Sladki poslej

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je Japonsko prizadela huda finančna kriza, ki jo je povzročila posojilna mrzlica. Finančne ustanove so na veliko odobravale hipotekarna posojila in slabi krediti so narasli na neverjetnih 6000 milijard jenov. Ministrstvo za finance, ki bi moralo panogo regulirati, naloge ni opravilo, kajti v vrhovih finančnih ustanov, ki so trg preplavile s hipotekarnimi posojili, so bili zaposleni številni nekdanji visoki uradniki z ministrstva. Šlo je za samo enega od škandalov, ki so razkrili utečeno japonsko prakso nastavljanja nekdanjih funkcionarjev in državnih uradnikov na položaje v zasebnih podjetjih in bankah.

Praksa, imenovana ’amakudari’, kar v prevodu pomeni ’spust z neba’, je vrhunec doživela v osemdesetih letih. Od leta 2007 jo skušajo na Japonskem omejiti. A lahkotnost prehoda iz javnega sektorja v zasebnega, med dobro plačane svetovalce in lobiste korporacij, seveda ni tipična samo za Japonsko. V ZDA je tako rekoč nekaj vsakdanjega, da člani kongresa po upokojitvi postanejo lobisti. Prehodov iz kongresa na tako imenovano ulico K – območje v Washingtonu, kjer je največja koncentracija lobistov in različnih miselnih trustov – je bilo zadnja desetletja občutno več kot prej. Leta 1974 so šli med lobiste trije odstotki upokojenih kongresnikov, leta 2012 že polovica. Nekaj podobnega je po novem mogoče opaziti med evropskimi politiki.

Ko je bil Gerhard Schröder še nemški kancler, se je zelo rad hvalil z odličnimi odnosi, ki jih ima z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Leta 2005, kmalu po odhodu s političnega parketa, je bil njegov trud bogato poplačan: postal je prvi nadzornik North European Gas Pipeline Company, gospodarske družbe, odgovorne za gradnjo podvodnega dela severnoevropskega plinovoda, v kateri je imel ruski Gazprom 51-odstotni lastniški delež, nemški družbi EON in BASF pa vsaka po 24,5-odstotnega. A to ni bila edina Schröderjeva dobro plačana funkcija po odhodu iz politike. Bil je na primer tudi svetovalec Rothschildove banke, minuli teden pa je odjeknila novica, da je bil imenovan za predsednika upravnega odbora ruskega naftnega velikana Rosneft, ki je v 70-odstotni lasti Rusije. »Gre za moje življenje in o tem odločam jaz, ne pa nemški tisk,« je svojo kandidaturo upravičeval 73-letni nekdanji nemški kancler.

Da je v korporativnem svetu precej več denarja kot v politiki, je med drugimi ugotovil nekdanji ameriški politik Dick Cheney. Ko je George Bush starejši leta 1992 izgubil na volitvah, je Cheney položaj obrambnega ministra zamenjal za dobro plačano službo vodje orožarskega velikana Halliburtona in postal milijonar. Ko je oblast prevzel George Bush mlajši, je Cheney postal podpredsednik ZDA, žepe pa si je še naprej polnil s Halliburtonom, saj mu je v zameno za mastno provizijo zagotavljal dobičkonosne posle z ameriško vojsko. In ko smo že pri vojnem dobičkarstvu: glavni favorit za obrambnega ministra v Trumpovi administraciji je Mark Esper, nekdanji vojak, ki zadnjih deset let dela kot lobist za orožarsko industrijo. Od leta 2010 lobira za Raytheon, orožarsko podjetje, ki je samo leta 2016 za lobiranje namenilo skoraj pet milijonov dolarjev.

Pod težo korporativnih zaslužkov klonejo celo politiki, ki desetletja javno nasprotujejo pohlepnim korporacijam. Imun ni ostal niti karizmatični nemški politik Joschka Fischer. Po porazu »zelenih« na parlamentarnih volitvah je sprejel povabilo enega izmed univerzitetnih središč v ZDA, kmalu za tem pa dobro plačano mesto svetovalca nemškega avtomobilskega velikana BMW.

Vrtljiva vrata, skozi katera politiki prehajajo med lobiste, korporacije pa v politiko nastavljajo svoj kader, se vrtijo že desetletja. Nevladna organizacija Transparency International je lani analizirala karierno pot 485 nekdanjih poslancev evropskega parlamenta in 27 nekdanjih evropskih komisarjev. Tretjina poslancev je šla po odhodu iz politike med lobiste, med bivšimi komisarji pa je takšnih kar polovica. Omenjena organizacija je ugotovila, da je bila vsaj petina najpomembnejših lobistov v Bruslju pred tem zaposlena v ustanovah EU. V Bruslju je uradno registriranih 11 tisoč lobistov, po oceni nevladne organizacije Corporate Europe Observatory pa jih je dejansko od 25 tisoč do 30 tisoč. Plačujejo jih naftni, farmacevtski, tobačni, tehnološki, bančni in drugi velikani, kot so Exxon Mobil, ArcelorMittal, GlaxoSmithKline, Google, Apple, Microsoft, Facebook, Uber, Deutsche Telekom, PNB Paribas, Deutsche Bank, Goldman Sachs.

