Huda jama

Podpisnika J. Dežman in P. Jamnik v repliki na Štefančičevo označbo beguncev v Hudi jami : Gre za vojne ujetnike in civiliste, torej zaščiteni skupini po mednarodnem pravu«. Na koncu zatrdita, »da je Rudar žal še en izdelek, ki se skuša afi rmirati s sklicevanjem na resničnost, s katero pa žal nima dosti zveze«.

Kako resnično, vendar velja tudi (predvsem) zanju. V Haaških in Ženevskih konvencijah (imenovane tudi Vojno pravo) v preambulah piše, da bodo vse države podpisnice v primeru sovražnosti delovale v skladu s temi pravili, 4. Haaška konvencija obvezuje tudi milice, ki sodelujejo v vojni. Sodba Mednarodnega vojnega tribunala je obsodila tako Wehrmacht kot SS za vojne zločine in zločine na področju Balkana, poleg teh dveh so na tem področju skupaj z nacisti sodelovali njim podrejene enote domačih prebivalcev, vendar je sodišče sojenje teh prepustilo njihovim matičnim državam. Italija je v svojem, Vojaškem kazenskem zakoniku določila, da ima pravico določati, komu prizna vojskovanje po Vojnem pravu, tako, da so tudi njihove okupacijske enote skupaj z domačimi podrejenimi enotami množično kršili konvencije, bolje rečeno jih nasprotnikom niso, priznavale, nasprotno pa zase zahtevale.

Mednarodno pravo pozna tudi retorzijo, v primeru kršenja, nasprotna stran lahko uporabi enake mere proti kršitelju.

Vojno ujetništvo se po Vojnem pravu prizna nasprotnikovi vojaški osebi, civilnemu uradniku, diplomatom in družinskim članom. Ne morejo pa zahtevati pravic v svoji državi, državljani, ki so se borili na strani nasprotne države, uradniki, ki so delovali po zakonih okupatorja in so ti nasprotni domačemu pravu. Do vojnega ujetništva tudi niso upravičeni okupatorski vojaki, uradniki in civilisti, ki se niso predali Zavezniškim silam; med temi je tudi Jugoslovanska armada, ki je bila državna vojska; dne 8. maja do 23.01.

Za jugoslovanske državljane je veljala Odredba o vojnih sodiščih 24. maj 1944, ki je primerljiv z Zakonom o zaščiti države in Zakonom o vojnih sodiščih kraljevine Jugoslavije.

Mednarodna je tudi tradicija, da po koncu vojne države poskrbijo za svoje, padle borce, Italija je v 90. letih priznala zasluge za Italijo svojim pomožnim enotam (MVAC), vendar jim, kot prostovoljcem odreka kakršno koli ugodnost, tudi Nemci niso pokazali nikakršne volje, da bi poleg skrbi za svoje državljane poskrbeli tudi za sobojevnike iz enot prostovoljcev. Niti države bivše SFRJ ne kažejo zanimanja za prenos in pokop svojih, raje počakajo, da pridejo v uniformah II s. v. z zastavami in skupaj obtožujejo, ne da bi pomislili ali so morda oni bili prvi, ki so kršili domače in vojne zakone.

P.S.: Zanimivo je, da »komisije in raziskovalci« med vsemi grobišči niso odkrili niti enega, ki je posledica sanacije bojišča.