Bi se morala Slovenija pripravljati na jedrski spopad med ZDA in Severno Korejo?

Izmenjevanje groženj s popolnim uničenjem je za predsednika ZDA Donalda Trumpa in severnokorejskega voditelja Kim Džong Una postalo že skoraj rutinsko opravilo. Kim uporablja bolj neposreden besednjak in govori o peklu na zemlji in zasutju ameriškega ozemlja z raketami, Trump pa svoje grožnje zavija v celofan sprenevedanja. Tako je na primer na nedavnem srečanju z vojaki zbrane nagovoril, da so morda priča »zatišju pred viharjem«, na novinarsko vprašanje, kaj je s tem mislil, pa odgovoril z »boste že videli«. V svojih izbruhih na Twitterju rad poudarja, da diplomacija v primeru Severne Koreje žal ne pomaga. »Razumejo samo eno stvar.«

Medtem ameriški zunanji minister Rex Tillerson dvoumno obljublja, da se bodo diplomatska prizadevanja nadaljevala, »dokler ne pade prva bomba«. Trump tudi v najnovejšem intervjuju za televizijo Fox minulo nedeljo ni izpustil priložnosti za šopirjenje. Zatrdil je, da so ZDA na morebitno konfrontacijo »tako pripravljene, da je kar težko verjeti«.

Kot poroča CNN, se v Washingtonu vse bolj uveljavlja prepričanje, da jedrski spopad med državama postaja zelo realna možnost. Nekdanji direktor CIE John Brennan ji je prejšnji teden pripisal vsaj 20-odstotno verjetnost.

»Če bi, pa upajmo, da ne bo, kdo uporabil jedrsko orožje na vzhodu Azije, si upam trditi, da bodo za nas posledice skorajda zanemarljive.« – Andrej Stritar, direktor Uprave za jedrsko varnost

Svetovne agencije so minuli teden povzele izjavo severnokorejskega predstavnika v Združenih narodih, češ da lahko »vojna izbruhne v kateremkoli trenutku«.

Černobil ali Fukušima?

O tem, kako bi taka vojna potekala, koga vse bi zajela in koliko jedrskega arzenala bi bilo uporabljenega, je mogoče le ugibati. A Slovenija je tako od Severne Koreje kot od ZDA oddaljena na tisoče kilometrov. Rakete med državama bi letele prek Tihega oceana in ne nad našimi glavami. Vsakršen jedrski spopad bi verjetno v temeljih zamajal svetovni red in sprožil daljnosežne posledice za življenje slehernega Zemljana, a vsaj kar se tiče zdravstvenih posledic, bi se Slovenija po »optimističnem« scenariju izognila hujši škodi.

»Če bi, pa upajmo, da ne bo, kdo uporabil jedrsko orožje na vzhodu Azije, si upam trditi, da bodo za nas posledice skorajda zanemarljive,« pravi dr. Andrej Stritar, direktor Uprave za jedrsko varnost. »Po nesreči v Fukušimi je trajalo skoraj dva tedna, da so zračne mase prinesle nad Evropo sledi tam sproščenih radioizotopov. Medtem so se že tako razredčili, da jih je bilo res težko izmeriti z najobčutljivejšimi instrumenti. Menim, da bi bilo podobno tudi ob eksploziji ene ali nekaj atomskih bomb na drugem koncu sveta in bi lahko šele čez čas zaznali nekaj radioaktivnosti v ozračju, ki pa bi bila daleč pod intervencijskimi ravnmi.«

Podobno meni tudi dr. Iztok Tiselj, jedrski strokovnjak s Fakultete za matematiko in fiziko. »Če bi bombe eksplodirale na Daljnem vzhodu, bi bile po moji hitri oceni posledice za nas zanemarljive – podobne posledicam nesreče v Fukušimi, kjer niso bili potrebni kakršnikoli ukrepi.«

Kot opozarja Andrej Stritar, je bilo od eksplozije bombe v Hirošimi do danes izvedenih že več kot dva tisoč eksplozij jedrskih bomb. »V prvem obdobju so bile to predvsem atmosferske eksplozije, šele kasneje so jih izvajali le pod zemljo. Torej svet že ima izkušnje z jedrskimi eksplozijami v oddaljenih krajih. Praviloma zaradi njih ni bilo treba ukrepati že nekaj sto kilometrov stran od epicentra.« Ob tem opozarja, da so njegovi odgovori špekulativni, saj da »konkretnih analiz in priprav pri nas ni še nihče delal«.

Stritarjeva naloga je tudi miriti javnost, opozarja dr. Matej Lipoglavšek z Instituta Jožef Stefan, vodja Ekološkega laboratorija z mobilno enoto, ki vsak dan meri radioaktivnost v okolju. Njegov ton je manj pomirjujoč. »Pri jedrskih eksplozijah v atmosferi se v ozračje izločijo zelo velike količine radioaktivnih snovi. Še danes lahko v okolju zaznamo vplive eksplozij v Hirošimi in Nagasakiju ter poznejših jedrskih poskusov v atmosferi.« Vpliv takšnih eksplozij je po njegovih besedah globalen. In Slovenija bi močno občutila posledice. »Verjetno bi se zgodilo nekaj podobnega kot ob černobilski nesreči. Nekaj časa se ne bi smeli gibati na prostem, zavreči bi morali večino kmetijskih pridelkov, ne bi smeli piti mleka, težave bi imeli s pitno vodo.«

