Vatikan izsiljuje

Predsednik državnega zbora Milan Brglez kljub poduhovljenosti, ki jo včasih izžareva, dobro ve, kakšen je pomen sekularne države. Ve tudi, kakšen naj bi bil odnos med cerkvijo in državo. V intervjuju za Mladino je dejal, da bi morali biti »zakoni, ki so lahko polje ideološkega boja, sprejeti z najširšim možnim soglasjem vseh vpletenih«.

Takšno vprašanje je financiranje zasebnega šolstva. Brglezove želje se niso uresničile. Parlament že mesece ne doseže soglasja za uresničitev odločbe ustavnega sodišča. Razlogov je več, prvi je neprepričljiva odločitev ustavnih sodnikov, ki so spremenili prejšnji ustavni konsenz o financiranju zasebnih šol. Politika v parlamentu, če poenostavimo, ne najde načina, na katerega bi bilo mogoče odločitev udejanjiti. Ponujajo se tri možnosti: ali spremeniti ustavo, kar bo omogočilo jasno določanje financiranja zasebnega šolstva, ali spremeniti zakon, po katerem bo obvezni šolski program financiran stoodstotno, razširjeni 85-odstotno, ali pustiti stvari takšne, kot so sedaj (85 obvezni in 85 odstotkov razširjeni).

Gre za okoli 200 tisoč evrov na leto, razmeroma majhen znesek, ki pa ima velik simbolični pomen.

Katoliška cerkev, ki ima največ zasebnih izobraževalnih ustanov pri nas, postaja nestrpna. Tretjega novembra je bil na zasebni avdienci pri papežu Frančišku apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz. Papežu je v dar prinesel steklenico viljamovke Prior, ki jo pridelujejo kartuzijanski menihi v Pleterjah, in mu svetoval, da bo z njo »lažje prebavil vse potice, ki jih navadno prinesejo slovenski gostje«. Nato pa je potožil, da odnosi med cerkvijo in državo niso najboljši. Parlament in vlada »naj bi bila enostranska«, saj država ne spoštuje odločitve ustavnih sodnikov, pa tudi vatikanskega sporazuma ne. V uradnem poročilu o srečanju, ki ga je objavila Apostolska nunciatura, je zapisano, da »takšna samovoljna obravnava ustave in mednarodnih sporazumov s strani državnih organov Sloveniji zagotovo ne bo koristila pri uveljavitvi svojega glasu v zadevah v zvezi z mednarodnimi odnosi«.

Državni vrh se je hitro odzval. Milan Brglez, ravno on je bil tisti, ki je pred časom v Vatikanu skušal zagotoviti papeževo podporo pri uresničevanju arbitražnega sporazuma, je nuncija povabil na obisk. Ta je bil, kot pravijo, »prijateljski, informativen, konstruktiven«. Brglez naj bi bil nunciju pojasnil podrobnosti, ki jih ta ni poznal, saj naj bi bil informacije dobival samo od Slovenske škofovske konference, ta pa vztraja pri maksimalističnih zahtevah glede financiranja šolstva. Podrobnosti, ki jih nuncij ne pozna, so politična stvarnost, koalicijska razmerja in prihajajoče volitve, pa tudi, na to se pozablja, preračunljivost opozicije. Če bi ta resnično želela urediti, pravzaprav povečati financiranje zasebnega šolstva, bi (vsaj začasno) sprejela kompromis, ki ga ponuja SMC, torej popolno financiranje obveznega in tričetrtinsko financiranje razširjenega programa. Pa ga ne.

Ni pa vprašanje zasebnega šolstva edino, ki je zanimalo nuncija. Gre še za dve, na videz tehnični zadevi. Prva je obisk predsednika državnega zbora v Jasenovcu, kjer je Brglez skupaj z borci položil venec, tudi v spomin slovenskih duhovnikov, ki so jih pobili ustaši. Načrtovano je bilo, da se jim bo pridružil predstavnik Slovenske škofovske konference, a so se tam zadnji hip premislili. Ni najbolj jasno, zakaj, morda so se želeli izogniti borcem, morda se niso želeli zameriti katoliški cerkvi na Hrvaškem. Drugo nesoglasje je povezano z dokončnim napisom na spomeniku žrtvam vseh vojn, ki stoji v središču Ljubljane. Eni se zavzemajo za natančno poimenovanje različnih kategorij pobitih, drugi za nevtralnejše izrazje …

Vrnimo se k arbitraži, vpleteni zanikajo, da bi nuncij neposredno pogojeval vatikansko podporo Sloveniji. Kljub banalnosti takšnega razmišljanja je Vatikanu jasno, kaj je v igri, kakšne odpustke daje katoliški cerkvi hrvaška država, kakšni so ti, ki jih dobi pri nas. Argumenti hrvaške strani glede arbitražnega sporazuma so s tega vidika prepričljivejši od slovenskih. Morda je vatikanska država anahronizem, ima pa diplomatsko moč. A ta ne bi smela biti odločilna.

Cerkev v Sloveniji čaka na volitve. Nanje čakajo tudi politične stranke. Po vsej verjetnosti vprašanje financiranja (katoliškega) zasebnega šolstva v tem mandatu ne bo rešeno.