Funka nam manka

Korejski bistro Suwon
Dunajska 101, Ljubljana
Tel.: 040 803 112
Korejski underground fura ob ponedeljkih od 11.30 do 21.00, ob torkih in sredah od 11.30 do 22.00, ob četrtkih in petkih od 11.30 do 23.00 in ob sobotah od 18.00 do 22.00.

Ambient:
v podzemlje kompleksa poslovne stavbe na Dunajski umeščen hodnikast bistrojček z dvema sobama in unikatnim svetlim pohištvom

Napitki:
kar asketsko – ob generični in pičli ponudbi piva in vina se nemara velja zateči h korejskim čajem, tudi ajdovemu

Dostopnost:
avtomobilisti, poiščite parkirišče kje v zaledju stavbe (good luck!), sicer pa kolo, skate, LPP ali taksi; za gibalno ovirane je tole prezapleteno

Fino:
solata s pečeno hruško

Ne tako fino:
kimčiji ponudbena zmeda & strežba

Tris kimčijev stane 4, solata s pečeno hruško 3,5, skodela rezancev ramyun 5,5, pol ducata perutničk 4,5 (ducat 7,9), omleta 6,9, matcha brownie pa 3 evre.

»Že od Gangnam Styla si želim poskusiti, kaj Korejci jedo, da snemajo take komade!« je ugoditev prošnji za čimprejšnjo napotitev v sveže odprto pridobitev prestolnične kulinarične scene razveselila Konzumovega referenta za ljubljanske zunajcentrske teritorije. Drugi člani ekspedicije so sicer ob omembi Koreje prej kot na Psyja pomislili na Kim Džong Unovo frizuro in na Laibachovo ekspanzijo na Korejski polotok, a vsekakor smo se v bežigrajskem Suwonu nadejali zanimivega in eksotičnega kulinaričnega večera.

Ki bi to tudi lahko bil, če ne bi korejska postojanka podlegla zdaj že res zoprnemu vzorcu ljubljanskih novoodprtij – da je jedilni list zelo skromen po obsegu, kar samo po sebi ne bi bilo sporno, če bi le na njem zapisane jedi tudi bile na voljo. Mislim, kako naj človek resno vzame lokal, v katerem te najprej obvestijo, da celotnega sklopa jedi (približno tretjino) ne moreš naročiti, ker jih je zmanjkalo, potem ko naročaš iz nabora preostalih jedi, ugotovijo, da je zmanjkalo še žlikrofov, in nato odkrijejo, da jih bo mogoče še za eno porcijo?! Pri čemer velja poudariti, da se je to zgodilo na sobotni večer, le uro po odprtju. V Suwonu se rahlo nesmiselne zdijo še nekatere druge reči: delitev jedilnika na dnevnega (do 20. ure) in nočnega bi bila smiselna, če bi imeli deljen delovni čas, tako pa med 19. in 21. uro vlada cel kaos, ker ti sploh ni jasno, kaj je mogoče dobiti in česa ne. Je pa seveda mogoče, da kaos vlada tudi zato, ker nekdo natakarju ni razložil, zakaj je v službi: po mojem mnenju zato, da predstavi ponudbo, prinaša jedi in pijačo, odnaša prazne krožnike in tu in tam preveri, ali kdo potrebuje še kaj; po njegovem pa očitno zato, da se pogovarja s frendom in sredi večera sede k družbi za eno od miz in povečerja. In mi mu še pri jedi nismo dali miru z naročanjem …

Suwon je le delno prepričljiv tudi, če odštejemo odsotnost organizacijsko-gostinskih skilzov. Že res, da so ocvrte perutničke fine, še posebej premazane s sojino omako in medom ter potresene s sezamom, a gre za zelo generično azijsko robo. Tudi ramyun, korejska ramen vaja v slogu – bovla vročih skodranih rezancev v juhi s (površno) poširanim jajcem, korenjem in mlado čebulo – je čisto simpatična, toda drugi primerki v prestolnici (predvsem Sato Bento) so postavili estetsko in aromatsko tako visoke standarde tega tipa jedi, da smo nad Suwonovo verzijo težko navdušeni. A še vedno veliko bolj kot nad ponudbo treh različnih kimčijev, saj niti v enem od njih ni bilo zaznati niti kančka značilne in obvezne fermentacijske funkoidnosti in žmohta. Tako sta nazadnje kot najboljši izstopali puhasta, v rulado zvita omleta ter krasno sestavljena solata z mehko, sladko in ravno prav kompaktno pečeno hruško. Od treh sladic so imeli samo še eno, čisto simpatičen biskvit s čajem matcha, ki pa vseeno ni popravil medlosti celotne izkušnje. Priložnost za dober prvi vtis je Suwonova ekipa že zapravila, zdaj pa naj se vzame vkup in malo resneje šiba naprej.