Julija lani, le štirinajst dni po referendumu o brexitu, je odjeknila novica, da je investicijska banka Goldman Sachs v svoje vrste rekrutirala nekdanjega predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa. Prevzel je vodenje londonske izpostave te banke, hkrati pa ji svetuje, kako s čim manj stroški mimo čeri, ki jih je prinesla odločitev Velike Britanije za izstop iz EU. Barroso je evropsko komisijo vodil deset let, od novembra 2004 do konca oktobra 2014. V tej vlogi je kritiziral velike investicijske banke, da so s hazarderskim poslovanjem zakuhale finančno krizo, ki je davkoplačevalce stala na stotine milijonov evrov in številne med njimi potisnila na socialni rob. Toda ko mu je Goldman Sachs ponudil dobro plačano službo, ni omahoval. »Zakaj ne bi smel delati, kjer želim, če gre očitno za legalno družbo in ne za narko kartel?« je pred javnostjo poskušal upravičiti odločitev.

Barrosov odhod med lobiste finančne ustanove, ki je sopomenka za kazino kapitalizem, je sprožil številne kritike, več kot 150 tisoč ljudi je podpisalo peticijo, s katero so protestirali zoper »perverzno simbiozo« med politiko in kapitalom. Vendar je bilo vse zaman. Tričlanski etični odbor evropske komisije je ugotovil – tako kot že poprej pri vseh odhodih bivših komisarjev med lobiste in svetovalce korporacij –, da ni šlo za nasprotje interesov in da Barroso ni kršil etičnih pravil EU. Za kakšna pravila pravzaprav gre?

Goldman Sachs velja za najbolj napadalnega med bruseljskimi lobisti. Samo od decembra 2014 do lani je ta banka uradno prijavila 22 lobističnih stikov z evropskimi komisarji.

Kodeks ravnanja evropskih komisarjev predpisuje 18-mesečno ohladitveno obdobje (cooling-off period), v katerem morajo nekdanji komisarji priglasiti dejavnosti, ki jih nameravajo opravljati po izteku mandata, oziroma zaprositi komisijo za mnenje, v izogib nasprotju interesov. Ker se je Barroso pri Goldmanu Sachsu zaposlil po izteku tega ohladitvenega obdobja, formalne kršitve pravil res ni bilo, a ostal je slab priokus, še zlasti, ko je portugalski Publico razkril, da se je Barroso z vodilnimi iz Goldmana Sachsa sestajal že, ko je predsedoval evropski komisiji, njegov kabinet pa sestankov ni prijavil. Da bi se v bodoče izognili primerom, kot je Barrosov, je organizacija Transparency International predlagala, naj se ohladitveno obdobje za člane evropske komisije podaljša na tri leta, za predsednika komisije pa na pet let. Za zaostritev pravil se je zavzel tudi sedanji predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. A vse je ostalo le pri besedah. Za komisarje še vedno velja 18-mesečno ohladitveno obdobje, za evropske poslance pa sploh ni nobene omejitve, to pomeni, da se kot lobisti lahko registrirajo že takoj po izteku mandata.

Goldman Sachs velja za najbolj napadalnega med bruseljskimi lobisti. Samo od decembra 2014 do lani je ta banka uradno prijavila 22 lobističnih stikov z evropskimi komisarji. Lastniki kapitala brez zadržkov in z milijoni varujejo svoje interese. Ta cilj je seveda preprosteje doseči, če ti na ključna mesta v politiki in nadzornih ustanovah uspe nastaviti svoje ljudi. In Goldman Sachs je izjemno produktivna valilnica kadrov. Iz te banke je prišel Henry Paulson, ameriški finančni minister, ki je poskrbel, da je administracija Busha ml. po poku nepremičninskega balona leta 2008 velikim investicijskim bankam priskočila na pomoč z rekordno finančno injekcijo. Nekdanja Goldmanova bankirja sta tudi sedanji guverner Evropske centralne banke Mario Draghi in sedanji guverner britanske centralne banke Mark Carney. V Goldmanu sta se leta kalila sedanji ameriški finančni minister Steven Mnuchin in Trumpov glavni ekonomski svetovalec Gary Cohn, sicer tudi glavni favorit za guvernerja ameriške centralne banke FED.

Sedanji guvernerki FED Janet Yellen se štiriletni mandat izteče konec februarja prihodnje leto, in če Cohnu uspe naskok na guvernerski položaj, bodo kar tri ključne centralne banke – evropsko, britansko in ameriško – vodili možje iz Goldmana Sachsa.