Znamenja resničnosti

Podpisani sem invalid zaradi gluho-slepote in ne morem brati knjig. Žal tudi ne knjige Zdenka Roterja. O njej to pismo bralca pišem po tem, kar je o njej napisanega v članku Jureta Trampuša. Poskusil sem ga prečrkovati in sem morda kaj napačno prebral. Pišem pa vendarle, ker menim, da se je avtor knjige na svojo pest odločil kreniti v pravo smer.

Odločil se je spoznati in sprejeti zgodovino, ki se je dogodila. To počne zagotavljajoč, da jo raziskuje kot nepopravljivo za nazaj, če naj bo za človeško skupnost koristna.

Tako razumem tudi namen članka samega. Z neko težavo sicer razločujem izjave obeh interpretov knjige med seboj. A to je brez bistvene škode za stvar samo po sebi, saj zapadata eden in drugi v svojem razmišljanju isti napaki ali pomanjkljivosti.

Ta je nekaj bistvenega prav za zgodovino Slovencev, ker jo ločuje od splošnega evropskega dogajanja v zgodovini druge svetovne vojne in od njenih splošno opaženih nasledkov. Znano je, a le redko se omenja – sploh ne v tem članku – da je del slovenskih političnih sil rešitev Slovencev v drugi svetovni vojni iskal ter po svoje našel v priznanju napadalcem, da je bila slovenska država, državnost, v vojni razbita, da ni obstajala več v nobenem pogledu, da je zapadla »debelaciji« (konec vojne z uničenjem sovražnika op. ur.), ter da je prešla v območje državne suverenosti fašističnih agresorjev.

Na to je hitro in skoraj soglasno pozabil ves naš diskurz o kolaboraciji. Ta članek ni izjema. Pozabil je, da debelacija izključuje njenim priznavalcem, da bi v opuščeni državi še kdaj mogli nastopiti kot subjekt vojne za suverenost v njej. Zgodovinskega dejstva, da je bilo tako z vodstvom Slovenske ljudske stranke in z njenim cerkvenim krilom v ljubljanski škofiji, se postopoma spominjamo šele danes. Spodbudila nas je knjiga Čas odločitev Bojana Godeše, Zoisovega nagrajenca.

Resnično se je med Slovenci dogodil v času okupacije in po njej, poleg njihovega odpora fašističnim napadalcem in po njem, krvav, nepozaben, neopravičljiv bratomorni boj in poboj. Prav o tej plati moritve je poudarjeno govoril avtorju Roterju nesrečni silvestrski somiznik Tone. Pač s svoje strani. O bratomornem slovenskem dogajanju, kot sem mogel prebrati, Roter še preprosto molči.

A še vedno molči – in to zarotniško – tudi v Rogu prizadeta druga stran. Molči ravno o tistem svojem priznanju debelacije, s katerim se je pravno identificiral klero-katolicizem (tako to stran označuje eden od obeh interpretov) pred Hitlerjem. Zato zmore brez kritike zamolčati tudi svojo oficialno in v njenem tisku udomačeno razlago svojega vojskovanja, češ da pobija le »zunajpravno bando«, po domobransko rečeno le »tolovaje«, ki za tedanjo Nemčijo niso bili vojska kake obstoječe države. Pomeni, da je domobranstvo zanikalo, da bi pri tem šlo za državljansko vojno.

Ves ta molk pa skuša tajiti tisto, kar je bilo v Vatikanu o takratni zunanji politiki Svetega sedeža v drugi svetovni vojni že pred pol stoletja objavljeno in kar jasno dokazuje, da je ljubljanski škof nastopal z neresnico. Z njim vred tudi drugi dejavniki kolaboracije. Ob nezanimanju celo levice.

Dandanašnji Sloveniji ne kaže sanjariti o baje dogodeni državljanski vojni namesto spoznavanja in sprejemanja svoje neokrnjene zgodovine. Gre za zmožnost obvladovanja jutrišnjega dne v prihajajočem digitalnem tisočletju. Če bi napravili to, da naša nacija ponotranji pretkano neresnico, da nam je neko državljansko vojno uprizarjal na vse načine Hitler s svojimi domobranskimi zapriseženci ter z vsemi tistimi, ki so jih podpirali, potem bi tej naši naciji ne preostajalo drugega, kot da se razglasi za nekakšno podružnico tiste v Nemčiji aktualne alternative, Alternative für Deutschland.

Petainova kolaboracija nikakor ni pomenila priznanja debelacije Francije, ne izbruha kakšne državljanske vojne v njej. Debelacija pa nas je vrgla v poseben mrtvi kot Evrope, ni rodila niti vsaj tistih vsem znanih protiruskih oziroma protisovjetskih quislingov. Vsaj quislinške državne pozicije niso dosegli ne Natlačen, ne Rožman, ne Rupnik, ker so pač priznavali sovražniku debelacijo njihove lastne države.

Naj tu ponovim, kar sem pred časom napisal predsedniku SAZU, pokojnemu dr. Jožetu Trontlju, o obeh iz naše zgodovine neizbrisnih velezločinih: »... glede na vzročno povezanost obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini 20. stoletja … prvega zločina, storjenega nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom, in pa drugega … storjenega nad telesom naroda s povojnimi poboji kolaborantov ... Zgodovina se nobenemu ne more ogniti in ne ugotoviti, da so žrtve pobojev bili žrtvovanci! To ni ne opravičevanje ali celo upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti tistih, ki so jih postavili v vlogo žrtvovancev. To pa je edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem, njihovim potomcem, uvideti, kako in po čigavi odgovornosti so žrtvovanci umrli ter kako, zaradi katerih zmot, se je to moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot slast maš če van ja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal, ne more.«