Biografija: Marjan Šarec

Marjana rodijo 2. decembra 1977. Bioloških staršev ne pozna in se tudi nikoli ne potrudi, da bi o njih kaj izvedel. Do tretjega leta živi pri rejniški družini v Moravčah, nato ga posvoji starejši par, Franc in Marija Šarec iz Šmarce pri Kamniku. Franc je mizar, Marija računovodkinja. Imata tudi manjšo kmetijo. Ob Marjanovem prihodu se pred hišo zbere celotna razširjena družina Šarec.

Nekaj let starejša bratranca Mitja in Marko postaneta njegova najboljša prijatelja. Ker je v družbi najmlajši, razmeroma zgodaj izkusi nekaj pubertetniške folklore tistega časa. Že v tretjem razredu s prijatelji, skrivajoč se v koruzi, poskusi prvo cigareto znamke Filter 57, ki pa je tudi zadnja.

Na kmetiji je veliko dela in Marjan v otroštvu morja ne vidi prav pogosto. Občasno gre na počitnice k rejnici.

Navdušen je nad vlaki. Načrtuje, da bo postal strojevodja. Nasploh ga zanima vsa mehanizacija, to se kaže tudi v navdušenju nad risanko A je to?. Iz oponašanja zvokov različnih motorjev razvije dar za posnemanje.

V osnovni šoli je med sošolci zelo priljubljen zaradi nadarjenosti za imitacijo. Učiteljem se ne zameri, čeprav si kdaj privošči tudi njih. Igralske nadarjenosti ne kaže zgolj z zabavanjem drugih, temveč tudi s sposobnostjo zadrževanja smeha. Sošolec Robert Pikl, ki bo kasneje ustanovil glasbeno skupino Manouche, mu že v četrtem razredu daljnovidno prerokuje kariero igralca ali politika.

Marjana že zgodaj začne zanimati zgodovina. Prebira revijo Radar, pritegnejo ga predvsem članki o drugi svetovni vojni. Redno sledi tudi političnemu dogajanju. Pri trinajstih letih z zanimanjem spremlja prenos 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki se ga slovenska delegacija, v kateri je tudi bodoči predsednik republike Borut Pahor, odloči zapustiti. Osamosvojitveno vojno preživi doma in napeto posluša pokanje med bitko pri bližnjem Trzinu.

Druži se z upokojenci, v njihovi družbi mu je celo prijetneje kot v družbi vrstnikov. Ko drugi otroci zunaj brcajo žogo, on gleda Kviskoteko na HTV. Vzljubi narodnozabavno glasbo. Redno hodi v cerkev. Ko leta 1991 dobijo novega župnika, Marjan hitro postane njegova desna roka. Opravlja dolžnosti ministranta, skrbi za zvonove, kasneje pri maši pogosto bere berilo.

Osnovno šolo izdela s povprečno prav dobrim uspehom, težave mu delajo predvsem naravoslovni predmeti, ki ga preprosto ne zanimajo.

Sošolce precej preseneti, ko se odloči za vpis na Srednjo lesarsko šolo v Ljubljani. Upošteva nasvet domačih, da bo tako po končani šoli vsaj imel poklic. Vsak dan se z vlakom ali avtobusom vozi iz Kamnika v Ljubljano in nazaj, na poti pa natančno analizira vedenje ter kretnje potnikov in sprevodnikov.

Tudi v srednji šoli navdušuje nove sošolce z igralskimi sposobnostmi. Še naprej mu dela težave naravoslovje. Pri fiziki, ki jo poučuje zloglasni profesor Milić Sikirica, ima v prvih treh letnikih vedno popravni izpit.

Igralsko sicer začne delovati že v lokalnem kulturnem društvu v Šmarci, prvi preboj pa se zgodi, ko na srednjo šolo prispe vabilo iz kulturnega centra Španski borci. Pripravljajo avdicijo za Shakespearovo igro Sen kresne noči v angleščini. Vsi v razredu se obrnejo k Marjanu.

Na vajah v Španskih borcih spozna režiserja Marjana Bevka, ta pa ga ob pomoči hčere Alide Bevk prepriča, da je material za študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tudi sicer sam pri sebi ugotovi, da bi, čeprav hodi na lesarsko šolo, stol laže oponašal, kot pa ga izdelal, zato se odloči in se kljub dvomu šolske psihologinje prijavi na AGRFT. Da zadosti formalnim pogojem, mora opravljati izpit iz dodatnega maturitetnega predmeta. Izpit iz zgodovine na Gimnaziji Ledina opravi brez kakršnekoli posebne priprave.

