Slovenska košarka v krizi

Kljub srečanju sodnikov in tehničnih komisarjev (Društva košarkarskih sodnikov – DKS) ter predstavnikov Košarkarske zveze Slovenije (KZS) v četrtek, 28. septembra, zaostrenih razmer v slovenski košarki še ni konec. Dogovora med sprtimi stranmi še vedno ni, kar pomeni, da se ‘stavka’ sodnikov nadaljuje in se tekme pod okriljem košarkarske zveze ne igrajo. Uvodni trije krogi tekem mlajših kategorij so bili odpovedani, v torek, 3. oktobra, pa so iz zveze sporočili, da se do nadaljnjega odložijo tudi tekme v vseh članskih tekmovanjih. Preden pa se lotimo dogodkov, ki so privedli do nastale situacije, je treba orisati, kako poteka delo košarkarskega sodnika.

Posameznik ali posameznica lahko opravlja delo sodnika po tečaju in uspešno opravljenem izpitu, ki poteka znotraj društva košarkarskih sodnikov v izbrani regiji. Sodniki imajo tri različne možnosti oz. načine za opravljanje svojega dela. Bodisi kot samostojni podjetnik, kar pomeni, da je treba ’poslovni subjekt’ prijaviti in registrirati pri ustreznih organih. Poleg tega velja omeniti, da so tudi številni košarkarji ’zaposleni’ pri klubih kot samostojni podjetniki. Drugi način, kako lahko sodnik opravlja svoje delo, je prek podjemne pogodbe, s katero se stranki zavežeta k sodelovanju. Tretji način pa je delo prek študentske napotnice oz. študentskega servisa. Ob tem je pomembno izpostaviti zanimivost, da se napotnica za opravljanje sodniškega dela pri košarkarski zvezi lahko pridobi zgolj pri Adeccu, ki pa je tudi eden od (srebrnih) pokroviteljev zveze! Povedano drugače, Adecco ima na področju študentskih napotnic za košarkarske sodnike monopol. Večina sodnikov sodi prek študentske napotnice, kar pomeni, da jim je sojenje zgolj dodaten vir zaslužka v času študija.

Delo sodnika se začne že pred tekmo, saj se morajo sodniki v dvorani zglasiti najmanj uro pred uradnim začetkom tekme. Pri tem je seveda treba upoštevati tudi čas, ki ga porabijo za prihod na prizorišče srečanja. Sodniki, ki potujejo iz iste smeri, morajo potovati skupaj. Pred tekmo sodniki pregledajo ustreznost naprav in dvorane, poleg tega pa tudi dokumentacijo obeh ekip. Dolžina tekme je seveda vsem dobro znana, le pri kategorijah do trinajst let (U-13 ter U-11 in U-9) je čas igranja krajši, in sicer štirikrat po osem minut. Z odmori in prekinitvami, ko ura miruje, pa se tudi čas dela logično podaljša. Po tekmi je treba s trenerji izpolniti poročilo o tekmi, ki se mu dodata tudi zapisnik in list za obračun stroškov. Od letošnje sezone naj bi se to urejalo elektronsko, kar bo pripomoglo k ohranjanju okolja in razbremenitvi nabiralnika na sedežu zveze.

Prav pri sodniških stroških pa se je letos zataknilo. Izvršni odbor košarkarske zveze je na majski seji izglasoval, da sodniške takse ostanejo nespremenjene glede na preteklo sezono, kilometrino na prevoženi kilometer pa znižal z 0,32 na 0,18 evra. Prav to znižanje postavke za prevoženi kilometer je povod za stavko sodnikov, ki traja že od 1. septembra. Sodniške takse so že 10 let nespremenjene, česar pa seveda ne moremo trditi za osnovne življenjske potrebščine. Kot zanimivost velja omeniti, da takse znašajo od 15 evrov bruto (za najmlajše kategorije) do nekaj več kot 200 evrov (za sojenje finala članske lige). Sodniki do kilometrine niso upravičeni, če sodijo v kraju, kjer imajo stalno prebivališče, oz. v neposredni bližini kraja prebivanja (do 10 km). Če dodamo v to enačbo še čas, ki je potreben za izvedbo tekme, lahko hitro ugotovimo, da so sodniki, ki sodijo v mlajših starostnih kategorijah, še posebej slabo plačani.

Gre za prihodnost slovenske košarke. Položaj sodnikov se iz leta v leto slabša, športniki pa za vloženo delo doma niso dovolj nagrajeni, stimulirani, zato tudi odhajajo v tujino.

