Vagina dentata

Mladi Karl Marx je v Uvodu h kritiki Heglove pravne filozofije, od koder je popularna parafraza, da je religija opij za ljudstvo (no, dobesedno je sicer rekel: Religija je opij ljudstva), napisal tudi: Zahteva, da se odrečeš iluzijam o svojem stanju, je zahteva, da se odrečeš stanju, ki potrebuje iluzijo. O tem bi morali razmisliti tudi vsi nekritični sledilci »misli in dela« Janeza Ruglja. Polemika s sledilci, pa naj gre za religiozno, ideološko, spiritualno, strankarsko, medijsko, alkoholno ali katero od drugih drog ... ter posledično terapevtsko pogojeno odvisnost, je naporna, skorajda brezupna. Ne veljajo kriteriji argumenta. Med vero in vednostjo postavljajo enačaj. Med iluzijo in resničnostjo tudi. Nečemu podobnemu smo bili priča, ko so nasprotniki družinskega zakona svoje religiozne, nravstvene zadržke, pa celo predsodke in stereotipe posredovali kot argumente.

V več kot tridesetletni publicistični dejavnosti sem imel že nič koliko polemik. Napornih, zabavnih, ostrih, naklonjenih, a take kot s sledilci Janeza Ruglja pač še ne. Najprej se je oglasil in se še oglaša Samo Rugelj, ki vsakokrat preskoči prav vse vsebinske argumente in moja retorična vprašanja v polemiki, zato neproduktivno capljava na mestu. Zdaj sta se oglasila tudi gospod in gospa Perko. V nekoliko nenavadni formi. Nekako »aparth together«; oba (dobesedno) v istem fajlu, vsak s svojim pismom. Polnim moralnih ukorov in nič (dobesedno nič!) argumentov. G. Perko vstopi v polemiko s ceneno »zavarovalno polico«, češ da ga bom gotovo okvalificiral za psihiatrovega »vernika«, da bi potem lahko dejansko nastopal točno tako – kot nekritični vernik. Pač, računajoč, da bom zaradi njegove anticipacije to evidentno dejstvo spregledal. Nadomeščanje vsebinske kritike in argumentacije s pavšalnimi moralnimi očitki in diskvalifikacijami o mojem nezrelem, nespodobnem obračunavanju s psihiatrom, celo zlivanju gnojnice (!?), je predvsem izraz intelektualne lenobe. Tako enostavno pač v polemiki z menoj ne bo šlo.

Dejansko moram v odgovoru Vereni in Andreju Perku ponavljati dejstva in vprašanja, ki sem jih že dvakrat predočil in zastavil Samu Ruglju, a se jim ta v svojih pismih vztrajno izmika.

Pa pojdimo po vrsti. V središču mojega zapisa v kolumni Vagina dentata (4. 8. 2017) ni bil Janez Rugelj. Janeza Ruglja sem omenil zgolj kot primer najprimitivnejše mizoginije med javnimi osebnostmi, ki so se priglašale k javni besedi v zadnjih desetletjih. Je temu možno oporekati? Je treba še enkrat prepisovati vse žaljive, primitivne, stereotipne, pavšalne, striktno slabšalne, skrajno nekorektne oznake in opise žensk nasploh, ne le pacientk ali partnerk pacientov? Teh navedb bi bilo gotovo za več kot cel zvezek Mladine. Kdo torej zliva gnojnico? Ali psihiater in psihoterapevt (!!!) Rugelj ali tisti, ki na to spomni in opomni? Sta gospa in gospod Perko toliko zaslepljena, ujeta, da res ne opazita, da je, denimo, izjava o slabih perspektivah Nemčije, ker jo vodi ženska, in to celo neplodna in erotično neatraktivna (!!!), ne le skrajno primitivna, ampak povsem nevredna psihiatra in psihoterapevta? Še tretjič ponavljam vprašanja: Je lahko dober psihiater in terapevt nekdo, ki ima do svojih pacientov (in sploh večjega dela moške populacije) skrajno negativen odnos, poln stereotipov, predsodkov, žaljivk? Je lahko dober psihiater nekdo, ki a priori stigmatizira in žali ženske? Je lahko dober psihiater nekdo, ki kar najbolj primitivno, žaljivo kvalificira homoseksualce? In po drugi strani z nezrelimi, kar najbolj butastimi moškimi fantazmami naredi razloček glede ženske homoseksualnosti (»Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški.«). Itd., itn. Kar nekaj takih bizarnih izjav sem izpisal v prejšnjih dopisovanjih s Samom Rugljem in jih ne bi ponavljal.

