Ženska moč na čelu delavskega gibanja

Zdi se utelešenje človeka, ki ima vedno vse pod nadzorom. Tudi izraža se strogo zborno, brez nepotrebnih mašil in vulgarizmov, ki bi izdajali nesamozavestnega človeka brez argumentov. Sogovornika gleda v oči in tehta njegove besede. Glas ima nekoliko raskav, odločen, v njem je nekaj nepopustljivega. Kot glas učiteljice, ki strogo, a hkrati potrpežljivo razlaga snov posebno počasnemu učencu. Toda naj vas to ne zavede: da bi ga kdaj resnično povzdignila, sodelavci ne pomnijo. Ne med klepetom, ne med sestankom in ne med nešteto dolgotrajnimi, mučnimi pogajanji, na katerih se je na položaju predsednice sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI) bodla z delodajalci in državo. Kljub temu Lidija Jerkič zna doseči svoje. Je pogajalka nove dobe, sindikalistka, kakršne vidimo pri poročilih nemških televizij. Ko nam šele podpis pod sliko pove, na kateri strani pogajalske mize sedi. Lahko bi bila tudi predsednica uprave.

Od večine sindikalistov in sindikalistk se razlikuje že na prvi pogled. V kavbojkah je ne boste videli. Vedno je brezhibno urejena, vedno v temnih tonih. Črn hlačni kostim, temna srajca, rjava ali oker ruta. Globoke rjave oči in kratki črni lasje še utrjujejo vtis strogosti. Pristrigla jih je nekje okoli abrahama, leto ali dve gor ali dol; do takrat je bila namreč na daleč prepoznavna po dolgih vranje črnih laseh, ki so se ji razlivali čez ramena. Sem in tja si nadene kakšno jopico bolj žive barve ali se ovije v pisano ruto, sicer pa vztraja pri opisanem videzu. Ko so ji delavke Danfossa ob protestu pred Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) leta 2009 očitale, da se ne vede kot enaka med enakimi, češ zakaj si ni oblekla sindikalnega telovnika, jim je – tako pravijo nekateri, ki so bili prisotni – odgovorila, da si je po letih ruvanja za delavce menda že izborila vsaj pravico, da obleče, kar želi. S tem je bilo razprave konec.

»Čez rob ne bo rinila«

Zasebno življenje 55-letna Jerkičeva varuje pred mediji. Znano je, da ima odraslo hčer in da je njen partner menda prav tako sindikalist. Razen te izjeme pa strogo loči delo in družino. Na hodnikih sindikalnega kompleksa na Dalmatinovi ulici v Ljubljani vedo povedati, da se s sodelavci zunaj službe skorajda ne druži. Tudi na nekdaj razvpitih sindikalnih zabavah se raje drži v ozadju in menda se še nikoli ni pripetilo, da bi popila več kot nekaj simboličnih kapljic. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je brez iskrice. Nasprotno, odlikuje jo izdelan smisel za humor, v pravi družbi tudi zapleše. Še ko je bila najstnica, je nekoč ob branju Rdeče kapice tako prestrašila mlajšega brata, da je cele pol ure jokal kot dež; za »nagrado« jih je dobila po riti od očeta. Ta ni bil general JLA, kot so natolcevali na spletni strani SDS, temveč knjigovez, mati pa je bila tekstilna delavka. A tudi če bi bil general, bi to res kaj spremenilo?

Vzpon Lidije Jerkič na vrh največje delavske centrale v državi, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je bil premišljen in načrtovan. Pravzaprav je šlo za logično nadaljevanje kariere.

Družina je živela skromno. Starši so se potrudili, da so vsako leto dali na stran dovolj, da so lahko šli na morje, na Pag, kjer so letovali skoraj 20 let zapored. Toda hči je z leti ugotovila, da se na morju dolgočasi. Njena prava ljubezen so gore. Te so za Jerkičevo postale zatočišče, kjer se lahko umiri in sproščeno zadiha. Že davno je splezala na vse omembe vredne slovenske vrhove, sedaj osvaja italijanske Alpe in Dolomite, sem in tja pleza v Paklenici, hrvaški plezalski meki. Najvišja gora, na katero je do sedaj stopila, je krona masiva Monte Rosa, 4634 metrov visoki vrh Duforspitze. Za zdaj še ni doživela nobene nezgode; pri plezanju je drzna in previdna hkrati. »Rada gre do roba in pokuka čez, naprej pa ne bo rinila,« jo opiše brat Boštjan Jesih.

