Ujetniki Nata

Organizacija ICAN (Mednarodna organizacija za odpravo jedrskega orožja), letošnja prejemnica Nobelove nagrade za mir, je v desetih letih obstoja postala krovna organizacija civilnodružbenih gibanj, ki si prizadevajo za popolno odpravo jedrskega orožja. Vrhunec njihovega prizadevanja je Pogodba o prepovedi jedrskega orožja (PPJO) iz julija letos, ki jo je že podpisalo 122 držav članic ZN. Deveterica držav, ki imajo uradno priznano jedrsko orožje, pa tudi članice Nata se za pristop k pogodbi niso odločili.

Slovenija, članica Nata, se pogajanj ni udeležila niti kot opazovalka. Tudi pogodbe ne namerava podpisati, saj spoštuje načela starejšega Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (TNP). Miro Cerar je na zasedanju ZN dejal, da Slovenija pogodbe ne bo podpisala, saj si moramo za odpravo tega orožja prizadevati »premišljeno, ne z nekimi ad hoc akcijami, ki so vnaprej obsojene na neuspeh«. Zanj je pogodba nerealna, kajti »če pri tem ne sodelujejo ključne države, ki so nosilke jedrskega oboroževanja, gre za simpatično pobudo, ki izzveni v prazno«.

Posebej kritičen do zaničevalne drže vlade do PPJO je bil strokovnjak za jedrsko varnost mag. Miroslav Gregorič, ki se je po podelitvi Nobelove nagrade organizaciji ICAN vprašal, kakšen »izgovor bo našla naša vlada, da ne podpiše pogodbe. Da so podporniki sami populisti, prav tako 122 držav, ki so podpisale pogodbo, in papež z Vatikanom in komite za podelitev Nobelove nagrade«.

Odgovor na to vprašanje smo iskali sami in Cerarja vprašali, kako glede na doslej izraženo mnenje vrednoti ICAN in podelitev nagrade tej organizaciji. Nismo dobili njegovega odgovora, temveč je urad vlade za komuniciranje sporočil, da »Slovenija ceni prizadevanje ICAN in jim čestita ob prejemu Nobelove nagrade za mir«. Na vprašanje, ali sporazum ne ponuja ustreznega mehanizma za odpravo jedrskega orožja, saj je to – 50 let po podpisu pogodbe – še vedno tu, so iz urada ponovili stališče, da se Slovenija tako kot ICAN »zavzema za svet brez jedrskega orožja«, vendar »za postopno razoroževanje« na podlagi TNP, v skladu s »strateškimi opredelitvami o varnostnih in zunanjepolitičnih vprašanjih in upoštevaje mednarodne zaveze«.

Slovenska vlada je izbrala udobnejšo pot. Lahko bi ravnala kot Nizozemska, edina članica Nata, ki je sodelovala na pogajanjih o pogodbi, a je ni podpisala. Morda drži, kot pravijo Nizozemci, da ta ne ponuja ustreznega vzorca preverjanja in »verifikacije jedrskega razoroževanja« in je »zasnovana kot nadomestilo in ne dopolnilo starejše pogodbe«, vendar priznavajo, da je ključni razlog za zavrnitev podpisa njihovo članstvo v zvezi Nato. Slovenija lahko v prihodnjih dveh letih še podpiše pogodbo, če se bo ta ali morda naslednja vlada zavedela – na to v peticiji opozarja Mirovni inštitut –, da bi »pristop k pogodbi pomenil pomemben simbolični korak k odpravi jedrskega orožja in spodbudo drugim državam, da se pridružijo, s tem pa prispevajo k razširjanju območja brez jedrskega orožja. Nepristop, nasprotno, pomeni spodbujanje situacije, v kateri jedrsko orožje poseduje vse več držav.«