Paket aranžman

Vino Gaube
Špičnik 17
Tel.: 041 747 15
Pri Gaubejevih se lahko oglasite ob četrtkih in nedeljah od 13. do 19. in ob petkih in sobotah od 13. do 21. ure.

Ambient:
res fletno, sodobno in udobno zasnovana jedilnica in vinski degustacijski prostor, ki pa zavoljo odmevov kaj hitro postane zelo hrupen

Napitki:
jasno, da natakajo svoja vina; morebiti bi lahko korajžneje ponudili kakšne raritete in letniške specialke

Dostopnost:
pri prihodu in odhodu bodite pozorni na srne, polno jih je; parkirišče je dovolj veliko, pritlična lega je ustrezna tudi za gibalno ovirane

Fino:
sladice, predvsem jabolčna pita mehkoba race in flama Ne tako fino: odsotnost omake na glavnem krožniku

Cena:
Opisana degustacijska linija je stala 25 evrov.

»Škoda, da je tema in da ne moremo narediti selfija nad najslavnejšim vinogradniško-cestnim srčkom na svetu,« je temačnost novembrskega poznega popoldneva pokomentiral pahorjanskemu udejstvovanju na družabnih omrežjih najbolj naklonjen Konzumov inšpektor. Drugi mu nismo pritegnili: le koga brigajo selfiji, če je predvečer Martinove sobote, za nameček pa smo namenjeni k enemu najbolj izpostavljenih štajerskih vinarjev, ki je pred časom poleg vin začel streči tudi precej resno košto? Prav imaš, nikogar. Zato pa smo pozornost usmerili v to, kar se na vinarski kmetiji Gaube prideluje, kuha in streže. Vinarji, ki na svojih kmetijah ponujajo tudi prigrizke, imajo opraviti z več dilemami, glavna pa bržkone ostaja, kako ambiciozno zastaviti kuharijo, da ta ne bo zasenčila in pregazila vin, ki so vendarle prvi in glavni vir dohodka in ugleda. Izjemen gastronomsko-vinarski paket smo Konzumenti pred nekaj leti doživeli pri Saksidovih v Vipavski dolini (Mladina, 44/2015) in vsaj začetek večera je tudi na drugem koncu domovine obetal podobno izkušnjo.

Ker smo se že v telefonski najavi prepustili vodenju Gaubejeve ekipe, so se reči začele odvijati precej hitro – še preden je pot po grlu ubrala njihova penina, že smo si ogledovali kolekcijo fletnih miniaturnih prigrizkov na deski pred sabo: tanke hrustljave rezine sladkastega biskvitnega kruha z orehi ali bučnimi semeni, v ljubke testene skodelice položene kroglice paštete ter mini sendvičke s kuhano prekajeno klobaso in hrenom. Fina otvoritev! In kaj kmalu za njo še ena fletna epizoda: v z bučnim oljem odišavljenem mešanem zelenem solatju smo odkrivali kocke krasne zeliščne panakote, grobe ostružke staranega sira in harmonikasto zložene čisto tanke rezine cuket, vrh vsega pa so zavzemale rezine domače suhe salame, origamijasto zložene v nekakšne cvetove. Huh – je to kmetija odprtih vrat ali sodoben mestni bistro?

Odgovor pride v naslednjem krožniku: tako močne, okusne in ravno prav ostre hrenove juhe mestni bistroji ne premorejo. Tale familija iz Špičnika pa je od tu naprej samo še jačala dober vtis: kar visok znesek si upam staviti, da so do popolnosti zmehčano račje bedro ter z istimi atributi opremljen kvader svinjske potrebušine dolgo in počasi pajsali v vakuumu – če pa ne, potem je nekdo v kuhinji res hud mojster za race in flam. Če bi poleg kreme iz rdečega zelja, korenčkovega zvitka in pečenega jabolka pripravili še žlico ali dve kakšne močne omake, bi bilo vse skupaj že kar kičasto.

Tako pa je za odličen zaključek poskrbela sladiška sekcija: poigravanje s teksturami je iz tako straight sladice, kot je po navadi jabolčna pita, Gaubejev primerek izstrelilo visoko nad povprečje, isto pa velja za lešnikovo tortico. Res odlično! Kar nas pripelje k veliki dilemi z začetka: obstaja namreč precejšnja verjetnost, da si boste obisk Gaubejeve domačije bolj kot po vinu zapomnili po kuhariji. Mogoče tudi zato, ker k jedem strežejo predvsem preprosta vina tekočih letnikov. Kakšna rariteta iz kevdra bi se navkljub vsemu prilegla …