Waldorfski eksperiment

V Ljubljani na Streliški ulici pod Grajskim hribom, le streljaj od osrednje tržnice, v zgradbi nekdanjega strelišča in kasneje ljudske kuhinje, ki je dobila sodoben prizidek in vkopano telovadnico, domuje waldorfska šola. Waldorfska osnovna šola letos praznuje že 25 let obstoja. Družbo ji delata vrtec in gimnazija. Waldorfske osnovne šole delujejo še v Žalcu, Radovljici, Bukovici pri Novi Gorici in Mariboru. Vrtcev je po vsej državi deset. Vse ustanove skupaj obiskuje približno 1300 otrok. Zanimanje za vpis pa neprestano narašča.

Od ustanovitve prve waldorfske šole, ki jo je avstrijski filozof Rudolf Steiner zasnoval za otroke delavcev tobačne tovarne Waldorf-Astoria v Stuttgartu, je minilo skoraj sto let. Danes po svetu deluje že več kot tisoč 300 takšnih šol.

Vprašanje drugačnosti

O waldorfskih šolah v javnosti kroži veliko stereotipov, od tega, da vzgajajo razvajence, nepripravljene na realni svet, do tega, da gre za zavetišče za umetniške duše. Od tega, da gre za šolo za otroke s posebnimi potrebami, do tega, da gre za šolo za starše s posebnimi potrebami.

Mnenja so polarizirana. Eni waldorfsko pedagogiko vidijo kot nujno alternativo togemu sistemu javnih šol, drugi kot vdiranje newageevske ideologije v formalno izobraževanje.

Waldorfska šola je kritik deležna že tako rekoč od ustanovitve. Dr. Ivan Kosovel, zdaj že pokojni pedagoški strokovnjak, jo je leta 1995 v Delu označil za »okultno združbo, ki si je nadela ime šola«. Eden najvztrajnejših kritikov je profesor pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Robi Kroflič, ki pa je v zadnjem času vsaj nekoliko omilil mnenje. »Do načina, kako je Rudolf Steiner opisal človekov razvoj in na katerem temelji zasnova waldorfske pedagogike, sem še vedno kritičen – označujem ga za nevarnega, ker omogoča velike manipulacije z otrokom. A koncept ima tudi zelo pozitivne elemente, na primer odgovornost učitelja za napredek posameznega učenca in stik s starši, pa medpredmetno povezovanje in še kaj bi se našlo.«

Način poučevanja se v waldorfskih ustanovah vsekakor precej razlikuje od tistega v javnih šolah. Njihov cilj naj bi bil »spodbujanje skladnega razvoja posameznika na telesni, duševni in duhovni ravni«. Obravnava otrok naj bi bila bolj individualna, skladna z njihovo stopnjo razvoja.

Za nekatere so waldorfske šole nujna alternativa togemu sistemu javnih šol, za druge vdiranje newageevske ideologije v formalno izobraževanje.

Manj je poudarka na faktografskem znanju in tekmovalnosti. Ocenjevanje je opisno, razen za potrebe prehoda v javne šole. Učenci imajo razrednega učitelja, ki je z njimi praviloma vseh devet let osnovne šole in jih poučuje vse glavne predmete. Učbenikov ne uporabljajo. »Učitelj za pripravo uporablja različno literaturo in razmisli, kako bo snov podal učencem. On je ustvarjalec, ne želimo namreč, da bi bili učitelji samo izvajalci učnega načrta. Otroci si sami zapisujejo in ustvarjajo svoj zvezek, svoj učbenik,« razlaga direktor Waldorfske šole Ljubljana Iztok Kordiš. »Zdaj je moderno otrokom vse razlagati, v resnici pa mora otrok predvsem čim več doživeti,« je pred časom dejal za Dnevnik.

Zadržani so pri rabi novih tehnologij. Spodbujanje ’starosti primerne uporabe medijev’ so zastavili precej rigorozno. Računalnikov do srednje šole sploh ne uporabljajo. Veliko poudarka je na ročnem delu, stiku z naravo. Vsi otroci se od prvega razreda učijo igrati flavto. V četrtem razredu se pridruži še violina. Obvezen predmet je tudi evritmija, ki je, kot opisuje učni načrt waldorfske šole, »duševno-duhovna telovadba, umetnost gibanja, ki ni ples. Duša preko gibanja nagovarja telo in združuje duševne, duhovne in telesne danosti v harmonično celoto.«

Za šolanje otrok na waldorfski osnovni šoli, katere program sicer država financira v enaki meri kot v javnih šolah, morajo starši plačevati mesečni prispevek, ki, upoštevajoč njihove socialne razmere, znaša od 50 do 150 evrov. Državno financiranje namreč zaradi razlik v programih ne pokrije vseh stroškov. Nimajo pa starši stroškov z učbeniki, delovnimi zvezki in večino šolskih potrebščin. Prehrano seveda plačujejo posebej.

