Waldorfski eksperiment

Spoštovani!

Kot dolgoletni waldorfski učitelj se veselim obravnave waldorfskih šol v slovenskih medijih, saj je to priložnost za pogovor o številnih stereotipih, ki krožijo o njej in s katerimi se učitelji dnevno soočamo. Članek nekatere stereotipe uspešno razbije, za kar sem mu hvaležen, nekatere pa žal tudi podkrepi. Morda je najbolj sporen zaključek članka, kjer g. Zgonik zapiše, da je številčno ocenjevanje popolnoma odsotno in da so »waldorfske šole po nepotrebnem obremenjene z obilico neznanstvenega balasta, ki ni nujno vedno v korist otrokom«. Prvo trditev novinar ovrže že v samem članku, v katerem jasno zapiše, da je ocenjevanje opisno, »razen za potrebe prehoda v javne šole« (kar pomeni, da so učenci in starši s številčnimi ocenami seznanjeni v 7., 8. in 9. razredu) in torej ni »popolnoma« odsotno. Pri drugi trditvi pa ni povsem jasno, kaj novinarju pomeni »neznanstveni balast«: besedna zveza ima v šolskem žargonu vsekakor zelo slabšalen prizvok in v nobenem primeru ne pomeni nič koristnega.

Če so torej pod to besedno zvezo mišljene pravljice, bajke, se težko strinjam, saj so namenjene razvijanju notranjih slik in otroške domišljije (mimogrede: pravljice in mitologije so tudi v učnem načrtu javnih šol). Prav tako se težko strinjam, če je s tem mišljeno ročno delo (npr. pletenje), slikanje, kiparstvo, rezbarstvo, petje, učenje flavte in glasbil, prosta igra, vrtnarstvo, številne šole v naravi in podobno: iskreno verjamem(o), da je človeka treba razvijati celostno (čustveno, socialno, telesno …) in ne sam njegov kognitivni del, znanstveno pa je dokazano, da umetniška in motorična aktivnost pozitivno vplivata na razvoj kognitivnih zmožnosti. Po dosedanjih izkušnjah lahko tudi rečem, da večina otrok tega ne doživlja kot balast, temveč jim v urniku predstavlja veselje in sprostitev. Če pa je pod »neznanstvenim balastom« mišljeno, da obravnavamo snov, ki je znanstveno neutemeljena, pa sem seveda dolžan prositi za argumente, ki to potrjujejo. A ne toliko zaradi sebe, temveč predvsem zaradi staršev, ki mi zaupajo poučevanje svojih otrok in bi lahko sklepali, da so viri, iz katerih črpam jaz in moji stanovski kolegi, neverodostojni. Novinarja brez težav vabim na hospitacije ali mu nudim, da (z dovoljenjem staršev) pregleda zvezke učencev in dijakov, ki jih poučujem (lahko pa mu priskrbim tudi zvezke predmetov, za katere meni, da se tam poučujejo znanstveno sporne teme). Gotovo bo našel kakšno zasilno poenostavitev, s katero sem posplošil kompleksno snov, ali kakšen metaforičen »ocvirek«, s katerim sem skušal približati, poživiti abstraktno snov in morda ni povsem posrečen. A to je – v to sem prepričan – tudi vse.

Lep pozdrav!