbolj zaskrbljujoča posledica te varčevalne ihte je, da učiteljski poklic postaja vse manj privlačen za mlade, učiteljska populacija pa se nam zaradi tega hitro stara. Leta 2015 je bilo v Sloveniji le še šest odstotkov učiteljev v prvih dveh triletjih osnovne šole mlajših od trideset let, v srednji šoli pa še manj, komaj trije odstotki, kar je znatno manj od povprečja OECD, ki na srednješolski ravni znaša sedem odstotkov.

Kako hitro se pri nas stara učiteljska populacija, pove tudi sledeča primerjava: leta 2005 je bilo mladih učiteljev na osnovnošolski in srednješolski ravni 12 odstotkov, učiteljev v starostni skupini med 30 in 49 let 68 odstotkov, starejših od 50 let pa 20 odstotkov. Deset let pozneje, leta 2015, je bilo mladih učiteljev v osnovnem in srednjem šolstvu le še za štiri odstotke, 60 odstotkov je bilo starih med 30 in 49 let, kar 35 odstotkov učiteljev pa je bilo starejših od 50 let.