Glifosat na zatožni klopi

Evropska unija se mora do 15. decembra odločiti, ali bo še naprej dopuščala uporabo najbolj priljubljenega herbicida na svetu, ki mu očitajo rakotvornost. Državam članicam se o tem nikakor ne uspe poenotiti. Polovica držav, med njimi tudi Slovenija, podpira predlog evropske komisije za petletno podaljšanje dovoljenja za promet, vendar skupaj ne pomenijo kvalificirane večine. Predlogu namreč nasprotujejo nekatere velike države, kot sta Francija in Italija. Nemčija, ki bi tehtnico lahko prevesila na eno ali drugo stran, pa ostaja neopredeljena. Kanclerka Angela Merkel je sicer nemškim kmetom v preteklosti zagotavljala, da bodo lahko glifosat še naprej uporabljali, vendar se sredi pogajanj o sestavi nove vladne koalicije z Zelenimi ni želela opredeliti.

Glifosat je totalni herbicid. Učinkovito pomori vse rastline, razen tistih, ki so jim z genskim inženiringom vcepili gen za odpornost. Svetovna prevlada glifosata je tako neločljivo povezana z gensko spremenjenimi poljščinami.

Glifosat so odkrili že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a niso takoj prepoznali njegove uporabnosti. Za izumitelja herbicida velja ameriški kemik John E. Franz iz zloglasne ameriške korporacije Monsanto. Skupaj s svojo raziskovalno ekipo je njegovo uporabnost odkril leta 1970. Za prvi patent za glifosat je od Monsanta dobil pet ameriških dolarjev. Njegovo odkritje mu je kasneje prineslo predsedniško odlikovanje, leta 2007 so ga sprejeli v ameriško izumiteljsko hišo slavnih.

Glifosat je pod blagovno znamko Roundup na trg prišel leta 1974. Njegova uporaba je bila sprva precej omejena, saj ga zaradi njegove učinkovitosti proti vsem rastlinam ni bilo mogoče uporabljati za zatiranje plevela na poljih med rastno sezono. Kmetje so ga lahko uporabili zgolj za čiščenje polj v času med žetvijo in novo setvijo, prav pa je prišel tudi sadjarjem in vinogradnikom za zatiranje plevela med drevesi in trtami. Priljubljen je postal tudi za nekmetijsko rabo, na primer za odstranjevanje rastlinja ob cestah in železnicah. V Kolumbiji je glifosat postal prva izbira za uničevanje nezakonitih nasadov koke. V Jugoslaviji smo glifosat prvič registrirali leta 1978.

Že kmalu po množičnem razmahu uporabe je Monsanto začel razmišljati o razvoju rastlin, ki bi bile sposobne prenesti škropljenje z glifosatom. Po dolgih letih razvoja so leta 1996 na trg poslali gensko spremenjeno sojo, ki je škropljenje preživela, ves plevel na polju pa se je posušil. Soji so sledili bombaž, oljna ogrščica, koruza in sladkorna pesa, vse pod blagovno znamko Roundup Ready.

Razmah gojenja gensko spremenjenih poljščin je avtomatično povzročil tudi velikanski razmah uporabe glifosata. V primerjavi s koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je njegova letna uporaba do lani povečala za več kot stokrat.

Vse od iznajdbe je sicer veljal za razmeroma nenevaren in »do okolja prijazen« herbicid, sploh glede na druga sredstva, ki so bila na voljo. Omogočil je denimo omejitev in kasnejšo prepoved uporabe atrazina, znanega hormonskega motilca, ki je močno onesnaževal podtalnico. A ker je razmah gojenja gensko spremenjenih rastlin povzročil javnomnenjski preplah, se je izrazito negativen sloves oprijel tudi glifosata.

Glifosat je ključni steber Monsantovega poslovnega modela. Brez njega ne bi bilo mogoče gojiti večine gensko spremenjenih rastlin.

In ko je leta 2015 Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) glifosat uvrstila na seznam verjetno rakotvornih snovi, se je usul plaz. Okoljevarstvene organizacije so imele tako v rokah mnenje izjemno ugledne institucije, ki bi moralo po njihovem prepričanju zabiti zadnji žebelj v krsto tega herbicida. Vrstili so se protesti, peticijo za prepoved glifosata je podpisalo več kot milijon prebivalcev Evropske unije. Tudi med evropskimi poslanci se je razširila zaskrbljenost, sprejeli so več resolucij, ki pozivajo k omejevanju uporabe. Oktobra letos so izglasovali celo nezavezujočo zahtevo za njegovo popolno prepoved v roku petih let.

