Alternativa brez alternative

Na nedeljskih volitvah v Nemčiji je bila v Bundestag izvoljena skrajno desna stranka Alternativa za Nemčijo (AfD). Njen volilni izid – 12,6 odstotka na zvezni ravni, ponekod na vzhodu celo slabih 22 odstotkov – je bil vse kaj drugega kot nepričakovan, saj je stranka prisotnost v »visoki politiki« večkrat demonstrirala na volitvah v posameznih zveznih deželah. Sta pa doseženi izid in že sama ustanovitev pred štirimi leti pokazala, da je tudi Nemčijo končno dohitela politična kriza, ki je najkasneje od izbruha gospodarske krize leta 2008 ter s katastrofalnimi posledicami desetletij neoliberalne razgradnje socialne države pustošila po Evropi.

AfD je bila ustanovljena v posebnih okoliščinah, v glavnem kot protest proti evropskemu »reševanju« gospodarske krize. Med njenimi ustanovitelji najdemo evroskeptične ekonomiste in nekdanje člane CDU, stranke Angele Merkel. A če bi ostalo pri tem, bi bila AfD danes nemara obrobna stranka, ki se na volitvah ne bi prebila v parlament, ali pa bi vsaj dosegla skromnejši izid. Pravi zagon je dobila in začela rasti šele po begunski krizi, torej niti na vrhuncu evropske dolžniške krize in trpinčenja Grčije niti ob zaostritvi begunske krize, ko so podobne populistične stranke po Evropi naravnost cvetele in je kazalo, da bodo popolnoma spremenile politično kartografijo na celini. Nemško javnost so v tistem času zaposlovali gibanje Pegida in neofašistični izpadi njenega voditelja. A njegova retorika in mobilizacijska moč, ki sta delovali v vzhodni Nemčiji, v zahodnih zveznih deželah nista imeli primerljivega učinka. Hkrati je šlo za gibanje, ki je bilo v očitnem nasprotju z nemškim ustavnim redom, zaradi česar se je od njega – seveda zgolj iz strateških razlogov – distancirala tudi AfD, ki se je v ustanovnem aktu in programski usmeritvi sicer od vsega začetka ukvarjala z »migrantskim vprašanjem«. Se je pa zgodilo, da so potencial strahu in gneva, ki ga je Pegida uspešno mobilizirala pri najrazličnejših družbenih skupinah in razredih na vzhodu Nemčije, v AfD nemudoma zaznali in izkoristili trenutek, da postanejo politični zastopniki »zaskrbljenih državljanov«. Stranka, ki se je na začetku definirala skozi evroskeptični protest proti neučinkovitosti evropskega obvladovanja gospodarske krize in pledirala za nemško opustitev evra, se je tako uspešno polastila migrantske in begunske problematike ter nadaljevala Pegidino demoniziranje »tujih elementov« v nemški družbi. Tako je Nemčija končno dobila skrajno desno populistično stranko, kakršne vidimo drugod po Evropi. Volitve so zgolj potrdile, da se ji je zgodila »Nacionalna fronta« in da v tem pogledu ni več politična izjema.

Dejanske politične nevarnosti ne pomeni AfD kot taka, ampak posnemanje njene populistične retorike in zatekanja k nacionalističnim mitom.

Vendar je o izidu mogoče reči še marsikaj. Predvsem se velja izogniti zapeljivemu, a prenagljenemu sklepu, ki ga navajajo številni levičarski in levo-liberalni krogi, češ da je uspeh AfD simptom vztrajanja nacifašističnih elementov v nemški družbi, četudi je stranka dejansko postala zbirališče rasistov, ekstremistov in antisemitov. Nemci niso nič bolj rasistični kot preostala Evropa, govoričenje o njihovem »značajskem fašizmu« pa je zgolj negativ desničarske fantazije o avtentičnem in čistem narodu. Liberalci, socialdemokrati in zmerni konservativci ne nehajo izražati šokiranosti in ogorčenja nad izidom volitev, to pa jim pravzaprav olajšuje prikrivanje soodgovornosti za vzpon skrajnega populizma. Le prepričani neoliberalci so bolj ali manj tiho, ker se najbrž še edini zavedajo, da je AfD – četudi v svojem imenu nosi alternativo – stranka brez resne politično-ekonomske alternative in bi bila po za zdaj še nezamisljivem scenariju prevzema mandata na zvezni ravni slej ko prej primorana v izvajanje neoliberalnih programov. To je pravilo povsod po Evropi, kjer so takšne stranke na oblasti ali blizu oblasti oziroma kjer jim je uspelo preobraziti vladajoče neoliberalne sile v smeri zaostrenega nacionalizma. Politični nacionalizem in ekonomski neoliberalizem pač gresta zelo dobro skupaj.

