Solidarnost je človečnost

Seveda obstajajo pomembne in nespregledljive razlike med slovenskim in katalonskim primerom poti proti politični samobitnosti in državnosti. Nastanek samostojne države Republike Slovenije je bil ustavnopravno izrecno utemeljen s slovensko republiško ustavo in jugoslovansko zvezno ustavo. Nekdanja skupna država je razpadla in se razdružila. Referenduma o samostojnosti Slovenije se je udeležila kvalificirana večina volilnih upravičencev, referendumsko odločitev za samostojnost pa je sprejela kvalificirana večina glasovalcev. Odraz politične volje glede samobitnosti in samostojnosti je bil tako rekoč konsenzualen – slabih 90 odstotkov. Šlo je skorajda za dejansko uresničitev teoretičnega ideala pravne nizpodbitnosti in politične legitimnosti volje naroda.

To je nedvomno pomembno. Nemara zelo pomembno. Ni pa tudi prisiljujoče odločilno.

Iskanje podobnosti med zgodbami in primeri navadno porodi najdenje iskanega. Tudi ko gre za zgodovinske okoliščine in procese narodovega uresničevanja volje in pravice do politične samoopredelitve in samouresničitve. In tudi med Slovenijo in Katalonijo. Najbolj razvita enota pod centralno oblastjo, večjezikovna, večkulturna in večetnična skupna država, sestavljenost skupne države iz enot z različno zgodovino in pomembnimi – geopolitičnimi in sorodnimi – zgodovinskimi razlikami, status največjega plačnika davkov za centralni proračun, nezmožnost ne le popolne, ampak tudi funkcionalno zadostne identifikacije enote z drugimi enotami in večinskim prebivalstvom, na katero se opira centralna oblast, doživljanje omejitev avtonomije in izpostavljenost nameri centralne oblasti, da to še dodatno zmanjša … Morda še kaj drugega.

A tudi te podobnosti niso prisiljujoče odločilne.

Odločilno je nekaj drugega. Toda še pred tem: prvo pravilo je, da ne sme biti nikakršnega nasilja. Nasilje nad volivci med referendumom je kategorično nesprejemljivo in zavržno. Pravno formalne utemeljitve, ki naj bi nasilje upravičevale, so nezadostne. Organiziranega narodovega izražanja politične volje civilizacijsko ni dopustno preprečevati. Kategorično – normativno in moralno – pa tega absolutno ni dopustno kadarkoli in kakorkoli nasilno preprečevati.

Odločilno je, da gre za temeljno pravico naroda do izražanja politične volje in uresničevanja politične samoopredelitve. Konflikt med centralno špansko oblastjo, ki se sklicuje na formalne pravne predpise in pri tem celo uporabi nasilje, in katalonskim narodom, ki želi izraziti politično voljo in udejanjiti pravico do politične samoopredelitve, od te točke ni več samo vprašanje avtonomnega španskega pravnega formalizma in stvar naloge centralne javne oblasti, da zagotavlja »red in mir«, ampak postane ultimativno politično, pravno, etično in moralno vprašanje evropskega civilizacijskega okolja. V tem smislu je treba zavrniti vsak poskus hladnega, tehnokratsko ravnodušnega ali neodgovorno brezskrbnega odrivanja katalonskega vprašanja kot »notranje španske zadeve«.

Urejanje katalonskega vprašanja mora biti politično legitimno in v skladu s konceptom vladavine prava, ki je civilizacijska vrednota. Ne vladavine prava v smislu tehnokratskega izgovarjanja besed in stavkov v pravnih predpisih, ampak vladavine prava v dobesednem smislu vladavine prava: vsega mednarodnega prava, evropskega pravnega izročila, utrjene politične filozofije in v evropski pravni zavesti ponotranjene pravne teorije. Tu pa prav posebno mesto zaseda – na primer tudi v preambulo slovenske ustave zapisana in zato za ustavni red izhodiščna – pravica do politične samoopredelitve in samouresničitve naroda. Uresničevana mora biti v strpnem in civiliziranem dialogu vključenih strani in akterjev in brez nasilja. Najprej fizičnega, seveda pa tudi brez slehernega birokratskega nasilja.