Prvič mu na sprejemnem izpitu na AGRFT ne uspe, a se odloči čez leto spet poskusiti. Navduši z imitacijo Franja Tuđmana, odigrati pa mora tudi improvizirani prizor, v katerem ga ugrabijo in zvežejo bolivijski gverilci, teliček pa ga oralno zadovoljuje. Sprejemni komisiji, v kateri sta tudi njegova bodoča mentorja Boris Cavazza in Jožica Avbelj, se zdi smiselno, da v letnik poleg številnih dramskih igralcev vključijo tudi kakega komika. Med enajstimi izbranimi kandidati od sto sedemdesetih prijavljenih je tako Marjan, poleg njega pa denimo še Iva Krajnc, Mojca Fatur in Mojca Funkl. Sopotniki iz študentskih let Marjana nespektakularno opišejo kot prijaznega, urejenega in točnega. Ne pije, ne kadi, ne hodi na zabave.

Na vojaškem naboru ga dodelijo v protioklepno enoto v Mursko Soboto, vendar naborniški sistem, še preden bi se moral javiti na dolžnost, odpravijo. Za uniformirano delovanje si tako izbere gasilce in se včlani v prostovoljno gasilsko društvo v Šmarci. Na domači gasilski veselici leta 2001 spozna bodočo ženo, slavistko Barbaro Iskra, s katero se poroči štiri leta kasneje na gradu Jable pri Mengšu ob zvokih narodnozabavne glasbe ansambla Nagelj. Vlogo priče zaupa bratrancu Mitji Šarcu. Ker ne mara dopustov, mu je dvotedenskega poročnega potovanja v Tunizijo že po enem tednu dovolj.

Igralsko kariero začne z nastopi v nekaj kratkih filmih in predstavah, angažirajo ga tudi v zadnjih letih priljubljene satirične oddaje TV Poper, kjer med drugim oponaša Janeza Drnovška in Janeza Janšo. Ko Borut Pahor prevzame predsedovanje Združeni listi socialnih demokratov, Marjan nastopi na dveh strankinih dogodkih v Tolminu in Kobaridu.

Pri ustvarjanju predstave Kako se znebiti tujca? ruskega režiserja Viktorja Ljubutina spozna Saša Hribarja, ta pa ga povabi v svojo oddajo Radio Ga-Ga. Sašu, ki je oddajo dolga leta ustvarjal sam, družbo že dela radijski novinar Jure Mastnak, ko se jima pridružijo Marjan ter kasneje še Tilen Artač in Jure Godler, pa nastane sanjsko moštvo, ki blagovno znamko Radia Ga-Ga ponese daleč iz radijskih okvirov.

Pred eno od oddaj v Marjanovi glavi spontano nastane nov izmišljeni lik, zadrti patriarhalni kleno gorenjski mojster za vse Ivan Serpentinšek, ki postane njegov zaščitni znak. Ivan kmalu dobi sina Mira Serpentinška, ki ga kar med eno od oddaj ustvari Tilen Artač.

Tudi v ekipi Radia Ga-Ga se Marjan izkaže kot tisti, ki najbolje zadržuje smeh. Pravzaprav v studio pogosto pride zamišljen in mrkega obraza, se v likih razživi, nato pa mrkega obraza spet odide. Na Radiu Slovenija je v tistem času precej napeto, saj vlada Janeza Janše s spremembo zakona o RTV Slovenija pripelje tudi nove kadre na čelu z direktorjem Vinkom Vasletom, temu pa gre satira pošteno v nos.

Gagajevci radi izzivajo in hodijo po robu sprejemljivega, Marjanu pa to ni vedno najbolj všeč. Ko v eni od oddaj vodstvo RTV slečejo, pobrijejo in pošljejo v taborišče, zapusti studio. To v trenutkih, ko gre vsebina oddaje po njegovi osebni presoji čez mejo okusnega, naredi še večkrat. Leta 2005 se odloči podpisati novinarsko peticijo zoper politične pritiske Janševe vlade – postane eden od »zloglasnih« 571 podpisnikov.

Istega leta Marjan na Radiu Slovenija dobi redno službo. Zaposli se v uredništvu razvedrilnega programa in ustvari povsem novo tedensko narodnozabavno glasbeno oddajo Veseli pušeljc, ki je na sporedu ob nedeljah pred kosilom. Poslušalcem ob koncu redno zaželi dober tek.

Po le dveh letih oddajo iz neznanega razloga ukinejo. Marjan še nekaj časa vztraja na delovnem mestu in vodi oddajo Čestitke in pozdravi, nato pa zaprosi za premestitev čez cesto, na TV SLO. Mizo v pisarni mu odstopi Bojan Krajnc, urednik oddaje Hri-bar, v kateri je Marjan prav tako nepogrešljiv kot v

Radiu Ga-Ga. Svoje zabavne vloge jemlje zelo resno. Vsako jutro prebere vse časopise in si tako posodablja »programsko opremo« imitacij.