Nemara bi bilo treba namesto ogorčenja, presenečenja in razglašanja, da se je vrnil stari fašizem, razmisliti, da slabih 13 odstotkov pravzaprav ni tako senzacionalen izid, četudi je z njim AfD postala tretja najmočnejša politična skupina v nemškem Bundestagu (in druga najmočnejša na vzhodu Nemčije). Pri tem seveda nočem relativizirati ali normalizirati populistične grožnje, vendar menim, da je kljub vsemu treba upoštevati širše politično okolje, v katerem so potekale nemške volitve in v katerem je nemška uradna politika doslej delovala, kot je delovala. V Evropi podobne skrajne stranke veliko uspešneje kapitalizirajo strahove, ki jih njihovi retoriki uspe generirati v družbi. Zlasti v vzhodni Evropi so te stranke bodisi na oblasti (Poljska, Madžarska, Slovaška) bodisi sestavljajo močno opozicijo. Podobno velja za zahodno Evropo, kjer je v britanskem primeru skrajno desnemu populizmu na lastno presenečenje uspelo spraviti iz Evropske unije celotno državo in je v francoskem primeru požel tretjino glasov v drugem krogu predsedniških volitev. Potem je tukaj še Amerika s svojim infantilnim ekstremističnim predsednikom, kateremu kljub dramatično omejenemu besednjaku uspe vedno znova pretresti ves planet. Poleg tega so k vzponu skrajno desnih populizmov znatno prispevali mainstreamovski mediji, ne samo komercialni, ampak tudi javni, ki so v predvolilne razprave vključili populistične kritike ter tako v širši javnosti ustvarili vtis, da skrajno desna politika govori v imenu »ljudstva«. Ali drugače rečeno, mediji sami so pomešali glas populizma z glasom »ljudstva« – »nesporazum«, ki je imel resne posledice.

Da po tem globalnem scenariju populisti v Nemčiji dobijo 12,6 odstotka glasov, je seveda skrb zbujajoče, ker gre za prvi preboj odkrito nacionalistične stranke v nemški parlament po šestih desetletjih. Seveda je upravičena zaskrbljenost, da bo stranka zdaj, ko je v parlamentu, doživela dodatno rast. A hkrati je volilni izid AfD tudi neka diagnostika, ki bolj kot o vrnitvi starega nacifašizma priča o nesposobnosti ali nepripravljenosti konservativnih in socialdemokratskih sil, da bi ustrezno odgovorile na gospodarsko krizo in tako kljubovale populistični skušnjavi, še preden se tej uspe razpasti v družbi. V položaju, ko politični establišment noče priznati lastne spodletelosti in ponuditi realne alternative, četudi je ta na dlani, bo vsako populistično simuliranje takšne alternative uspešno. In dejansko ne gre za nič drugega kot za simuliranje. AfD je stranka brez alternative, je izjavljanje alternative, ki ostaja zgolj na ravni prazne obljube. Zato tudi ni presenetljivo, temveč nadvse logično, da populisti ta manko vsebine, političnih idej in rešitev kompenzirajo oziroma prikrivajo z zatekanjem k nacionalistični mitologiji. Če naj parafraziram znani pregovor, populizem je od znotraj votla politika, od zunaj je pa ni. Med prebivalstvom mora zbujati strah z demoniziranjem Drugega (Evrope, migrantov, beguncev, homoseksualcev, levičarjev ...), ker samo tako lahko prepriča množice, da za njegovo prosojno fasado obstajajo pozitivne politične vsebine. Hkrati zbuja strah pri nasprotnikih, ki mu s tem nehote podelijo večjo težo, med drugim z naravnost fetišističnim enačenjem populistov z nacisti.

Četudi je v primerjavi z drugimi evropskimi državami Nemčija za zdaj še v boljšem položaju, pa je politika Angele Merkel pripomogla h generiranju skrajnega populizma s serijo napačnih potez. Najbolj zgrešeno je bilo podpiranje tega, čemur je Marx posrečeno rekel bankokracija. Če kaj brezpogojno določa usmeritev nemške politike, potem je to finančni sektor, ki je odigral svojo vlogo pri forsiranju zgrešene ekonomske politike za obvladovanje dolžniške krize v Grčiji in prispeval delež k oblikovanju evroskeptične kvazialternative. Nemško volilno telo je med dolžniško krizo še stalo za kanclerko in njenim sadističnim finančnim ministrom, a ko je izbruhnila begunska kriza, se je položaj obrnil. Namesto da bi AfD okrepile napačne ekonomske odločitve, jo je politično popolnoma pravilna odločitev Angele Merkel za odprtje meja beguncem z Bližnjega vzhoda. A tudi ta preobrat se je zgodil šele, ko so Nemčijo kritizirali posamezne članice EU in Donald Trump, tedaj še kandidat za ameriškega predsednika. Kot se vse prepogosto primeri, so pravilne politične odločitve tiste, ki spodbudijo veliko večji odpor od napačnih. Angela Merkel je bila primorana ustreči skrajnejšim glasovom iz lastne stranke ter po sprejetju milijona beguncev ponovno zaostriti postopke. Prvi politični uspeh AfD torej ni bil plod delovanja te stranke, ampak ji je tako rekoč padel z neba kot darilo reakcionarnejših krogov znotraj vladajoče unije CDU-CSU in zaradi kritične ofenzive populističnih glasov iz bližnje in manj bližnje tujine. Da o nemških socialdemokratih, ki so zmedeno poskušali posnemati kritiko kanclerkine strategije, ne izgubljamo besed. Kot pravi nemški levičarski pregovor, Wer hat uns verraten? Die Sozialdemokraten (Kdo nas je izdal? Socialdemokrati).

