Vagina dentata

Prav mi je! Namesto da bi Samu Ruglju kratko in odrezavo odgovoril, da sem psihiatra Janeza Ruglja omenil v zgodbi, v kateri je bil v središču nekdo drug (Boštjan M. Zupančič z zapisom o Simone Veil), in sicer kot primer verjetno najprimitivnejše mizoginije med ljudmi, ki so se priglašali k javni besedi v Sloveniji zadnjih nekaj desetletij, sem skušal biti kar se da obziren. Zato sem namesto osebnega dopisovanja s prizadetim svojcem v pismih bralcev skušal raje dodatno (kolikor se mi je zdelo potrebno oz. kolikor prostor dopušča) pojasniti sporna stališča psihiatra in psihoterapevta (!) Janeza Ruglja v drugi kolumni. Zdaj mi Samo Rugelj prav to očita. Dodaja še, da sem napisal netočnosti, ne da bi očitek z eno besedo argumentiral. Ter namesto odgovora o vsebini, ki sem jo v zvezi z Janezom Rugljem odprl v kolumni Vagina dentata (4. 8. 2017) in dodatno pojasnil v kolumni Traktat o slogu in pravih kandidatih (15. 9. 2017), prenaša topiko problema na čisto druge, nepomembne stvari. Ni pa mi odgovoril, po kakšnem kriteriju ne bi bilo primerno posthumno ocenjevati dela in besede javne osebnosti. Še zlasti, ker je tudi Janez Rugelj do konca pisal in govoril o »kobalokarščini« in konkretno o dr. Lokarju, ki je umrl že leta 1996. Prav tako ni odgovoril, in to je ključno, kako ločiti izjave, stališča, nazore, izrečene ali zapisane v medijih, od njegovega strokovnega dela. Zato ponavljam vprašanja. Je lahko dober psihiater in terapevt nekdo, ki ima do svojih pacientov (in sploh večjega dela moške populacije) skrajno negativni odnos, poln stereotipov, predsodkov, žaljivk? Je lahko dober psihiater nekdo, ki a priori stigmatizira in žali ženske? Je lahko dober psihiater nekdo, ki kar najbolj primitivno kvalificira homoseksualce? In po drugi strani z nezrelimi, kar najbolj butastimi moškimi fantazmami naredi razloček do ženske homoseksualnosti (»Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški.«). Itd., itn.

Samo Rugelj piše, da bi moral namesto napaberkovanih (?!) izjav in intervjujev iz časov, ko so ga zapuščale moči, čeprav dobro ve, da je v stališčih Janeza Ruglja trda kontinuiteta in doslednost, seči po njegovih knjigah. Denimo po knjigi Pot samouresničenja, ki ima kar 1216 strani. Res fascinantno! A samo, dokler je ne prelistaš in ugotoviš, kaj vse se v njej znajde. Celo najbanalnejša priporočila za branje in pisanje obnov, za telesno kulturo in planinarjenje. Na primer navodila za izbiro perila, pravilno pripravo nahrbtnika in kakovost ter vsebino čutare. In predvsem nadvse dolge in obsežne predstavitve pacientov in primerov s prepisi samopredstavitev itd. »Teoretski del« je ne samo plitek, ampak do skrajne banalnosti pripeljan eklekticizem popolnoma nekompatibilnih avtorjev in vsebin, ki so vkomponirane v skupno afirmativno argumentacijo Ruglovega koncepta. Denimo v isto zgodbo potisne Angelco Žerovnik in kritične slovenske družboslovke, pa Žižka in Shreeja Rajneesha, Lacana in Makarenka ... Predvsem pa knjiga vsebuje vse Rugljeve standardne stereotipe o »položaju moškega v civilizaciji«, o »ustvarjalnih možeh s histeroidnimi ženami«, o »specifičnih deformacijah mater ob odsotnem očetu«, o liku »elitne žene«. Slednje je sploh do genialnosti pripeljan idiotizem. Namreč, elitna žena je »spolno prebujena in sposobna moža pogosto spraviti v erotično – spolni trans«. Zavedati pa se mora, da »nima druge pomembnejše naloge, a tudi ne drugega enakovrednega izhoda«; zavedati se mora tudi, da je »zaradi nagonskih razlogov neprimerno bolj odgovorna za otroke kot mož« ... Predvsem pa se mora zavedati, »da je tako vedno bilo«. Vse to in še nebroj podobnih banalnosti zapiše v svoji knjigi dr. Janez Rugelj. Moram Samu Ruglju pojasnjevati, kaj pomeni, če psihiater in psihoterapevt (!!!) piše o »nagonskih razlogih« odgovornosti žena in mater ter da morajo sprejeti svojo vlogo, ker je »tako pač vedno bilo«? Upam, da ne. Upam tudi, da ni treba pojasnjevati hude težave psihiatra, ki o Merklovi, ki državo v dobri kondiciji vodi neprekinjeno od 2005 in ima pred seboj nov štiriletni mandat, izjavi: »Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska – in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!« Ne rečem, da za določen tip pacientov Rugelj s svojo avtoritarno ali, kot jo sam imenuje, socialno-andragoško metodo, ki je dejansko do banalnosti izpeljana Hudolinova avtoritativna metoda vodenja in rekonstruiranja alkoholikove osebnosti, ni učinkovita. Pač za tiste, ki imajo edino možnost in izbiro, da alkoholno odvisnost zamenjajo za odvisnost od Ruglja in njegovega koncepta. Tega niti Rugelj ni zanikal in ni preprečeval.

Prej spodbujal. In zato je ob tistih odmevnih gladovnih stavkah, s katerimi se je boril za svojo pravico in resnico, zlorabljal tudi svoje »vernike«, ki jim je dovolil, da so solidarno tekali okrog parlamenta in se mu po »korejsko« zahvaljevali in ga spodbujali. Gladovna stavka je v nekaterih, skrajnih okoliščinah, ko ni druge možnosti, lahko legitimno sredstvo obrambe vitalnega interesa, pa naj je to še tako protislovno, ker hkrati ogroža gladovnikove vitalne funkcije – a v njegovem primeru je šlo za izsiljevanje. Ni zmagal zato, ker bi mu nasprotniki priznali, da ima prav, ampak da se rešijo odgovornosti in težav, ki bi jih prinesel morebitni radikalni konec protesta. Namesto da bi pacientom in sledilcem terapevtsko demonstriral, kako se zrela oseba spopada s konfl ikti z državo z dolgim pohodom skozi institucije (pač aluzija na Dutschkejev Der lange Marsch durch die Institutionen), jim je obujal spomin na njihovo nekdanje doseganje ciljev z izsiljevanjem. V partnerskih, družinskih in delovnih odnosih.

Razpis in (predmoderno) iskanje »naslednika« dodatno izpričuje psihiatrovo grandomansko samopodobo nenadomestljivosti in nenadkriljivosti.