Sledi revolucij

V dnevih, ko obeležujemo stoto obletnico Oktobrske revolucije, ki je pomembno vplivala na razvoj dogodkov v prejšnjem stoletju, si lahko zastavimo vprašanja o aktualnosti omenjenega zgodovinskega dogodka. Povedano drugače, ali so ideje, ki so vodile do revolucije, aktualne še danes. Zakaj je pomembno poznati zgodovino, da si lahko zagotovimo boljšo bodočnost? Mar niso tudi danes razmere v Rusiji, ter seveda tudi drugod po svetu, ’primerne’ za revolucijo, za spremembo na bolje, za večjo družbeno enakost.

Oktobrska revolucija je predstavljala zgolj nadaljevanje prelomnega leta 1917, ki je postavilo temelj za izgradnjo Sovjetske države. Po spontani Februarski revoluciji, ko se je v Rusiji končala doba carizma, se je na oblast zavihtela začasna vlada, a le-ta ni uživala polne podpore ljudstva. Ljudstvo je bilo nezadovoljno s svojim statusom v državi, poleg tega pa so ljudje bili razočarani tudi nad ureditvijo države. Pomanjkanje so ljudje doživljali zaradi vojne, ki je potekala na vzhodni fronti. Prav zaradi vojne pa so ljudje ’hrepeneli’ po takojšnjem miru. Poleg tega so želeli razlastniniti zemljiške veleposestnike ter tovarne prepustiti delavcem v upravljanje. Te ideje pa so po uspešni revoluciji izvedli boljševiki.

V današnji družbi lahko zapazimo splošno nezadovoljstvo s trenutnim sistemom, kar bi lahko primerjali s situacijo pred stotimi leti, ki je privedla do revolucije. Nezadovoljstvo nad neoliberalnim kapitalizmom počasi, a vztrajno narašča, saj se čedalje več ljudi spopada s težavami, ki so produkt sistema, v katerem živimo. Neenakost med bogatimi in revnimi narašča, tudi s pomočjo davčnih oaz, kamor bogati ’skrijejo’ svoj dobiček. V Združenih državah Amerike ima deset odstotkov prebivalstva v rokah 77 odstotkov vsega ’bogastva’ države. Dohodkovna neenakost pa se seveda kaže tudi v ekonomski negotovosti, predvsem pri mladih, ki so (večinoma) prekarno zaposleni. Želja vseh prekarno zaposlenih pa je logično, odprava te prekarnosti, ter posledično tudi prehod v družbo, kjer bi bili v proces odločanja vključeni vsi zaposleni. Za današnji čas si lahko ’sposodimo’ idejo boljševikov, ki so se zavzemali za omejitev plač ( javnih) uslužbencev. Le-ti naj bi imeli plačo enako tisti povprečnega delavca. To zahtevo je predstavil Lenin v aprilskih tezah.

Za spremembo pa je potreben revolucionarni subjekt. V času Oktobrske revolucije, je bil nosilec sprememb proletariat, ki je skupaj s kmeti in vojsko uspešno izvedel revolucijo ter ’odpravil’ začasno vlado. Zanimivo je, da so imeli boljševiki pomisleke glede sposobnosti mobilizacije proletariata in kmetov, ki naj bi prinesli spremembe v družbo. S podobnimi pomisleki se srečujemo tudi danes, ko kar naprej iščemo revolucionarni subjekt. S pleč proletariata se ’odgovornost’ za spremembo prenaša na druge zapostavljene in odtujene skupine ljudi, kot so npr. manjšine, ženske, kmetje v manj razvitih državah. Iz izkušnje Oktobrske revolucije je torej potrebno povzeti vedenje, da je mobilizacija za potrebe spremembe družbenega sistema mogoča. Potrebno je zgolj vzbuditi razredno zavest, pripadnost.

Vendar, razredna zavest ni dovolj za izvedbo revolucije. Če upoštevamo ’recept’ Oktobrske revolucije je k temu potrebno dodati še nenehno izmenjavo mnenj, idej in pogledov na vseh področjih in nivojih, kar nosilcu sprememb omogoči, da upošteva občo voljo ljudstva. Prav izmenjava mnenj, idej ter pogledov pa je omogočila uspešnost revolucije. Lenin je poleti 1917 predlagal nadaljevanje revolucije, septembra pa boljševikom predlagal tudi takojšnje zavzetje položaja moči, tj. prevzem oblasti, a so se na sestankih po izmenjavi mnenj odločili, da z ’napadom’ počakajo. Kakor v svojih člankih in knjigah piše Alexander Rabinowitch, je bila v tem primeru ključna vloga posameznikov, ki s svojo vztrajnostjo pripomorejo k spremembi.

Naslednjo, še pomembnejšo idejo revolucije pa najdemo v še eni točki aprilskih tez, ki jih je predstavil Lenin. Demokratični sistem v slogu Pariške komune, kjer volitve potekajo od spodaj navzgor. Danes podoben način odločanja in sprejemanja odločitev predstavlja gibanje DiEM25, kjer se vse odločitve sprejemajo z glasovanjem vseh članov. Le tako se lahko razvije odprto in odzivno gibanje, ki vključuje ideje vseh članov ne glede na njihovo politično opredeljenost. Tako kot pri boljševikih, so tudi pri gibanju DiEM25 združeni predstavniki vseh političnih opcij, ki pa vendarle imajo nek skupni cilj. To je demokratična revolucija Evrope s pomočjo pan-evropskega gibanja.

Člani gibanja DiEM25 so v preteklih dneh izglasovali, da se bodo širom Evrope ustanovile politične stranke, ki bodo zastopale progresivno agendo gibanja na prihajajočih volitvah v Evropski parlament leta 2019. Kjer pa so podobne ideje že zastopane s strani obstoječih političnih strank pa se bo DiEM25 ’pridružil’, kot podpornik. Situacija je tudi danes, po stotih letih od Oktobrske revolucije, podobna. Tudi danes v Rusiji vlada caristični vodja, ki je v nedeljo priprl 230 ljudi, ki so v raznih ruskih mestih pozivali k novi revoluciji. Rusija pa seveda ni edina, ki s pomočjo političnega sistema v imenu varnosti omejuje pravice. Na drugi strani Atlantika najdemo Združene države, ki nadzirajo svoje državljane (seveda to počno tudi druge države), geografsko bližje pa Španija s pomočjo sile ’zagotavlja’ ozemeljsko celovitost države. Povsod po Svetu pa najdemo ljudi, ki jih je neoliberalizem pustil na robu, odtujil. Alienacija posameznika je ključen problem v obstoječi družbeni ureditvi. Pot iz kapitalizma lahko najdemo v združitvi vseh odtujenih, ki jih je veliko več od tistih, ki sprejemajo odločitve, na podlagi katerih sistem posameznika razčloveči.