O človeku govorimo

Se ljudstvo in njegovi predstavniki sploh še spomnijo izrecne in kategorične normativne zaveze, ki je bila dana z nastankom nove države Slovenije? »Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.« To je zapisano v III. odstavku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL). Prav ta dokument pomeni izhodišče ustavnosti in državnosti Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države. Ustavna listina je »edini v preambuli izrecno navedeni pravni izvor nove ustave« (tako prof. P. Jambrek v Komentarju Ustave, 2002, str. 33).

To pa ni vse, kar piše v ustavni listini. Pred omenjeno zavezo je izrecno zapisan še temeljni razlog za nastanek nove države Slovenije: »SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in v njej so se hudo kršile človekove pravice.« Kategorična pravna in politična zaveza, da bo na ozemlju Slovenije po letu 1991 – v teoriji in praksi – drugače, je bila normativna popotnica v novo zgodovinsko obdobje slovenskega naroda in ljudstva – kot nacije: Slovenija bo na svojem ozemlju zagotavljala spoštovanje in varstvo človekovih pravic in svoboščin »vsem osebam«.

Delovala bo kot pravna država. Delovala bo kot demokratična država. In kot socialna država. (Prvi in drugi člen ustave.) Z izrecno in kategorično normativno postavitvijo človekovih pravic in svoboščin za jedro političnega sistema in pravnega reda (t. i. temeljska ustavna demokracija).

Morda bi bilo prestrogo zapisati vprašanje, koga od državljank in državljanov to sploh zanima. Ni pa prestrogo zapisati vprašanja, koga od predstavnikov in predstavnic strankarske politike to zanima. In kdo od njih je sploh sposoben, ne le voljan misliti to vprašanje? In nikakršne strogosti ni v kritičnem zapisu vprašanja, katera sodnica in kateri sodnik slovenske sodne veje oblasti, z ustavnim sodiščem vred, s svojim delom kaže zavest o pomenu in pomembnosti tega vprašanja. Kaj šele verodostojno in pravilno mišljenje teh konceptov.

Pravilno mišljenje in dosledno razumevanje teh konceptov, sploh pa demokracije, pogojuje sleherno politično odločitev in vsako sodniško odločitev o vprašanjih, ki zadevajo delovanje političnega procesa, referendumsko demokracijo, privilegije in dolžnosti javnih funkcionarjev, vse pravice in svoboščine, politični in pravni odnos do tujcev, izzive in težave glede migrantov in beguncev ipd.

Republiko razumemo v neposredni povezavi s starim Rimom. Republika kot res publica. Demokracija pa je grška iznajdba (glej npr. Finley: Antična in moderna demokracija; Canfora: Demokracija. Zgodovina neke ideologije. Idr). Ne pomeni istega kot republika. Demokracija, kakor naj bi jo razumeli, predpostavlja, da je demokracij veliko in ne ena sama. Drugače od republike, ki bi želela biti ena, velika, vseobsegajoča in zato izključujoča, zaprta. Demokracije so lahko različne, a vključujoče in odprte. Vse demokracije pa morajo biti usmerjene k varovanju in popolnemu uresničevanju temeljnih smotrov: to so življenje, svoboda, dostojanstvo, spoštovanje, politična enakost in pravna enakopravnost vseh.

Tujcu je treba ponuditi politično in pravno varstvo države Slovenije, če za to obstajajo razumni in dobri razlogi. Ti pa v demokraciji obstajajo že samo zato, ker gre za osebo, ki je človek.

Republika predstavlja družbeno in družbenost. To pa je nekaj drugega kot politika in političnost. Je celo nekaj antipolitičnega, v smislu neskupnostnega. (Tudi) zato temelji predvsem, nemara izključno, na moči pisanih zakonov in na zakonodaji, s tem pa na prisili in pravnih sankcijah. Če se poskuša utemeljiti kot legitimna, to počne s sklicevanjem na etnične razloge in etnično moralnost (virtue), ne pa na politično etiko (ethos). Republika se izključujoče – in zato nujno diskriminatorno – sklicuje na Nas, Naše in Našost. Demokracija, kot bi jo morali razumeti, pa ne. Predpostavlja odmik od takšne izključevalne etničnosti, obdane s strogo zastraženimi mejami, visokimi zidovi in bodečimi žicami (!). Odmik od vsega tega sploh omogoča in pogojuje pristno politiko in s tem pristno demokracijo, utemeljeno s politično svobodo in enakostjo. Demokracija mora pomeniti politično pluralnost. Zato pri demokraciji lahko gre za pristno »političnost«, za etiko politike skupnosti. V republiki pa gre za tisto, za kar gre očitno v EU in tudi v Sloveniji: za golo tehnično upravljanje, antipolitično administriranje, birokratsko urejanje, tehnokratsko vodenje. Gre za antipolitične tehnike gospostva. Nikakor pa ne gre za pristno vladanje. Seveda tudi ne gre za državništvo ali državnikovanje. Za to lahko gre – le – v demokraciji.