Drugo mnenje

Ko je IARC marca 2015 razglasila svojo odločitev o verjetni rakotvornosti glifosata, je v Evropski uniji ravno potekal postopek za njegovo vnovično desetletno odobritev. Za državo poročevalko je bila določena Nemčija. Tamkajšnji Zvezni inštitut za ocenjevanje tveganj (BfR) je že leta 2014 ugotovil, da »glifosat nima rakotvornih ali mutagenih lastnosti, prav tako pa ne škoduje plodnosti, reprodukciji in razvoju zarodka pri laboratorijskih živalih«.

Temu je konec oktobra 2015, po objavi poročila IARC, sledila še ocena Evropske agencije za varno hrano (EFSA), da »snov verjetno ni genotoksična in ne pomeni kancerogene grožnje za ljudi«.

Letos je svoje mnenje objavila še Evropska agencija za kemikalije. Po ugotovitvah njenih strokovnjakov »dostopni znanstveni dokazi ne izpolnjujejo pogojev za razvrstitev glifosata kot rakotvornega«.

Do podobnega sklepa so prišle tudi številne druge državne regulatorne agencije, denimo v ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji.

Med ocenjevalnim postopkom IARC in drugih omenjenih ustanov je nekaj pomembnih razlik, ki nekoliko pojasnjujejo različne ocene o rakotvornosti.

IARC pri svoji oceni upošteva izključno javno objavljene podatke, regulatorne agencije pa upoštevajo tudi raziskave, ki jih predloži industrija. V primeru glifosata torej Monsanto.

Prav tako IARC pri svoji oceni o rakotvornosti ne upošteva presoje tveganja glede na pričakovano običajno izpostavljenost ljudi – njen edini cilj je ugotoviti, ali preiskovana snov lahko povzroči raka pri ljudeh. In podatki iz poskusov na laboratorijskih živalih ter nekaj epidemioloških raziskav, ki so pri ljudeh, izpostavljenih glifosatu, pokazale malenkostno povečanje tveganja za razvoj nekaterih rakov, so jim zadostovali za oceno verjetne rakotvornosti.

Regulatorne agencije na drugi strani se bolj posvečajo vprašanju pričakovane izpostavljenosti ljudi. Osrednje načelo toksikologije namreč pravi, da je pri vprašanju strupenosti ključen odmerek snovi, ne pa snov sama. Izpostavljenost ljudi pa je glede na dostopne podatke po njihovem mnenju še vedno dovolj majhna, da težav ne gre pričakovati.

Kriminalka

Glifosat je ključni steber Monsantovega poslovnega modela. Brez njega ne bi bilo mogoče gojiti večine gensko spremenjenih rastlin. Čeprav je Monsantov zadnji patent za glifosat potekel že leta 2000, od takrat pa se je razmahnila generična proizvodnja, je blagovna znamka Roundup še vedno najbolj prepoznavna in priljubljena.

Po objavi mnenja IARC je zato Monsanto pričakovano vpregel vse sile za diskreditacijo njenih ugotovitev. Naročili so »neodvisne« raziskave, ki so seveda ugotovitve o rakotvornosti ovrgle. Prepričevali so strokovnjake, naj IARC pišejo protestna pisma. Monsantovi lobisti so ameriške kongresnike spodbudili k preiskavi delovanja IARC in smiselnosti ameriškega financiranja njenega delovanja.

O tovrstnih aktivnostih je na voljo dosti več informacij, kot bi si pri Monsantu želeli. Ker v ameriški zvezni državi Kaliforniji poteka skupinska odškodninska tožba za rakom obolelih kmetov proti Monsantu, je sodišče odredilo objavo dela internega dopisovanja med Monsantovimi strokovnjaki. Sporočila razkrivajo načrtno prirejanje podatkov in prikrivanje potencialnih težav z rakotvornostjo.

A tudi IARC iz te zgodbe ni izšla neomadeževana. Izkazalo se je namreč, da so iz končnega poročila načrtno izpustili izsledke raziskav, ki niso govorile v prid rakotvornosti glifosata. Prav tako je postalo jasno, da je eden od svetovalcev IARC finančno povezan z odvetniško družbo, ki zastopa tožnike v sodnem procesu v ZDA.