Dobro, Samo Rugelj sicer prizna, da je kakšna izjava neprimerna, a to zapakira v priročni izgovor, da je šlo za provokacije. Kakšna provokacije neki! Prepričan sem, da bi ga celo psihiater Rugelj popravil, da ne gre za provokacije, ampak njegovo temeljno naravnavo in globoko prepričanje. Kaj je provokacija? Denimo, Adornova izjava, da na Judih že mora biti nekaj, da jih ljudje tako sovražijo. A Theodor Wiesengrund Adorno je bil (po očetu, sicer kasnejšem konvertitu) Jud in je provokativno sporočal, da problema antisemitizma in holokavsta ne rešiš z objokovanjem in samopomilovanjem, temveč z refleksijo, študijem, razmislekom. Ampak ali lahko rečemo, da je šlo za provokacijo tudi v primeru Hipplerja (Fritz Hippler: Der ewige Jude, 1940)? Jasno, da ne. Šlo je za zakrknjen, v neskončno ponavljajoči se izliv stereotipov, predsodkov, slabšalnih opisov in izrazov za Jude – za jedrni antisemitizem. In ritualno in dosledno ponavljanje slabšalnih izrazov, stereotipov o pacientih, o njihovih partnerjih, o moških nasploh, o ženskah nasploh, o homoseksualcih, o lezbijkah ... o ljudeh nasploh in počez, je vse prej kot hudomušna ali celo produktivna provokacija psihiatra Ruglja.

Samo Rugelj mi je, ne da bi odgovoril na zastavljena vprašanja, odvrnil, da bi moral namesto »napaberkovanih« (?!) izjav in intervjujev iz časov, ko so Janeza Ruglja zapuščale moči, čeprav dobro ve, da je v njegovih stališčih v vseh letih javnega oglašanja in nastopanja trda kontinuiteta in doslednost, seči po njegovih knjigah – denimo po knjigi Pot samouresničevanja. V redu. A naj najprej ponovim vprašanje za gospo in gospoda Perka. Je mogoče pri družboslovcu, humanistu, psihologu, pa tudi (sicer izhodiščno naravoslovno izobraženemu) psihiatru na enak način ločiti javno izrečena ali zapisana stališča, poglede, vrednote od njegovega strokovnega dela, kot je to načelno mogoče pri strokovnjakih tehničnih in naravoslovnih ved? Ampak O.K. Ne bi mi bilo treba, ker sem pisal o evidentni in bizarni Rugljevi mizoginiji, a sem vseeno vzel v roke priporočeno knjigo, ki jo je sam Janez Rugelj nekje opredelil kot svoj testament, in Samu Ruglju dokazal, da »napaberkovana« stališča nikakor niso v neskladju s stališči v njegovih knjigah. Da je, kar mu očitam, vsebovano in zapisano tudi v (1200 strani!) debelem »testamentu«. Kot sem zapisal, je »teoretski del« monografije ne samo teoretsko plitek, ampak do skrajne banalnosti pripeljan eklekticizem popolnoma nekompatibilnih avtorjev in vsebin, ki so vkomponirane v skupno afirmativno argumentacijo Rugljevega koncepta. A dejansko za polemiko to ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da tudi ta Rugljeva knjiga vseh knjig vsebuje vse njegove standardne stereotipe o »položaju moškega v civilizaciji«, o »ustvarjalnih možeh s histeroidnimi ženami«, o »specifičnih deformacijah mater ob odsotnem očetu«, o liku »elitne žene«. Slednje je, kot sem že zapisal Samu Ruglju, do genialnosti pripeljan idiotizem. Šank psihologija! Namreč, elitna žena je »spolno prebujena in sposobna moža pogosto spraviti v erotično – spolni trans«. Zavedati pa se mora, žena namreč, da »nima druge pomembnejše naloge, a tudi ne drugega enakovrednega izhoda«; zavedati se mora tudi, da je »zaradi nagonskih razlogov neprimerno bolj odgovorna za otroke kot mož« ... Predvsem pa se mora zavedati, »da je tako vedno bilo«. Vse to in še nebroj podobnih banalnosti piše v svoji knjigi psihiater dr. sc. med. Janez Rugelj! Moram po Samu Ruglju še psihologu in psihoterapevtu Andreju Perku pojasnjevati, kaj pomeni, če psihiater in psihoterapevt (!!!) piše o »nagonskih razlogih« odgovornosti žena in mater ter da morajo sprejeti svojo vlogo, ker je »tako pač vedno bilo«? Sprejme takšno razlago izhodiščne ženske inferiornosti in podrejenosti gospa Perko?