Republika je zato nižja stopnja – političnega in etičnega – razvoja, ki lahko temelji na postavljenem pravu in moči zakona kot prisili, ne more pa temeljiti na etiki politike. Administrativni in upravljavski aparat republike vsiljujeta upravljanje kot politično tehnologijo, kot t. i. socialni inženiring, namesto pristne in prave politike.

Demokracija mora pomeniti razcep Našosti in namesto teleološkega razumevanja družbe graditi na enakosti in deontološkem razumevanju skupnosti. Demos mora pomeniti sklic na pluralnost. Kot politična, ne izključevalno družbena, ne sme temeljiti na civilnosti in poslovni učinkovitosti, varovani s strogim pravom in vsiljujočimi zakoni, na samonamenskem trgu, usmerjenem v samonamenskost profita, izkoriščanje podrejenih in materialno prikrajšanih delovnih množic v korist najpremožnejše peščice, na uporabi moči države za varovanje in finančno rehabilitacijo najpremožnejše peščice in na dogmatski poslovni tržnosti. Ne sme biti osredotočena na golo produkcijo in enosmerno golo produktivnost. Ne demokracija, ki mora temeljiti na etiki in na skrbi za političnost, za odprto skupnost, enakost in enakopravnost. Demokracija se mora osredotočati na političnega državljana in na njegovo moč – tudi na (po Habermasu) komunikativno moč – kot na svojo enoto. Izhajati mora iz svobode in enakosti, ki ne temelji na sili in vseprežemajočem nasilju, ampak na etiki politike. Ne sme temeljiti, kot republika, na svobodi dostopa do družbenega imetja, na prilaščanju. Neomejenem. Prav politična, socialna in ekonomska enakost pa so koncepti demokracije. Demokracija si prizadeva za družbeno pluralizacijo, ne politično pluralnost. Demokracije namreč brez politične enakosti ni. Republika pa enakosti niti ne prenese. Vrh republike je tako formalna, pravna enakost, ne pa tudi dejanska enakost – kot politična enakost. Zanjo gre lahko pri demokraciji, ki ne sme vztrajati pri čim večji homogenosti.

Tako razumem zavezo, napoved in obljubo o demokraciji v ustavi. Oznako »republika« v njenem prvem členu pa je treba razumeti – le – kot formalno razlikovanje republike od njenega pojmovnega nasprotja – monarhije. Slovenija »ima republikansko obliko vladavine« v pomenu, da je »v bistvu nemonarhija«. Ustavna ureditev Slovenije je v funkciji zagotavljanja »svobodne demokratične družbe« (tako v Komentarju Ustave). Na dlani je, da TUL in besedilo Ustave RS uvajata demokracijo, ne republiko kot republikanizem. Celo pristno demokracijo: najvišjo mogočo stopnjo varovanja človekovih pravic, svoboščin in svobode – za vse ljudi na slovenskem ozemlju, pod jurisdikcijo Slovenije. V skladu z (najprej) ustavo in (potem) mednarodnim pravom.

Pravilno branje in razumevanje slovenske ustave ne bi smelo voditi do sklepa, da je treba kateregakoli tujca kadarkoli izgnati iz države že samo zato, ker bruseljska oblast ne zahteva, da ta človek ostane v Sloveniji. Še manj, da bi smeli kateregakoli tujca izgnati iz države zgolj zato, ker bi preprosto mislili, da ga pač smemo izgnati iz države; spet, ker ni nihče iz Bruslja zahteval, da ga ne izženemo. Kako grozno se mi zdi, da je o tem sploh treba glasno razmišljati, govoriti in pisati.

Pravilno branje slovenske ustave ne more voditi do sklepa, da je treba kateregakoli tujca izgnati iz države že samo zato, ker bruseljska oblast ne zahteva, da ta človek ostane v Sloveniji.

Vsakemu tujcu je treba ponuditi politično in pravno varstvo države Slovenije, če za to obstajajo razumni in dobri razlogi. Ti pa v demokraciji obstajajo že samo zato, ker gre za osebo, ki je človek, in ker ne obstajajo nujni, prisiljujoči razlogi, da bi to osebo deportirali iz države. Tujcu država Slovenija ne sme ponuditi varstva in zatočišča le tedaj, ko naj bi to morala po nareku/ukazu koga drugega, ampak vselej tedaj, ko mu to lahko ponudi. In tedaj, ko lahko, mu to zato, ker lahko, tudi mora ponuditi. Iz razlogov pristne demokratičnosti, politične etike, humanosti in človečnosti.

Seveda to velja tudi za primer Ahmada Šamija. Dogajanje in ravnanje države po mojem prepričanju že pomeni ponižujoče in nečloveško ravnanje z njim, trpinčenje. In vsi, od uradnikov in pristojnega ministrstva prek rednih sodišč do ustavnega sodišča, z vlado in premierom vred, bodo očitno in grobo kršili slovensko ustavo, če bo človek izgnan iz države. Prav vsi bodo tedaj, simbolično in virtualno, odgovorni v smislu objektivnih razlogov za ’ustavno obtožbo’. Vsaj pred ustavo in pred ljudstvom. Tako bo, etično, četudi te odgovornosti ne bo nihče uveljavljal.