Vprašanje kakovosti

Ker je način poučevanja na waldorfskih šolah precej drugačen kot na javnih šolah, so primerjave kakovosti izobraževanja precej nehvaležne. Na spletnih forumih je mogoče prebrati več zapisov o tem, da so starši otroka po nekaj letih izpisali iz waldorfske šole, ker je v znanju močno zaostajal za vrstniki iz javnih šol.

A v zadnjem času je več takih, ki se želijo iz javne šole prepisati na waldorfsko. Izkušnje so praviloma v obeh smereh pozitivne, pravi predsednica Učiteljskega združenja Slovenije Metka Zorec, sicer učiteljica na ljubljanski Osnovni šoli Prežihovega Voranca. »Naša osnovna šola ima nekaj izkušenj z učenci, ki so se v drugi triadi prepisali k nam z waldorfske šole in so zelo zadovoljni, velja pa tudi obratno: poznam učenca, ki je bil uspešen, a zelo nesrečen na naši šoli in je v tretji triadi opravil prepis ter zacvetel na waldorfski šoli.«

Waldorfske šole so po vsem zahodnem svetu znane kot ustanove, v katerih je delež cepljenih izrazito manjši kot v splošni populaciji. Zaradi tega so pogosto prizorišče izbruhov nalezljivih bolezni.

Tako kot vrstniki iz javnih šol morajo tudi waldorfski učenci sodelovati pri nacionalnem preverjanju znanja v osnovni šoli, prav tako je zanje pogoj za sprejem na fakulteto državna matura. Podatki o uspehu šol na nacionalnih preverjanjih znanja so načeloma zaupne narave, Republiški izpitni center jih noče objavljati. Izjema se je zgodila pred nekaj leti, ko je mariborska fakulteta Alma Mater na svoji spletni strani objavila primerjalno lestvico osnovnih in srednjih šol glede na uspehe na nacionalnem preverjanju znanja in maturi. Ljubljanska waldorfska šola se glede na objavljene podatke ni ravno izkazala, še posebej pri uspehu dijakov njene gimnazije na maturi so bili rezultati porazni. Tudi danes je neuradno mogoče slišati pripombe o pomanjkljivem znanju waldorfskih učencev. A sami vztrajajo, da kakovosti šole ni mogoče ocenjevati zgolj na podlagi številčnih ocen, pridobljenih pri preverjanju faktografskega znanja učencev.

Dr. Natalija Komljanc z Zavoda za šolstvo jim v tem pritrjuje. »Sodbe o nezadostnem znanju so po mojem neutemeljene. Otroci, učitelji in waldorfska pedagogika imajo popolnoma drugačna merila in zato indikatorje uspeha kot javna šola. Zadevi nikakor nista preprosto primerljivi. Ti otroci in šola živijo drugačno filozofijo življenja kot otroci v javnih šolah.«

S tem ko je država oziroma njen strokovni svet za splošno izobraževanje waldorfskim šolam priznal javno veljavnost programa, je tudi potrdil, da te šole učencem zagotavljajo minimalne izobrazbene standarde.

Vprašanje zdravja

Waldorfska pedagogika ima bolj filozofsko-duhovno kot znanstveno podlago. Njen utemeljitelj Rudolf Steiner si jo je zamislil kot izobraževalni del celovite družbene prenove v skladu s svojim naukom antropozofije. Temeljna predpostavka antropozofije je obstoj duhovnega sveta, ki ga je mogoče dojeti z razumom in duhovnim razvojem. V okviru tega antropozofskega nauka je Steiner razvil tudi na primer biodinamično kmetovanje, ki pri vseh opravilih upošteva položaj nebesnih teles, ali antropozofsko medicino, ki se pri zdravilih močno približa homeopatiji, nalezljive bolezni pa denimo razume kot sredstvo odraščanja.

Čeprav antropozofska medicina cepljenja izrecno ne odsvetuje, je med njenimi privrženci veliko takšnih, ki zavračajo cepljenje otrok proti nalezljivim boleznim. Waldorfske šole uradno cepljenja niti ne zavračajo niti ne podpirajo. A kljub temu se, kot v posebnem poročilu ugotavlja Evropski center za nadzor bolezni (ECDC), »med voditelji waldorfske skupnosti nakazuje močna kultura nasprotovanja cepljenju«. Ta naj bi izhajala iz prepričanj Rudolfa Steinerja, »ki je verjel, da cepljenje ovira karmični razvoj in reinkarnacijske cikle«.

