Briška utrdba

Hiša Marica
Šmartno 33, Šmartno v Goriških brdih
Tel.: 05 304 10 39 
Marica je zdaj odprta po zimskem urniku: ob ponedeljkih, četrtkih in petkih od 12. do 22., ob sobotah in nedeljah pa od 11. do 22. ure.

Ambient:
lepo in luštno je – že vsa vas Šmartno, Marica pa še posebej; obnovljena kamnita hiša pegleznastega tipa, kamini, stare mesoreznice, prijetna muzika

Napitki:
linija vin Belica, dodatno še kolekcija penečih se vin, tudi šampanjcev Krug in Dom Perignon

Dostopnost:
parkirajte pred vstopom v vas in si pretegnite noge na kratkem špancirju; Marica je brez večjih zaprek za gibalno ovirane

Fino:
pirina rižota s kožarico pečenica z repo in belo polento

Ne tako fino:
zgoščevanje omak, predvsem sirove presoljeni florentinec (in še kaj drugega)

Cena:
prednastavljeni trihodni špuri zaračunavajo po 25 evrov, kila florentinca je 33, pečenica z repo in polento 9,5, tatarski 8, sladice pa od 3,5 do 5 evrov.

»God svetega Martina smo sicer zamudili, ampak vina je verjetno kaj ostalo, Šmartno pa tudi še stoji,« je med plezanjem konzumobila takoj za solkanskim mostom časovno-prostorski kontinuum tokratne ekspedicije povzel dežurni zapisničar. Nekaj minut zatem je v opombe dodal še v razpihanem jesenskem večeru razgledniško bukoličnost Šmartnega, krasen nočni razgled proti Krminu in daleč čez ter sredi vasi stacionirano, skozinskoz obnovljeno hišo Marica.

Ko človek stopi skozi vrata, se mu oko najprej odpočije na s prtičem pokriti sušeni svinjski nogi, kmalu zatem najde prijetno prasketajoč kamin, in ko sede za masivno temno mizo in med prsti zavrti glaž peneče se rebule in se začne meniti, kaj bi si dal pripraviti za obed, so stvari natančno takšne, kot morajo biti. Radoznali bralec, ki je verjetno najprej pogledal pshiofizično stanje debeluha desno spodaj, zdaj pričakuje kakšen ampak. In ga tudi dobi, več njih: res je lepo, da prižigajo žive ognje in imajo zanje celo pripravljene gradele, ampak zakaj potem florentinca namesto nad žerjavico skorjajo na vroči plošči (in ga – pa to ni edina reč – presolijo prek vsake zdrave in razumne mere); aplavdiramo dejstvu, da spečejo pito iz lokalnih, zunaj Brd skorajda neznanih drobnih hrušk pituralk, ampak kaj, ko ima pita tako debelo testeno dno, da pituralke ostanejo globoko v drugem planu; fino je, da naredijo okusen in všečen bučni flan, ampak zakaj ga potem postrežejo na menzovsko zgoščeni sirovi bolj kremi kot omaki. In ko smo že pri tej omaki: všeč nam je bilo, da rezance razvaljajo bolj na debelo in narežejo na široko, ampak da potem plemeniti domači pršut, s katerim jih opremljajo, utopijo v prav tej sirovki, se nam pa res ne zdi prav.

Pri Marici znajo po drugi strani – poleg jote, ki v teh krajih mora biti (in Maričina tudi je), kot se šika – čisto brez ampaka pripraviti kar nekaj reči: kuhano piro dodelavajo v nekakšno rižoto, ki zaradi pora, še bolj pa zaradi koščkov kožarice dobi všečno krepak značaj; pečenica je nedolžno (kar gre v tem kontekstu vzeti kot pozitiven atribut) začinjena, lepo pečena in opremljena s fino omaščeno kislo repo ter hrustljavo opečeno belo polento in čokoladni fondant (ki ga sicer imenujejo sufle, kar tehnično gledano ni čisto pravilno in je zato malo zmotilo piflarsko-teoretični del inšpektorata) je lepo pečen, na krožniku ostane nepoškodovan, ob dotiku žličke pa se iz njega pocedi topla čokoladna sredica. Prav zaradi tega je bil tudi najboljša sladica našega gostovanja – kostanjev štrukelj in kostanjeva pita sta namreč trpela za suhobnostjo, ki bi jo bolj kot z lepljivo karamelno omako veljalo presekati s kakšno frišno rečjo. Pasiran kaki, mogoče?

Kljub vsemu je ob koncu zapisa treba poudariti, da je hiša Marica načeloma prijeten obrat, v katerem človek zlahka presedi nekaj uric in – če na menijski loteriji zadene prave reči – tudi čisto spodobno je. Če se bodo malo nazaj držali pri soli in ubiranju gostinskih bližnjic, pa bo hiša še veliko bolj ljudomila.