»Ker se moški med sabo niso razumeli«

Tudi njen vzpon na vrh največje delavske centrale v državi, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), je bil premišljen in načrtovan. Pravzaprav je šlo za logično nadaljevanje kariere. Poleg samodiscipline in delovnih navad Jerkičevo odlikuje ambicioznost, ki se je kazala že med odraščanjem v Medvodah. Menda je od prvega razreda osnovne šole pa do zadnjega letnika gimnazije v Šentvidu vsako šolsko leto brez izjeme končala z odličnim uspehom, zbiranje visokih ocen pa je nadaljevala tudi med študijem na ljubljanski Pravni fakulteti. Diplomirala je na temo delavskih pravic, in že ko je bila še mlada pravnica, pristala v sindikatih. Pravi, da se je od nekdaj zavzemala za šibkejše, v tistem obdobju pa se je pri primerih, ki jih je obravnavala, pogosto zaletavala z glavo v zid. Izkušnje so ji po lastnih besedah prinesle umirjenost in samonadzor.

Diplomirala je na temo delavskih pravic, in že ko je bila še mlada pravnica, pristala v sindikatih. Dolga leta sindikalnih bojev so ji po lastnih besedah prinesla umirjenost in samonadzor.

Pri sindikatu SKEI je bila najprej pravna svetovalka, kasneje pa je postala sekretarka. Ko so konec novembra 2005 delavske množice s protestom proti vladi Janeza Janše v snegu in plundri zatresle Ljubljano, je bilo njeno ime že znano javnosti. Dobrega pol leta zatem je zamenjala dotakratnega predsednika kovinarskega sindikata Draga Gajzerja; njun boj za oblast je bil vreden Igre prestolov. Gajzerju so kandidaturo na volilnem kongresu sprva preprečili, saj ga je izvršni odbor sindikata dobra dva meseca prej suspendiral zaradi domnevne prekoračitve pooblastil. Odgovoril je s tožbo pred ljubljanskim okrajnim sodiščem, to pa je razsodilo, da ga mora vodstvo sindikata kljub vsemu uvrstiti na kandidatno listo. A sodna zmaga je bila pirova, saj je nazadnje zanj glasovalo le 19 od 123 kandidatov. Za SKEI se je začelo novo obdobje, Jerkičeva pa se je kasneje preloma spominjala takole: »Na tem položaju so bili prej izključno moški, predsednica pa sem postala zato, ker se moški med sabo niso razumeli. Leta 2006 je potekal boj egov, grozilo je, da bomo šli narazen, in fantje v izvršnem odboru so se zbrali in me prosili, ali bi prevzela vodstvo. To ni bila moja ambicija, želela sem biti v delovnem pravu; po izobrazbi sem pravnica. Takrat sem jim rekla, če je krepka večina zame, lahko ugriznem v to.«

»Ženske so v ’boju’ vztrajnejše«

Enajst let kasneje je na novo stopničko v karieri stopila brez boja, dostojanstveno. Da bo na čelu ZSSS nasledila »večnega« Dušana Semoliča, je bilo jasno že nekaj let. Prvič je na sindikalnih volitvah kandidirala pred petimi leti, vendar njen čas še ni prišel; Semolič še ni bil pripravljen na upokojitev. Letos se je to spremenilo in dolgoletni prvi sindikalist je Jerkičevo sam izbral za naslednico, odločitev pa so brez posebnega pompa potrdili drugi sindikalisti. Da so se odločili pravilno, meni tudi nekdanji ekonomist ZSSS Brane Mišič: »Lidija je že, ko je bila strokovna sodelavka, izstopala po znanju. Je pametna, vešča nastopanja in vedno drži dano besedo.« V letih predsedovanja SKEI se je izkazala za sposobno voditeljico, v javnosti pa se je uveljavila kot eden najprepoznavnejših obrazov delavskega gibanja. Ugled si je utrdila tudi z delom v državnem svetu, v katerem je bila svoj čas edina ženska, med letoma 2007 in 2012 pa je zasedala položaj podpredsednice. Leta 2015 je bila imenovana za predsednico Ekonomsko socialnega strokovnega odbora pri Slovenskem državnem holdingu (SDH).

»Ženske so praviloma potrpežljivejše in dlje časa po tihem prenašajo. Ko pa je dovolj, so v ’boju’ doslednejše in vztrajnejše,« je dejala nekoč. Prav ta vztrajnost jo je pripeljala na enega najodgovornejših položajev v državi. Danes ima »pod seboj« okoli 120 tisoč delavcev in delavk, ki od nje terjajo rešitve za boljšo prihodnost. Poleg njih od Lidije Jerkič veliko pričakujejo tudi delodajalci; nekdanji generalni direktor GZS Samo Hribar Milič jo je že lani v pogovoru za Dnevnik označil za korektno in odločno in dejal, da je socialna partnerica, kakršno potrebujejo tudi delodajalci. Sedaj ji namesto Hribar Miliča nasproti stoji njegova naslednica Sonja Šmuc, ki je nedavno prevzela vodenje GZS.