Na tak scenarij po njegovem prepričanju niti slučajno nismo pripravljeni. »Naše zmogljivosti so bistveno premajhne za onesnaženja takih razsežnosti in v tem primeru se tudi ne bi mogli zanašati na pomoč sosednjih držav, saj bi tudi oni imeli podobne probleme. Verjetno bi bilo stanje precej kaotično.«

Na ministrstvu za obrambo so nam na poizvedovanje o morebitnih pripravah in usklajevanjih v primeru jedrskega spopada med ZDA in Severno Korejo odgovorili, da si Slovenija prizadeva za mirno reševanje vseh sporov. »Trenutno ne izvajamo nobenih priprav oziroma ukrepov, ki jih omenjate v svojih vprašanjih.«

Alternativni scenariji

Slovenija je članica zveze Nato. Ob morebitnem napadu Severne Koreje na ZDA bi se bili dolžni odzvati. Posredno bi bili v vojni tudi sami. Ameriško jedrsko orožje je mnogo bliže, kot bi si želeli. Nekaj ga hranijo manj kot sto kilometrov od Slovenije, v letalskem vojaškem oporišču Aviano v Italiji. V kakem drugem črnem scenariju so mogoče tudi jedrske eksplozije v naši soseščini.

»V tem primeru pa bi nad našo državo lahko prišel radioaktivni oblak, zaradi katerega bi bilo smiselno izvajati zaščitne ukrepe,« pravi Andrej Stritar. »Takrat bi se sprožil državni načrt zaščite in reševanja ob jedrski ali radiološki nesreči, po katerem bi poveljnik civilne zaščite na podlagi meritev na terenu in analiz, ki bi jih opravljali na naši upravi, odrejal bodisi evakuacijo ogroženih območij ali pa vsaj umik prebivalstva v zaprte prostore, dokler se radioaktivni delci ne umaknejo.« Lahko bi odredil zaužitje tablet kalijevega jodida, ki so razporejene po štabih civilne zaščite po državi. Prav tako bi prepovedali zauživanje svežega sadja in zelenjave s kontaminiranih območij.

Vse to so špekulacije o morebitnih posledicah eksplozije atomske bombe pri tleh.

A jedrska eksplozija ima lahko tudi drugačen namen od takojšnjega popolnega uničenja izbrane lokacije na Zemlji. Če eksplozija odjekne nekaj deset ali celo sto kilometrov visoko v ozračju, visokoenergijski gamažarki, ki se ob tem sprostijo, povzročijo močan elektromagnetni pulz (EMP) na celotnem vidnem obzorju. Številni špekulirajo, da bi lahko tovrsten napad brez ene same neposredne smrtne žrtve uničil številne elektronske naprave in kritično poškodoval energetsko infrastrukturo na območju, velikem kot celina.

Nastanek močnega elektromagnetnega pulza ob višinski eksploziji jedrske bombe ni zgolj teoretična predpostavka. Dokler atmosferskih jedrskih poskusov z mednarodnim sporazumom niso prepovedali, so učinek preučevali tako v ZDA kot v Rusiji. Javnost se je učinka EMP-ja zavedela leta 1962, ob ameriškem jedrskem poskusu, imenovanem Starfish Prime. Bombo so detonirali v vesolju, 400 kilometrov nad Tihim oceanom, elektromagnetni pulz pa je povzročil obsežno škodo na električni napeljavi na več kot tisoč kilometrov oddaljenih Havajih.

Ameriško jedrsko orožje je mnogo bliže, kot bi si želeli. Nekaj ga hranijo manj kot sto kilometrov od Slovenije, v letalskem vojaškem oporišču Aviano v Italiji.

Ko so v Severni Koreji v začetku septembra letos svetu zatrdili, da jim je uspelo razviti vodikovo bombo, so se pohvalili tudi s tem, da jo je mogoče »detonirati na veliki višini«.

Ameriški kongres je leta 2001 ustanovil posebno komisijo za oceno grožnje napada z elektromagnetnim pulzom. Delovala je vse do letos, ko ji je Trumpova administracija ukinila financiranje. Njena vodilna člana William Graham in Peter Vincent Pry sta ta mesec v pričanju pred kongresnim odborom za domovinsko varnost posvarila, da bi tak napad lahko »za daljši čas onesposobil elektroenergetski sistem in povzročil smrt do 90 odstotkov vseh Američanov v letu dni«.

Ocena zveni močno pretirana, dejstvo pa je, da smo od elektrike in elektronskih naprav danes odvisni bolj kot kadarkoli v zgodovini. In kot sta opozorila Graham in Pry, so glede na testiranja današnje elektronske naprave ne samo neskončno bolj številne, temveč tudi precej bolj ranljive kot leta 1962.

V Sloveniji pristojni grožnje z EMP-jem ne jemljejo resno. Vlada je ta mesec sprejela predlog zakona o kritični infrastrukturi, ki te možnosti ne omenja. Nismo edini. Odbor britanskega parlamenta za obrambo je že pred petimi leti njihovo obrambno ministrstvo obtožil, da grožnje ne jemlje dovolj resno. Resnici na ljubo pa številni ugledni strokovnjaki dvomijo o uničujočem učinku EMP-ja in opozorila o tem razglašajo za podpihovanje strahu.