Prav tako zreli terapevt svojega dela ne vidi kot poslanstvo, kot žrtvovanje, kot razdajanje. Odnos mora biti, kot porečejo nemški psihoterapevti, »gnadenlos profesionäl«. V zvezi s tem sem pisal o skrajno problematičnem sodelovanju pacientov psihiatra Ruglja v uprizoritvi njegove protestne gladovne stavke. Ta problem bi moral biti v središču. Resen terapevt ne dovoli, da bi se z njegovimi problemi ukvarjali pacienti. Saj je že tako v terapevtskih razmerjih dovolj transfernih pasti in posesivnih vezi. O čemer navsezadnje pričata tudi dikcija in logika argumentacije v pismih gospe in gospoda Perka.

Samu Ruglju sem argumentiral tudi, zakaj je očitek o neprimernosti kritike javno izrečene, zapisane besede pokojne javne osebnosti popolnoma nesmiseln. In kajpak nisem dobil odgovora, ampak zgolj enak očitek še od zakoncev Perko.

In mimogrede. Mar ni šlo leta 1994 za inšpekcijo in ne verifi kacijo Rugljeve metode s strani WHO, kot zatrjuje Verena Perko? In še to na predlog takratnega ministra Voljča, ker je Rugelj zavračal inšpekcijo domačih strokovnjakov?

Kakorkoli, v dveh pismih zakoncev Perko in tretjem pismu Sama Ruglja ni niti besede o vsebinah, ki sem jih izpostavil v svoji kolumni in jih dodatno pojasnil. In namesto da bi se vsi trije vprašali, kaj je poganjalo psihiatra Ruglja v tako sovražno in nekorektno diskvalifi kacijo omenjenih skupin, iščejo »psihološka« pojasnila za moje motive. Ki so jasni in enostavni. Samo prebrati morajo mojo izhodiščno kolumno. Pa bodo dojeli, da jih ni vodila nobena »brezglava žolčnost«, »bolestnost«, »neznana notranja bolečina«, kot moja domnevna bremena našteva Verena Perko. Naj jo pomirim. Nisem ne aktualni, ne pretekli in tudi ne latentni odvisnik. Ne od alkohola, ne od drugih drog, ne od religij in parareligij, ne od ideologij. Ne pripadam nobeni cerkvi, nobeni sekti, ideološki ali politični zvezi in tudi nobeni interni, po vzoru sekt organizirani terapevtski skupnosti. Nisem imel težkega otroštva in tudi v odrasli dobi sam doslej vozil brez velikih življenjskih pretresov. Natančno pa berem in poslušam to, kar je javno zapisano in izrečeno. Gospa Verena Perko pravi, da nisem poklican, da bi sodil o dr. Ruglju, da so poklicani le tisti (vključno z njo), ki jim je omenjeni (terapevtsko) pomagal. Poklican? Naj pomagam gospe Perko. Poklicanost v javnem govoru je izrazito predmoderna, avtoritarna kategorija. Tudi preddemokratična. Danes o poklicanosti govorijo le še sledilci in pripadniki sekt, kultov in pripadniki na podoben način organiziranih terapevtskih skupnosti. Gospa Verena Perko me tudi retorično vpraša, koliko ljudi v stiski sem jaz rešil. O.K., pa se igrajva. Sprejmem izziv in ji odgovorim, tako da bo zadovoljna: nobenega. Kaj pa zdaj? Argument kakšnega reda pa je to? Kruh je »poklican« ocenjevati samo nekdo, ki ga zna sam speči? Glasbo, literaturo in lepe umetnosti ocenjevati samo nekdo, ki sam ustvarja? Terapevtske metode samo nekdo, ki se je pred tem sam zapil in empirično skusil terapijo? Ali kaj?

Hja, z rugljevci je tako kot z jungovci. Ko Jungovim vernikom rečeš, da je (sicer Švicar) Karl Gustav Jung reševal »vaterkomplex«, ki ga je gojil do Freuda, s tem, da se je v nekem občutljivem obdobju zatekel v antisemitizem in spogledovanje z nacionalsocializmom, da bi ga lahko diskreditiral, ker ni prenesel, da ima »krajšega«, ti navkljub evidentnim dokazom porečejo, da lažeš, da blatiš njegovo apriorno avtoriteto. In podobno je z Rugljevimi verniki. Namesto da bi prebrali, preposlušali, kakšne abotnosti in bizarnosti je zares pisal in govoril, ti ob neprijetnih vsebinah navržejo, da si poniglav, nezrel, strastno sovražen, da zlivaš gnojnico ...

Ampak, kot poreče sam Freud: »Tega vernikom ne gre zameriti.«