To ni več Slovenija

Nisem volil. Na koncu nisem šel, čeprav sem pozorno prebral tekst Grege Repovža v prejšnji številki Mladine. V nedeljo popoldne me je celo malo zamikalo, da bi zaprtega nosu, skrivaj in na tiho, stisnil svoj glas aktualnemu predsedniku, najverjetnejšemu zmagovalcu. Čeprav mu, v resnici, zmage niti najmanj ne privoščim, sem si jo na neki mazohističen način želel. Takšno absolutno, v prvem krogu, da bo te volilne kampanje čim prej konec. Naj čim prej mine, kot si to želimo, ko nas prizadene žled, poplava ali kakšna tretja naravna katastrofa, da se lahko lotimo ugotavljanja škode in njenega odpravljanja. Po vsem tem semnju profanosti in abotnosti, ki smo mu bili priča, je resnično težko resno govoriti o politiki. Kot državljani smo bili namreč predmet tako hudega podcenjevanja, da bomo, vsaj nekateri, verjetno potrebovali še kar nekaj časa, da pridemo k sebi. Od osuplosti, ki je očitno tudi že prerasla v jezo, saj je na koncu botrovala najvišji volilni abstinenci v zgodovini države. Podcenjevanje volivcev se žal ni ustavilo pri Pahorjevi v-izogibanju-vsebini-bom-španciral-po-Sloveniji predvolilni kampanji in nasproti mu postavljenimi outsiderji s potičkami, črnimi panterji, županskimi lentami, priročniki Politika za telebane in zemljevidi, z vrisano potjo od glavnega kolodvora do stavbe nacionalne televizije, v žepih in nahrbtnikih. Ti so tako ali tako zgolj stranski učinek lika in dela aktualnega predsednika in s tem del istega problema.

Neprimerno hujšega in bistveno bolj škodljivega podcenjevanja, po eni strani političnega trenutka predsedniške kampanje, po drugi strani pa nas, volivcev, smo bili deležni od etabliranih političnih strank, ki sodijo, pogojno rečeno seveda, na levi pol političnega spektra. V njihovem primeru se podcenjevanje nas, volivcev, manifestira v njihovi popolni odsotnosti v aktualni politični tekmi. Govorim seveda o tistem, zdaj že večkrat omenjenem odsotnem – kandidatu, kandidatki levice in leve sredine, v razponu od socialdemokratske do socialistične levice. Pri tem ne gre zgolj za simbolni izostanek, ki bi prizadel barvno popolnost politične ponudbe kandidatov za predsednika. Šlo je predvsem za vsebinski manko, saj med devetimi predsedniškimi kandidati in kandidatkami ni bilo nikogar, ki bi vzpostavljal vladajoči neoliberalni ideologiji nasprotujočo ali vsaj alternativno naracijo. Pri čemer gre stranki SD očitati podcenjevanje inteligence povprečnega volivca, ki naj ne bi uvidel njihove dvolične podpore aktualnemu predsedniku v trenutku, ko je ljubezen med njima že davno zaprta knjiga. Pahor ne le, da te stranke ne jemlje kot svoje, tudi socialdemokracija kot takšna se mu zdi preveč politična, da bi mu še kdaj sploh prišla na misel, kaj šele z jezika, zato gre, pri njegovi bivši stranki, za precej prozoren in poceni poskus kapitaliziranja drobnega političnega profita na Pahorjevi najverjetnejši zmagi. Šlepanja, če hočete. Levici gre po drugi strani očitek, da podcenjuje pomembnost političnega trenutka predsedniških volitev in posledice izostanka levega kandidata na njih. Posledice zamujene priložnosti vzpostavljanja levega diskurza kot alternative vladajoči ideologiji, ki je bila tako v tej politični tekmi brez kakršnekoli resne konkurence.

In vse to med tem, ko sta na drugi, desni strani političnega spektra barve prevladujoče ideologije prostega trga in privatizacije javnega dobrega več kot spodobno in dostojno zastopali Ljudmila Novak in Romana Tomc. Prva kot njen tradicionalni, konservativni, katoliški obraz, druga kot obraz nove evropske desnice, neliberalne demokracije, ki je v tem trenutku žal v trendu. Romana Tomc je v tej kampanji sicer edina izpostavljala socialna vprašanja, vprašanja razpada obstoječega zdravstvenega in pokojninskega sistema, vsa tista vprašanja, ki večino ljudi ta trenutek najbolj skrbijo. Prosto in svobodno se je gibala po zaradi neoliberalne ujme najbolj prizadetih področjih, na katerih bi, po neki logiki stvari, sicer morala gospodariti levica. Ki pa je ni bilo. In ker je ni bilo, je lahko Romana Tomc, kot zdravilo za odpravljanje posledic neoliberalne ujme, ponudila – še malo več prostega trga in še malo več privatizacije javnega. Tako to gre.

Manjkal je kandidat levice. Med devetimi predsedniškimi ni bilo nikogar, ki bi vzpostavljal vladajoči neoliberalni ideologiji nasprotujočo ali vsaj alternativno naracijo.

