Dvoglasje

Restavracija Operna klet
Župančičeva 2, Ljubljana
Tel.: 01 252 70 03
Operno-ribja klet od ponedeljka do petka obratuje od 11.30 do 22.00, ob sobotah pa začenja pol ure kasneje. Ob nedeljah in praznikih tam vlada tišina.

Ambient:
z mizami in stoli malo nadgrajena podoba kletne restavracije z ravno dovolj starošolskega šmeka; zvočniki rolajo klasično muziko

Napitki:
odprta malvazija in refošk koprskega kombinata ter za prgišče dobro izbranih buteljk z zelo zmernimi, 50-odstotnimi maržami; Jakončičeva bela carolina 2013 je izjemna!

Dostopnost:
tam okoli parlamenta nekje bo treba parkirati; gibalno ovirani v klet ne bodo mogli, če pa obratuje vrt, ne bodo imeli težav

Fino:
hobotnica na žaru fuži s hobotnico in tartufi

Ne tako fino:
hobotnica v solati panakota

Bakalar je 7,5, hobotnica v solati 9,7, dimljena bohinjska postrv 9,9, njoki s sipinim golažem 12,9, fuži s hobotnico in tartufi 14,9, hobotnica na žaru 16,9, sladice pa od 3,9 do 4,5 evra.

»Jaz bom ribji zrezek in črno redkev s fižolom! To sem zmeraj jedel, ko sem bil tukaj s fotrom,« se je ob obelodanjenju destinacije obiska ta teden dežurnega Konzumovega moštva raznežil njegov najizkušenejši član. Operna klet je pač kar resna ribja institucija, ki v logotipu razkazuje številko 1922, na prvi strani jedilnega lista pa sporoča dobrodošlico v najstarejši ribji restavraciji v Ljubljani. Če upoštevamo še nekaj okrasnih parafernalij, kot so, na primer, prav fleten, kakšnega pol stoletja star Grundigov ojačevalnik in precej ohranjeni originalni tlak in opečnate arkade, bi lahko sklepali, da so v tem kevdru silno ponosni na bogato tradicijo – a ne dovolj, da bi na jedilnem listu ohranili ocvrt ribji zrezek/ file in redkev s fižolom, ki se ju je nadejal konzumentski kolega. Kar je pravzaprav nenavadno, saj jedilni list ni ekstremno sodoben in/ali kreativen, ampak ponuja rahlo posodobljene ribje-mehkužniške klasike – za hladno otvoritev to pomeni odlično hladno prekajeno bohinjsko postrv, za privržence hardkorovske bakalarske špure skorajda preveč puhast in mazav – a vsekakor okusen in primerno začinjen – primerek na belo stolčenega polena ter hobotnica v solati, posuta s toliko močnega česna, da se je njegov vonj vlekel po ustih še kakšni dve uri kasneje, ko smo večerjo finiširali z všečnim mehkim Krucefixovim smrekovim šnopcem. Veliko smo pričakovali tudi od domačih njokov s sipinim golažem, ki smo jih naročili predvsem zaradi slednjega, a se je izkazal za precej neznačajno čebulno-paradajzovo župco z le nekaj koščki sipe, ki so bolj kot na resne golažaste komadiče spominjali na zmehčane ocvirke. Ampak njoki so bili res domači in res krasni in mehki in hobotnica v drugem poskusu – narezana na tanke kolobarje ter vmešana med fuže in potresena s tartufi – je z vrhunsko izvedbo odpihnila slab vtis začesnane prve, čeprav za zapisnik pripominjamo, da parmezan v kakršnikoli obliki (tudi kot zlahka odstranljiv debel zapečen kreker) nima kaj iskati na morskih talarjih. Ker ne paše, sploh.

Na tej točki se je začel vzpostavljati vzorec, da smo tokrat v Operni kleti nabasavali bodisi na odlične bodisi na substandardne jedi. Tako je bilo tudi v glavnem poglavju. Najprej opravimo z orado: to, da v deklarirano ribji restavraciji ponujajo samo marikulturne primerke bele ribe, je problem ene vrste, drugo pa je, da potem ribe niti ne spečejo, kot se šika – je pa res, da je po naši pripombi samoiniciativno niti niso zaračunali. Popolnoma druga pesem je bila s tretjo hobotnico: ta je bila (ob Jakončičevi beli carolini) daleč najboljša stvar tega večera. Popolnoma mehka, skuhana tako, da so polipi ostali nedotaknjeni, potem pa tako mojstrsko hrustljavo zapečena na vroči plošči, da bi jo zlahka uvrstili v grško hobotnično ligo. Izjemen oktopi, prav zares! In cuker? Hja, dvoglasen: odlični pehtranovi štruklji in panakota, ki sploh ni bila panakota, ampak nekakšna zgoščena šaumpena, ki bo, upam, šla hitro v pozabo.