Ker mu zgolj z nastopanjem v oddajah Hri-bar in Radio Ga-Ga ne uspe zadovoljivo zapolniti delovnega urnika, išče dodatne izzive. Kot Serpentinšek dobi redno vlogo v oddaji Na zdravje, gostuje pri Mariu Galuniču, nastopa tudi v debatni oddaji Piramida in se kot Marjan Šarec dvakrat uvrsti v finale. Zgodi se celo, da v petih dneh nastopi v petih različnih oddajah na RTV. Najraje ima nastope v živo, saj ga številna ponavljanja kadrov spravljajo ob živce.

Njegov konjiček je še vedno zgodovina. Preučuje nastope in retoriko v diktaturah. Zanima ga, kako diktatorjem uspe ljudi zapeljati v zločin ob pomoči benignih politikov zmerne usmeritve, ki se nanje ne odzovejo dovolj odločno.

Še vedno je predan gasilcem. Gasilske naloge postavlja pred vse drugo. Pred snemanjem ene od oddaj Hri-bar v soboto popoldne naznani, da je zvečer v Šmarci gasilska veselica in da mora ob 19.00 zapustiti studio. To točno ob uri res stori, čeprav snemanje še ni končano in mu Bojan Krajnc jezno zabrusi, da bo pač moral poiskati nadomestnega imitatorja.

A Marjan namerava dolžnost prometnega redarja na veselici opraviti v skladu z najvišjimi standardi, pa naj stane, kar hoče. Tilna Artača njegova osredotočenost na šmarsko veselico tako fascinira, da se odloči še sam odpeljati v Šmarco. Tja prispe po polnoči in najde Marjana, ki v gasilski uniformi še vedno usmerja promet.

Zabavljaški poklic jemlje smrtno resno. V presledku nekaj let mu umrejo starši in rejnica. Med mamino in rejničino smrtjo mineta le dva dneva. Pol ure po mamini smrti se usede v avto in odpelje na nastop ter ga kljub izjemni žalosti zaradi izgube brezhibno izvede. Podeduje hišo v Šmarci in star traktor, ki je zametek njegove kasnejše zbirke starih vozil.

Izmed vseh gagajevcev je najbolj zaželen gost na najrazličnejših prireditvah, od rojstnih dni in porok do političnih shodov. Na vrhuncu priljubljenosti ima tudi po več nastopov na dan, rekord v enem dnevu je šest.

Nastopa na shodih stranke SD pred parlamentarnimi volitvami leta 2008, na katerih Borut Pahor dobi mandat za sestavo vlade. Ko mu župnik očita nastopanje za »komuniste«, ga Marjan vpraša, ali naj potemtakem vzame nazaj denar, ki ga je med nabirko dal v pušico. Nastopa za tako rekoč vse parlamentarne stranke, razen za SDS. Pa ne zaradi ideoloških zadržkov. Preprosto ga nikoli ne pokličejo.

Eden njegovih bolj priljubljenih likov je Karl Erjavec. Predsednik Desusa se včasih nenapovedano prikaže na prireditvah, na katerih nastopa Marjan, in je deležen velike naklonjenosti občinstva. Ob neki priložnosti celo zaigrata dialog dveh Erjavcev.

Večina ljudi, ki je imela priložnost delati z Marjanom, mu prej ali slej napove kariero politika. Tisti bolj daljnovidni celo vlogo predsednika republike. Med prebiranjem časopisov in pogovori z Bojanom Krajncem politične ambicije vse bolj oblikuje tudi sam. Leta 2008 kamniški župan Tone Smolnikar, nekdanji novinar na RTV Slovenija, na državnozborskih volitvah kandidira za poslanca. Marjan zanj nastopa na shodih in se prvič konkretno politično opredeli. Ker Smolnikar po štirih županskih mandatih na lokalnih volitvah leta 2010 ne namerava vnovič kandidirati, kandidaturo s podporo njegove liste ponudijo Marjanu.

Odloči se in sprejme izziv, a kmalu ugotovi, da ga podpirajo s figo v žepu in da je njegova kandidatura mišljena bolj za odžiranje glasov desnemu protikandidatu Mateju Toninu in za tlakovanje poti do zmage takratnemu kamniškemu podžupanu Branetu Goluboviču. Marjan se s tem ni pripravljen sprijazniti, zato kampanjo, ki se, čeprav se volitve nezadržno bližajo, nikakor ne premakne z mrtve točke, vzame v svoje roke. Z nasveti mu pomaga tudi Bojan Krajnc. Skupaj ustvarita predvolilni slogan po zgledu Baracka Obame – »Lahko, če hočemo«. Podpre ga Karl Erjavec. Uspe se mu uvrstiti v drugi krog, v njem pa tesno, s 53 odstotki glasov, premaga Braneta Goluboviča in postane novi kamniški župan. Njegova podžupanja postane članica Desusa in bodoča kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar.