Zaradi vztrajanja IARC pri upoštevanju izključno javno objavljenih podatkov pri ocenjevanju tudi niso upoštevali izsledkov največje epidemiološke raziskave učinkov izpostavljenosti kmetov pesticidom, ki zadnjih 25 let poteka v ZDA in ki je zajela več kot 90 tisoč kmetovalcev ter njihovih družinskih članov. Ta ni zaznala nikakršne povezave med izpostavljenostjo glifosatu in povečano pojavnostjo raka. Izsledki, ki bi verjetno vplivali na ugotovitve IARC, so bili javno objavljeni šele pred kratkim.

Na varni strani

Slovenski strokovnjaki ostajajo prepričani, da je glifosat eden varnejših pesticidov, ki so nam na voljo. »Na strokovno-tehničnem nivoju nimamo glede glifosata nikakršnih zadržkov za vnovično odobritev. Izpolnjuje vse pogoje in je dokaj neproblematična snov,« pravi dr. Jernej Drofenik, vodja sektorja za fitofarmacevtska sredstva v Upravi za varno hrano.

Zlasti ugoden je z vidika obnašanja v okolju, pravi direktor Kmetijskega inštituta dr. Andrej Simončič, sicer strokovnjak za pesticide. »Gre za pripravek, ki se v največji možni meri veže v tla in se ne izpira v podtalnico, zato je zelo primeren tudi za vodovarstvena območja. Če bi glifosat prepovedali, bi bilo v prihodnosti pričakovati povečano raven sledov drugih herbicidov v podtalnici.«

Slovenska politika je enotna, da je treba glifosat prepovedati, a se jim zdi pet let sprejemljivo dolgo prehodno obdobje.

Simončič je sicer tudi član upravnega odbora Evropske agencije za varno hrano, na katero v primeru glifosata letijo očitki o pristranskem odločanju. »Po mojem mnenju je vprašanje prepovedi glifosata postalo v zadnjem obdobju bolj ali manj politično. V Evropski uniji imamo izjemno dobro razvit sistem registracije in nadzora nad fitofarmacevtskimi sredstvi. Politika sama je ustanovila neodvisne institucije na ravni EU, ki zagotavljajo to visoko raven, zdaj pa nekateri niso zadovoljni z odločitvami teh institucij in želijo zadevo reševati v okviru političnega odločanja.« In dodaja: »Če v ozadju ne bi bilo nasprotovanja pridelovanju gensko spremenjenih poljščin na območju Evropske unije, verjetno trenutne razprave o glifosatu sploh ne bi bilo«.

V Sloveniji glifosat neprekinjeno uporabljamo vse od leta 1978. »Do danes ni bilo z njim nikakršnih težav z vidika negativnih vplivov na okolje, raven in način uporabe pa sta v Sloveniji v tem času ostala približno enaki.«

Raven izpostavljenosti ljudi glifosatu je razmeroma nizka. V okolju se dokaj hitro razgradi, v telesu pa se ne kopiči, temveč se izloči z urinom. Dejstvo pa je, da je mogoče s sodobnimi laboratorijskimi metodami zaznati izjemno majhne količine snovi. In zato je mogoče ostanke glifosata odkriti praktično povsod. Izjemno odmevno je bilo denimo lansko odkritje sledov glifosata v 14 znamkah nemškega piva. A prisoten je bil v tako majhnih količinah, da bi moral človek popiti tisoč litrov piva v enem dnevu, da bi presegel sprejemljivo dnevno izpostavljenost.

Slovenski strokovnjaki ostajajo prepričani, da je glifosat eden varnejših pesticidov, ki so nam na voljo. Zlasti ugoden naj bi bil z vidika vplivov na okolje.

Kjer ne gojijo gensko spremenjenih poljščin, odpornih proti glifosatu, je izpostavljenost ljudi glifosatu prek hrane izjemno majhna, saj praviloma sploh ne sme priti v stik s poljščinami. Izjema so države, kjer je glifosat dovoljeno uporabiti za tako imenovano desikacijo, za pospešitev sušenja rastlin tik pred žetvijo. V Sloveniji ga v ta namen ne uporabljamo.