Sicer pa AfD ni stranka brez notranjih nasprotij, in ta jo delajo ranljivo. Gre za protislovje med zmerno (tj. oportunistično) in skrajno (tj. odkrito rasistično) frakcijo, ki ga je ta teden dodatno zaostrila predsednica AfD Frauke Petry. Dan po volitvah je napovedala, da ne bo del strankine frakcije v Bundestagu. Razkol stranke ni nepojasnljiv, ampak zgolj odslikava politično razklanost Nemčije na gospodarsko šibkejši vzhod, kjer skrajni populizem uspešno mobilizira glasove, in premožni zahod, kjer bi podobno mobilizacijo lahko dosegla kvečjemu sodobna konservativna stranka. AfD tako vstopa v Bundestag v konfliktu sama s seboj, pri čemer ne more zapeljati dela Nemčije, ne da bi izgubila drugega. K temu velja pripomniti, da je »sodobna konservativna stranka« zgolj sopomenka za neoliberalizem, ta pa na vzhodu Nemčije ni priljubljeno politično blago. Rasistični populizem in zatekanje v nacionalistično mitologijo pa vsekakor ne bosta žela uspeha na precej bolj multikulturnem zahodu ali v Berlinu. In potem je tu Bavarska, kjer že desetletja vlada skrajno konservativna CSU, ob kateri bi bilo legitimno zganjati vsaj toliko hrupa kot ob AfD.

Na Bavarskem že desetletja vlada skrajno konservativna CSU, ob kateri bi bilo legitimno zganjati vsaj toliko hrupa kot ob AfD.

Dejansko politične nevarnosti ne pomeni AfD kot taka, ampak posnemanje njene populistične retorike in zatekanje k nacionalističnim mitom, posnemanje, ki ima očitne transformativne posledice za vsako stranko, ki podleže populistični skušnjavi – in temu so podlegli vladajoči CDU-CSU in socialdemokrati, pa tudi nemški liberalci, ki se jim je s kombinacijo neoliberalizma in nacionalizma uspelo z dobrimi 10 odstotki glasov vrniti v Bundestag. To posnemanje namreč ne samo prikaže AfD v avtentičnejši in prepričljivejši luči, ampak sočasno poskrbi, da njeni predsodki in njihov rasistični ton pridobijo navidezno legitimnost. Šok in ogorčenje sta vsekakor napačna odziva na volilni izid AfD – predvsem pa sta to liberalna odziva, ki pričata, da krog »spontanih liberalcev« sega tudi v deklarirano levičarske kroge. Odziva sta napačna tudi zato, ker jima logično sledi normalizacija, in to je poglavitno tveganje, ki mu je Nemčija zdaj izpostavljena: da bo retorika AfD integrirana v politični vsakdanjik, tako kot je recimo Janša v Sloveniji že del folklore, in da bodo s to integracijo politični resentimenti, ki so prišli na dan skozi gibanje Pegida, dobili stalno zastopstvo v deželnih parlamentih in v Bundestagu.

Pravilen odziv na to, da bo AfD odslej prisotna v parlamentu, in s tem na njeno večjo opaznost v nemškem in evropskem političnem prostoru je aktivni odpor na vseh ravneh, od uradne politike, ki nikakor ne bi smela popuščati populistični skušnjavi, prek medijev, ki bi se morali odpovedati senzacionalističnemu poročanju o skrajno desnem populizmu ter se vrniti k vsebinski kritiki in razkrivanju manka konstruktivnih rešitev, do posameznih državljanov, ki bi se morali še odločneje povezati v antinacionalistično zavezništvo. Seveda to velja za vsako državo, le da sta v Nemčiji takšna mobilizacija in organizacija v tem trenutku, ko AfD de facto še nima moči in vpliva, primerljivih s tistima sestrskih strank po Evropi, toliko lažji – s predpostavko, seveda, da se volilni izid in stranka AfD kot taka ne fetišizirata skozi ogorčenje, strah in gnev. Kajti to fetišiziranje bistveno prispeva k »fenomenu AfD« in stranki pripisuje substanco – četudi negativno –, ki je nima. Samo konkretne politične ideje emancipatoričnega dometa se lahko učinkovito postavijo po robu populistični skušnjavi, tudi najmanjše spogledovanje z njenimi metodami in retoriko pa jo le še krepi. Volilni izid AfD ni nič presenetljivega, a hkrati tudi nič usodnega ali nepovratnega. Nobena zgodovinska nujnost ali »prirojeni nacifašizem« ni pripeljal AfD v parlament. Zato se morajo marsikateri njeni nasprotniki nehati vesti, kot da je politični preboj te stranke začetek udejanjanja nekega vnaprej napisanega zgodovinskega scenarija, po katerem bo AfD v prihodnosti osvojila oblast in v Nemčiji obnovila ekstremizem iz časov tretjega rajha.