Košarkarska zveza je že decembra 2016 pozvala predstavnike Združenj klubov in DKS k pripravi usklajenega predloga sodniških stroškov za sezono 2017/18. Predlog DKS je bil, da stroški in takse ostanejo nespremenjeni. Na srečanju 8. maja se jim ni uspelo dogovoriti, zato so predstavniki KZS predlagali, da sodniške takse in stroški ostanejo enaki. Pred srečanjem Izvršnega odbora KZS, ki sprejema zavezujoče odločitve, je odbor prejel predlog sklepa klubov 3. in 4. lige, da se ob dogovorjenih taksah in dnevnicah sprejme kilometrina v višini 0,18 evra na kilometer. DKS je k temu izrekel pravno mnenje, da sprememba kilometrine ni možna. Na seji Izvršnega odbora KZS pa so o predlogu glasovali in ga z izjemo predstavnika sodnikov tudi vsi podprli. Skupščina DKS je 13. junija sprejela sklep, ki ga je posredovala na zvezo s prošnjo, da se skupaj z Združenjem klubov nadaljujejo pogovori, da bi uspešno rešili nastali zaplet še pred začetkom tekmovalne sezone. Prve dni septembra je prišlo do dogovora med Združenjem klubov prve članske lige in DKS, ki je med drugim določil višino kilometrine na 0,32 evra. Izvršni odbor zveze pa od takrat čaka, da DKS doseže soglasje tudi s preostalimi predstavniki Združenj klubov, da bi lahko nato sprejeti dogovor obravnaval na naslednji seji.

Zakaj pa je ta ’spor’ tako pomemben? Zakaj mu je treba nameniti pozornost? Pomemben je iz več razlogov. Prvič, ker zadeva prihodnost slovenske košarke. Položaj sodnikov se iz leta v leto slabša, razlogov je več, od slabega plačila pa vse do številnih pritiskov trenerjev, predsednikov klubov ter tudi staršev v mlajših starostnih kategorijah. Po drugi strani pa to kaže tudi na podhranjenost košarke v Sloveniji, zanimanje za investicije (države) in pokroviteljstvo (podjetij) klubov je majhno, kar pomeni, da se klubi financirajo iz lokalnih (občinskih) proračunov ter ’prispevkov’, ki jih za vadnino namenjajo starši. Kot vedno pa lahko najdemo nekaj primerov uspešne prakse, kjer (lokalno) podjetje uspešno vlaga v košarko. Kaj pa se bo zgodilo s klubom, ko bo podjetju zmanjkalo sredstev? Kaj pa, če podjetje nima več interesa vlagati v košarko?

Drugič, spor je mogoče razumeti tudi kot ’boj’ za delavske pravice. Zgolj peščica sodnikov lahko preživi le z opravljanjem sodniškega poklica, to so sodniki, ki sodijo mednarodne tekme v Evroligi in regionalni jadranski ligi ABA, to so sodniki, ki se poklicno ukvarjajo s sojenjem. Za vse preostale pa sodniški ’poklic’ pomeni dopolnilno dejavnost. Ta prekarnost za sodnike pomeni materialno negotovost. To se manifestira tudi v pričujočem sporu, ko je bil sklep sprejet ’enostransko’ s strani ’vladajočega razreda’, ko so predstavnika zaposlenih preglasovali močnejši v ’demokratičnem’ procesu. A med sodniki vlada solidarnost, saj so stopili skupaj v boju proti močnejšemu ’sogovorniku’.

A omenjeni spor bi bilo treba izkoristiti tudi za obravnavo drugih anomalij, ki se ne dogajajo zgolj v košarki, gre za problem revščine v ’(pol)profesionalnem’ športu, ki ga imamo v Sloveniji. Zakaj se toliko (mladih) športnikov odloči športno pot nadaljevati v tujini? Ker za svoj trud in vloženo delo doma niso dovolj nagrajeni, stimulirani, saj lahko boljše plačilo prejmejo v kateri od sosednjih držav. Razlog za ’beg talenta in možganov’ je torej v dostojnem in poštenem plačilu za vloženi trud in delo. Začenši z igralci, ki trenirajo tudi po dvakrat na dan za mizerne zneske, ki ne dosegajo niti minimalne plače. Seveda obstajajo tudi svetle izjeme v prvi košarkarski ligi, kjer so plače višje in po možnosti celo redne. Tudi trenerji bi si zaslužili boljše plačilo za (dobro) delo, ki ga opravljajo z mladimi košarkarji, mnogokrat na volonterski bazi oziroma za skromno mezdno plačilo. Status sodnikov smo na kratko spoznali, a treba bi bilo tudi urediti status in plačilo pomožnih sodnikov (tj. zapisnikarjev, časomerilcev), ki trenutno ni urejeno oziroma poteka neformalno v številnih klubih.

V interesu vseh ljubiteljev košarke je, da bi se ligaška tekmovanja čim prej začela, saj omenjeni spor ne koristi nobeni od vpletenih strani. V tem trenutku izgubljajo vsi. Sodniki so ob ’del’ zaslužka, mladi košarkarji pa svojega znanja ne morejo preveriti v dvobojih z vrstniki iz drugih klubov, kar negativno vpliva na motivacijo pri treningih. Spor bo treba zgladiti, da se stagnacija slovenske košarke vsaj začasno ustavi. Na krilih zlate medalje na evropskem prvenstvu pa bi lahko svoj delež k nadaljnjemu razvoju dodala tudi država.