Zakaj že imamo stanovanjski sklad?

Cene stanovanj v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, že več mesecev naglo naraščajo. To pa pomeni, da so stanovanja še zlasti mladim iskalcem vse teže dostopna.

Kaj počne vlada, da bi rast cen na trgu umirila? Bore malo.

V proračunu za leto 2018 je Stanovanjskemu skladu RS namenila zgolj 790 tisoč evrov. Ta znesek naj bi ne bil namenjen gradnji stanovanj, ampak subvencioniranju tržnih najemnin. Za kako majhen znesek pravzaprav gre, pove podatek, da bo državni stanovanjski sklad leta 2018 samo za plače in druge izdatke svojih zaposlenih namenil še enkrat več denarja, 1,7 milijona evrov. Vlada tako stanovanjski sklad dobesedno sili v tržno obnašanje – v gradnjo stanovanj za trg in prodajo po tržnih cenah.

To je stanovanjski sklad sicer počel že doslej. Na primer: v soseski Zeleni gaj na Brdu v Ljubljani je letos najcenejšo garsonjero prodal za 140 tisoč evrov, najdražjo vrstno hišo pa za 820 tisoč evrov. Čeprav so bila stanovanja na Brdu zgrajena za mlade, večje družine in invalide, cena tega ni odražala.

Cene stanovanj za štiričlansko družino so znašale od 307 tisoč do 470 tisoč evrov. »Stanovanjski sklad se obnaša kot nepremičninska agencija, saj stanovanja prodaja po 3300 evrov na kvadratni meter,« je kritičen poslanec ZL Luka Mesec.

Država ne potrebuje stanovanjskega sklada, ki se bo obnašal kot zasebni investitor, za katerega je pomemben predvsem dobiček. Potrebuje ga, da ji pomaga uravnavati stanovanjski trg in da državljanom olajša pot do nakupa ali najema stanovanja. Res je, da 790 tisoč evrov ni ves denar, s katerim razpolaga državni stanovanjski sklad. Ima tudi lastno premoženje, iz katerega lahko črpa sredstva za naložbe v stanovanja. V prihodnjem letu naj bi tako celotni investicijski odhodki sklada znašali 35,6 milijona evrov.

A to ne spremeni dejstva, da bo vlada kljub visoki gospodarski rasti in kljub proračunskemu presežku svojemu ključnemu izvajalcu stanovanjske politike namenila le drobtinice.