»Glede na dovoljene načine uporabe glifosata je verjetnost, da bi ostanke našli v živilih slovenskega izvora, zelo majhna,« pravi dr. Jernej Drofenik. »V minulih petih letih smo ostanke glifosata preverjali v nekaj več kot 150 vzorcih. Ostanke smo našli v petih primerih, vedno je šlo za uvoženo hrano, na primer lečo iz Kanade.«

Po najnovejših podatkih Evropske agencije za varno hrano so v Evropski uniji leta 2015 na glifosat testirali 5300 vzorcev hrane, ostanke pa so odkrili pri treh odstotkih vzorcev. Ostanke, ki so presegali mejno vrednost, so našli le v petih vzorcih – dveh vzorcih kanadske leče, v španskih breskvah ter v brazilskih limetah in mangu.

Napoved prepovedi

Ne glede na omejeno uporabo v kmetijstvu je glifosat najbolje prodajani herbicid v Sloveniji. Kar približno polovico vsega glifosata namreč porabimo zunaj kmetijstva. Daleč največji posamični porabnik glifosata v Sloveniji so Slovenske železnice, ki za zatiranje rastlinja ob železniških tirih in med njimi na leto porabi približno 13 tisoč litrov herbicidov na osnovi glifosata. Sledi DARS, ki za zatiranje rastlinja ob avtocestah porabi 2500 litrov herbicidov z glifosatom.

Glifosat v Sloveniji tudi proizvajamo in z njim zalagamo velik del Evrope. Pomeni kar 80 odstotkov vse proizvodnje v nekdanji tovarni Pinus v Račah, ki jo je prevzel ameriški proizvajalec generičnih pesticidov Albaugh. Načrtujejo celo šestkratno povečanje proizvodnje.

Čeprav je Slovenija na glasovanju v Bruslju podprla podaljšanje odobritve glifosata za pet let, to ne pomeni, da spadamo med njegove zagovornice. Slovenska politika je enotna, da je treba glifosat prepovedati, a se jim zdi pet let sprejemljivo dolgo prehodno obdobje. Ob tem kmetijski minister Dejan Židan napoveduje, da bomo že v kratkem prepovedali vsakršno uporabo glifosata zunaj kmetijstva.

Slabe alternative

Zatiranje plevela brez glifosata

Po mnenju dr. Andreja Simončiča bi prepoved uporabe glifosata slovenskim kmetom povzročila precej težav. »V Sloveniji imamo zaradi ugodnih vremenskih razmer že tako ali tako težave z zatiranjem plevelov. Ob tem imamo precej širok kolobar, sadimo veliko različnih vrst poljščin in vrtnin, hkrati pa imamo veliko območij z omejeno rabo herbicidov, kar še dodatno otežuje uravnavanje plevelne vegetacije.«

Proti plevelu se je sicer mogoče boriti tudi brez kemičnih sredstev. »Seveda, v teoriji lahko rečemo, da naj pač vsak plevel sproti izruvamo, v praksi pa je to nekoliko drugače. Tudi tekstura tal v Sloveniji ni najbolj prijazna do mehanskih načinov zatiranja plevelov, saj večina kmetijske pridelave poteka ob rekah na lahkih peščenih tleh s precej kamenja, ki otežuje mehanske ukrepe.«

Poleg tega pa imamo, nadaljuje Simončič, na naših kmetijskih površinah veliko trdovratnih večletnih plevelov, ki jih s temi ukrepi enostavno ni mogoče v celoti zatirati. »In tu zelo pomaga glifosat, ki ga lahko uporabimo na strniščih, torej po žetvi in pred novo setvijo. Uporabljamo ga tudi kot sestavni del integrirane pridelave. Med vsemi razpoložljivimi sredstvi je namreč do okolja še najbolj prijazen.«

Da dobre alternative glifosatu kot totalnemu herbicidu ni, poudarja tudi Damjana Iljaš iz Kmetijsko-gozdarske zbornice. »Na voljo je sicer kar nekaj pripravkov, ki delujejo samo na širokolistne rastline ali samo na ozkolistne rastline. Uporabiti bi jih morali večkrat, to pa pomeni večjo obremenitev okolja in obenem selekcijo rastlin, odpornih proti herbicidom.« Brez glifosata bo, še dodaja, predvsem na nekmetijskih površinah »možna samo uporaba ‘Rokoprima in Motikocida’«.

Tega se zavedajo tudi v Upravi za varno hrano. »Če bo obveljala prepoved uporabe glifosata, predlagamo, da za rabo na nekmetijskih zemljiščih prepovemo uporabo vseh fitofarmacevtskih sredstev,« pravi Jernej Drofenik. »Vsi nadomestki glifosata so namreč mnogo bolj škodljivi z vidika možnosti onesnaženja podtalnice.«