Neoliberalizem, fluiden, kakršen je (nekateri ljudje celo zares verjamejo, da v resnici sploh ne obstaja), pa ima še en obraz, v tej predsedniški tekmi sicer tudi ženski (Maje Makovec Brenčič). To je tisti lepi in prijazni macron-trudeaujevski obraz. Na katerega tako radi padejo tudi številni levo orientirani liberalci, pa tudi tisti, ki sami sebe radi vidimo kot levičarje. To je obraz, ki, ne da bi v kakršnemkoli dvomu trenil z očesom, podpira tako enakopravnost istospolnih parov pri sklepanju zakonske zveze kot tudi njihovo pravico do posvojitve otrok, pravico samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo in ne nazadnje tudi pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok. To je obraz varuha oziroma zagovornika identitetnih in reproduktivnih pravic in tudi sicer zagovornika t. i. prve generacije človekovih pravic. To je obraz odprtosti in svobode, ki nam bo, če ga podpremo, z mislijo na vse zgoraj navedeno, nudil precej dober občutek o nas samih. Če nam v nekem trenutku kakšna misel ne bo ušla k ekonomskim in socialnim pravicam, prek katerih se ljudem zagotavlja dostop do ekonomskih in socialnih dobrin, do ekonomske in socialne varnosti. Nezadostnost obravnave zgolj identitetnih človekovih pravic je v intervjuju za New Yorker nedavno izpostavila tudi Chelsea Manning, ki je na vprašanje, zakaj ni aktivno podprla enakopravnosti istospolnih zakonskih zvez, odgovorila, da (poleg tega da ji ni bil všeč način, kako se je to vprašanje odpiralo) rešitev tega vprašanja nič ne prinaša homoseksualnim ali transseksualnim brezdomcem, kot je bila v nekem trenutku tudi sama. Na nadaljnje vprašanje novinarke, kaj bi ji takrat, kot brezdomni transseksualni osebi, lahko v resnici pomagalo, je Chelsea odgovorila preprosto: »Housing.« Stanovanjska politika. Šele upoštevanje socialnih in ekonomskih pravic pomeni celostno obravnavo človekovih temeljnih pravic in svoboščin. A prav v zvezi s temi pravicami ti lepi obrazi neoliberalizma vedno znova odpovejo. Jih spregledajo. Jih relativizirajo. Kar je logično, saj v nasprotnem primeru ne bi šlo za lep obraz neoliberalizma, ampak za … ja, levico (vsaj levico, kot jo mislim jaz). Levico, ki je ni bilo.

Bil je pa Šiško. Ves čas v kotu, na robu debatnega dogajanja, kot simbolno opozorilo levici (ki je ni bilo), da še zdaleč ni ona edini možni odgovor na vprašanje, kdo bo nagovoril socialno izključene, kdo bo predstavljal razžaljene, tiste z družbenega dna, ki se poskušajo orientirati, medtem ko za zdaj nepovezani tavajo po različnih zamejenih pogoriščih neoliberalnih lokalnih požarov in morda iščejo nekega sovražnega drugega, v katerega bi lahko usmerili jezo in bes zaradi svojega slabega položaja v družbi. Kot tista ženska v črnem v zadnjem delu rdečega avtobusa firme Krstić, ki jo je Slobodan Šijan tja posedel kot slutnjo smrti in prihajajoče temačne prihodnosti, je Šiško sedel vedno v kotu televizijskega zaslona, dokaj nerelevanten side kick za zdaj. A definitivno prisoten.

In kje sem v vsej tej zgodbi jaz – nekakšen, recimo, da že malo uležani levičar? Jezen sem na še eno ponudbo novega, ki me sili z Marjanom Šarcem, kot domnevnim kandidatom, s katerim bi se morala zadovoljiti levica, samo zato, ker ni Pahor. Žal mi je, a ne gre mi niti po grlu, kaj šele da bi ga bil zmožen zares prebaviti, takšnega, kakršen je, nereflektiran in brez vsebine, še en novi obraz še ene nove politike, ob katerem, odkar se je pojavil na predvolilni sceni, kadarkoli pomislim nanj, slišim tisti stari Štulićev verz »… strukture ga dobro furaju …«.

Daleč od tega, da bi zares želel vzpostavljati neke paranoidne zgodbe o strukturah iz ozadja, govorim zgolj o nenavadnem občutku, ki sem ga dobil praktično v istem trenutku, ko je bila v medijih objavljena njegova kandidatura. Iz načina, kako je bil privzet na eni in napaden na drugi strani, se je dalo takoj čutiti, da gre za vzpostavljanje Pahorjevega antipoda, ki naj ga resno izzove v drugem krogu. Še preden mu je uspelo posredovati kakršnokoli politično sporočilo, je bil na drugem mestu javnomnenjskih raziskav. Tako naključja, ki jih ni mogoče racionalno in logično pojasniti, kot tudi iskanje anti-Pahorja za vsako ceno mi grejo na živce. Pri čemer vsaj mojega bistvenega očitka aktualnemu predsedniku ne bi bilo, če z njegove strani predlaganih ustavnih sodnikov ne bi imenovala koalicija pod vodstvom prejšnjega novega obraza, s katerim se je morala zadovoljiti levica, s predzadnjo novo politiko, ki je ob tem postavila žico na meji in tiste za njo vzpostavila kot prave homo sacre iz krvi in mesa.

Tovar´ši/gospodje, jest vam ne verjamem, zato sem, politično premišljeno, raje kot v nedeljo na volitve v petek na Pankrte peljal svoja zgodnja najstnika na učno uro zgodovine nekega upora. Pankrti so res dobro žgali in štirideset let stari komadi so se lepo ulegali na nostalgično levičarsko dušo, dokler … dokler niso zapeli tistega čisto novega To ni več Slovenija, v katerem, kot odgovor na krivice neoliberalnega kapitalizma, prostega trga in privatizacije, ne pozivajo k razrednemu boju, ne stavijo na anarhijo, ampak na – slovenstvo!? In sem v začudenju, kako lahko iz prave diagnoze pride tako napačna rešitev, dvignil pogled pod streho dvorane in zagledal vse tiste razsvetljene VIP-lože in pomislil, da mogoče to res ni več Slovenija, pa tudi pank ni več. In tudi upor ne.