Waldorfske šole so po vsem zahodnem svetu znane kot ustanove, v katerih je delež cepljenih izrazito manjši kot v splošni populaciji. Zaradi tega so pogosto prizorišče izbruhov nalezljivih bolezni, kot so denimo ošpice ali oslovski kašelj. O takih primerih poročajo iz ZDA, Kanade, Nemčije, Avstralije, Belgije, Avstrije. Leta 2008 je bila waldorfska šola v Salzburgu prizorišče izbruha ošpic, ki je nato zajel kar štiri države. Okuženi učenec waldorfske šole iz Švice, kjer so takrat že imeli epidemijo ošpic, je gostoval na salzburški šoli. Od tam se je nato bolezen prek gostujočih učencev razširila še na nemške in norveške waldorfske šole. Od 400 obolelih v izbruhu jih je tretjina obiskovala waldorfske šole.

Tudi za slovenske waldorfske šole in vrtce neuradno velja, da je v njih veliko otrok, ki niso cepljeni. »Dejstvo je, da je največji delež necepljenih v waldorfskih ustanovah,« je nedavno za Mladino povedal mariborski pediater Igor Dovnik.

Njegova kolegica Mojca Ivankovič Kacjan si je med kolegi pridobila »sloves« pediatrinje z največ obravnavanimi necepljenimi otroki v Sloveniji. Razlog: »Pet ali šest let sem bila imenovana zdravnica waldorfske šole v Mariboru in ti otroci oziroma njihovi starši so si povečini izbrali mene za izbrano zdravnico.« Ker uradne statistike o cepljenih otrocih po posameznih vrtcih in šolah ne zbira nihče, se je odločila, da jih bo sama preštela. »In ko smo se pediatri na kakšnih kongresih ali srečanjih pogovarjali o tej problematiki, so drugi večinoma skrbeli za nekaj necepljenih otrok, jaz pa za 60 ali več.«

Težave se zavedajo tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer so nas nanjo opozorili že pred nekaj leti. Vendar podatkov o deležu cepljenih otrok po posameznih šolah ne smejo zbirati, zato se ne morejo opreti na konkretne podatke in raje ne dajejo uradnih izjav.

Vsakemu svoje

Na prvi pogled se zdi, da številni izobraževalni postopki na waldorfskih šolah ustrezno odgovarjajo na vse pogostejše pomisleke o preobsežnih učnih načrtih in prevelikem pritisku na učence v javnih šolah. A smiselnejši zaključek je, da gredo javne šole s pehanjem za ocenami in neprestanim širjenjem obsega učne snovi v eno skrajnost, waldorfske šole s popolno odsotnostjo številčnega ocenjevanja in učbenikov pa v drugo. Hkrati so waldorfske šole po nepotrebnem obremenjene z obilico neznanstvenega balasta, ki ni nujno vedno v korist otrokom.

Glasbenici in oblikovalec

Mnenja nekdanjih učencev

Glede na to, da waldorfska šola v Ljubljani deluje že 25 let, so njeni prvi gojenci stari že 32 let. Nobeden od njih danes ni znan širši javnosti. Iztok Kordiš pravi, da so iz njihove šole izšli uspešni glasbeniki, arhitekti, oblikovalci, ekonomisti, pravniki … Ko smo ga prosili za konkretna imena, nam je naštel tri.

Alja Mandič je violončelistka in članica Zagrebške filharmonije. Z waldorfsko šolo se je srečala šele, ko je bila najstnica. Za gimnazijski program te šole se je odločila, ker se je najbolje skladal z njenimi glasbenimi ambicijami. Hkrati s šolanjem na waldorfski gimnaziji je namreč študirala na Zagrebški akademiji za glasbo.

Waldorfske šole in njenih učiteljev ne more prehvaliti, saj so ji dali »širok vpogled v vsa potrebna znanja, predvsem pa širok pogled na svet in poudarek nekaterih vrednot, ki se v današnjem svetu žal vse prevečkrat potiskajo ob stran oziroma postanejo v času srednješolskega izobraževanja drugotnega pomena.«

Enako navdušena je violinistka Augsburških filharmonikov Živa Ciglenečki. »Ko zadnje čase berem o uspešnosti finskih šol, najdem veliko vzporednic v načinu poučevanja. Šola naj ne bi bila učenje dejstev, letnic, formul etc. na pamet. V današnjem svetu, kjer lahko v sekundi najdemo raznorazne podatke, je potrebno kaj več – biti ustvarjalen, iznajdljiv, vztrajen. Seveda lahko najdem kakšne vrzeli v znanju – v mojem primeru bi te našla pri naravoslovnih predmetih –, vendar je to bolj posledica mojih vseživljenjskih teženj k umetnosti.«

Oblikovalec Blaž Habjanič poudarja, da waldorfska šola pač ni za vsakogar. »Zdela se mi je dobra za takšnega človeka, kot sem jaz. Odločil sem se za študij industrijskega oblikovanja in zame je bila waldorfska šola super popotnica za nadaljnje življenje. Res pa je, da nekaterim ni ležala. Na waldorfski šoli se spodbuja lastna angažiranost, pogosto te zelo prepustijo samemu sebi, od zunaj bi lahko bilo celo videti, da je zadeva nekoliko razpuščena.«