Prenova in nadgradnja

Gostilna Danilo
Reteče 48
Tel.: 04 51 53 444
Danilo kuha in toči od srede do petka od 12.00 do 15.30 in od 19.00 do 22.00, ob sobotah od 12.00 do 22.00 in ob nedeljah od 12.00 do 16.00.

Ambient:
okusno in funkcionalno prenovljena bolj restavracija kot gostilna; iz frajerske steklene vinske kamre lahko kaj kupite tudi za domov

Napitki:
to je domača postojanka večkratnega slovenskega someljejskega šampiona – to se vidi tudi na vinski karti, ki je cenovno prijazna

Dostopnost:
v Medvodah zavijete proti Škofji Loki in potem ste skoraj že tam; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
srnin tatarski jagenjčkove kronice vinska ponudba

Ne tako fino:
kakšna malenkost tu in tam

Danilov največji, osemhodni meni stane 55 evrov.

»Lej, lej, kakšna fletna izložba! Škoda, da je zaprto!« se je prejšnji teden, ko smo pozno zvečer kruzali s Križne gore nazaj v bazni tabor, med vožnjo mimo reteškega Danila slinil ambasador Konzumove vinoznanske sekcije. Navdušenje nad impozantno zalogo vin v na cesto odprti vinski kleti je bilo tolikšno, da je bilo bolj ali manj jasno, da bomo čez kakšen dan že nazaj na preverki. Kar je navsezadnje čisto prav: Danilo je od naše zadnje vizitacije (Mladina, 39/2013) poleg kompletne prenove notranjosti (ta je zdaj precej bolj (a nikakor bahavo kičasto) nobel, kot je bila prej: prostor deluje lahkotneje, keramične ploščice je zamenjal parket, stoli so udobnejši) dal skozi tudi menjavo upravljavskih generacij. In zdi se, da se je ta v Retečah zgodila brez večjih pretresov.

Danilova kuhinja je še vedno oprta na tradicionalne sestavine in jedi Škofje Loke z okolico, ki v rahlo transformiranih oblikah živijo posodobljeno življenje. Poleg loške mešte (s krompirjem skuhane polente, tukaj obilno opremljene s tartufi), zlate klasike, ki jo imajo na meniju (upravičeno, ker je res super) že dolga leta, velja v tem kontekstu omeniti še loško midlo – zapečeno kroglico iz prosene kaše z ocvirki, ki je skupaj s porovo tempuro jušni vložek v krasni, svilnato gladki in z okusom nabiti porovi kremni juhi; pa tudi hrušovec, pri katerem je v osnovni kmetski različici šlo za pokuhane in zgoščene hruške, Danilo pa to reč ohladi, zlije v kalup iz bele čokolade in postreže z medenim sorbetom v ljubki sladici, pri kateri sem pogrešal le kakšen biskvitni element – ali pač malo večji odmerek drobljenca.

A da ne bo kdo mislil, da je Danilova kuharija zgolj v službi promocije stare loške robe – daleč od tega! Srnin tatar, recimo, je absolutno sodobna, skorajda že trendovska jed: ob izjemno mehkem kosu nasekljane divjačine so tu še rezine doma fermentirane zelenjave, bogata hladna jajčna krema in kokice črnega riža, ki pod zobmi malo zahrustajo in dodajo ognjeno-ogleni aromatski element. Med trendarije lahko vključimo še v bakrenem lončku postreženo verzijo koktajla moscow mule, ki je tu trden: vodka je žele, ingverjevo pivo in limeta pa sta sorbetizirana, pa tudi otvoritveno šalo malo, ki je mali hamburgerček, sestavljen iz v mini sezamovo bombetko vtaknjene rezine kranjske klobase. Nekje med tradicijo in trendom se znajdejo še provokativna raba invazivnega japonskega dresnika v na rižoto skuhanem ješprenju s telečjim priželjcem in jagnječje kronice, ki bi bile – ako ne bi bile tako jebačko zapečene, da so se tam na onem delu pri kosti delali že ocvirkci – čisto navaden krožnik, tako pa so bile res izjemne.

Odlični kuhariji navkljub pa je vendarle treba poudariti še nekaj: Danilo nas je na hrbet spravil s celotnim paketom – kuhinjo podpirata izjemno pozorna in profesionalna strežba in verjetno najbolje kurirana vinska karta v Sloveniji (s slabim ducatom lokalnih in globalnih kapitalcev – Chateau d’Yquem inkluziv –, ki jih s sistemom coravin točijo na kozarec). Vse štima!