Pet dni pred prevzemom županske funkcije opravi še zadnji imitatorski nastop in na začudenje Kamničanov župansko funkcijo opravlja popolnoma resno. Sklene, da njegov prejšnji poklic ni združljiv z novim. Ker je mojster v tem, da za vsako situacijo najde primerjavo, razloži, da tudi če bi bil prej zobozdravnik, na županski funkciji ne bi popravljal zob.

Oddajo Hri-bar kmalu po njegovem odhodu ukinejo, Radio Ga-Ga pa kljub manjši krizi najde nove, mlade moči in preživi. Tilen Artač še vedno upodablja Mira Serpentinška, ki za Ivana pove, da ne more hoditi v oddajo, ker je postal župan. Nekajkrat se Marjan vendarle omehča in zavoljo starih časov iz županske pisarne v petek dopoldne telefonira v Radio Ga-Ga kot Ivan Serpentinšek.

Prvi županski mandat z nekaj manjšimi pretresi in očitki o mobingu uspešno konča. Leta 2012 vstopi v Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića in postane predsednik občinskega odbora stranke. Janković pove, da sta se srečali sorodni duši. Kljub temu v kasnejšem boju med njim in premierko Alenko Bratušek za vodenje stranke Marjan podpre slednjo, nato pa iz Pozitivne Slovenije izstopi. Ustanovi svojo stranko, Listo Marjana Šarca, in na naslednjih volitvah leta 2014 mu – prvemu v zgodovini kamniških županskih volitev – uspe zmagati že v prvem krogu.

Ker je občina ustanoviteljica šol na svojem območju, hčeri, Vivijano in dve leti mlajšo Gabrijelo, da bi se izognil nasprotju interesov, vpiše na osnovno šolo v sosednji občini. Prosti čas izkorišča predvsem za delo okrog hiše in skrb za zbirko starih vozil, saj se traktorju pridružijo še lada niva, zahodnonemški NSU prinz in star TAM-ov gasilski tovornjak, ki mu ga v varstvo zaupajo v gasilskem društvu. Le enkrat na leto se žrtvuje in družino za en teden odpelje na morje.

Kljub umirjenemu življenju ga marca 2015 prestraši močna bolečina v prsih. Opravi še en govor na prireditvi, nato pa se zapelje do bolnišnice. Zdravniki pomislijo na infarkt, a se izkaže, da so se mu spontano sesedla pljuča. Težavo uspešno rešijo, Marjan pa hitro okreva.

Prerokbe o tem, da bo nekoč predsednik, mu zlezejo pod kožo. Odloči se, da se bo za predsedniški položaj spoprijel z Borutom Pahorjem. Ker ta velja za tako rekoč nepremagljivega kandidata, se mu v odsotnosti političnih prvokategornikov uspe uveljaviti kot prvemu izzivalcu. Moti ga, da je Pahor degradiral predsedniško funkcijo. Ob napovedi kandidature pove, da ljudje nimajo več predstave, kaj predsednik je oziroma kaj bi moral biti, podobno, kakor otroci mislijo, da je krava vijoličaste barve.

Uspešno se ubrani umazane kampanje, ki se osredotoča na njegov neznani izvor, in razloži, da so mešanci tako ali tako bolj odporni kakor psi z rodovnikom. Kot pred sedmimi leti na lokalni ravni se mora tudi na nacionalni otepati primerjav s Serpentinškom, a razloži, da recimo Demeter Bitenc, ne glede na to, da je v filmih ves čas igral Nemce, ni bil nacist.

Na volitvah dobi 25 odstotkov glasov in se skupaj s Pahorjem, ki mu glas nekoliko presenetljivo nameni manj kot polovica volivcev, uvrsti v drugi krog. Znajde se na drugi strani imitacije – v oddaji Bučke na TV Slovenija mu glas »posodi« Tilen Artač.

Projekcija: Prej ali slej se prerokbe uresničijo in Marjan Šarec postane predsednik države. Iz Tehniškega muzeja v Bistri si da pripeljati Titove avtomobile in jih spravi v protokolarni pogon. Prestol kralja Instagrama ostane nezaseden. V predsednikovem uradu uvede špartansko disciplino. Po besedah enega od sopotnikov iz Marjanovega prejšnjega življenja je Borut Pahor iz predsedniške funkcije naredil sanjsko službo, Marjan pa bo za ljudi okoli sebe naredil sanjsko trpljenje. Ker drži obljubo, da se bo pogosteje opredeljeval do aktualnih družbenih vprašanj, se v medijih kmalu začne razprava, ali se predsednik preveč vmešava v delovanje drugih institucij. Radio Ga-Ga slavi predsednika Ivana Serpentinška.