Pravi obraz

Nekaj dni pred predsedniškimi volitvami, ko je kazalo, da Borut Pahor izgublja – pošteno ga je bilo strah –, je tvegal z izjavo, da se bo v drugo pogosteje oglašal, da je slišal kritike in jih bo upošteval. Borut Pahor je s tem mislil resno. Tako je nekaj dni po volilni zmagi milostno sprejel ženo Milka Novića, ki je bil na prvi stopnji obsojen umora, in takoj dejal, da se sicer nikakor ne vtika v sodne postopke, da pa bi ti morali biti hitrejši. Nato je skakal po trampolinu, se srečal z Božičkom, se udeležil svete maše za vse žrtve iz Hude Jame in spregovoril za Objektiv, tedensko prilogo časnika Dnevnik. To je bil njegov prvi povolilni intervju, pogovor torej, pri katerem se mu ni bilo treba skrivati, kjer mu ni bilo treba politično špekulirati, pač pa je povedal, kar zares misli. Podoba, ki jo je razkril, je pokazala, kar smo vseskozi slutili. Slovenija je izvolila predsednika, ki ga človečnost ne zanima, ki je, kot je zapisal Boris Vezjak, namenoma zavzel »antihumano držo«. Ali so ga pri tem vodili politični vzgibi, je vseeno.

Kaj se je zgodilo? Pogovor je tekel o sirskem beguncu Ahmadu Šamiju, za katerega se je osebno zavzel premier Miro Cerar, pa mu zaradi upora Karla Erjavca in ministrice Vesne Györkös Žnidar ni uspelo urediti njegovega statusa. Šami je trenutno v bolnišnici, čaka na deportacijo na Hrvaško, kjer naj bi znova začeli razmišljati, ali bi oni presojali o njegovi prošnji za azil, pa čeprav ima Slovenija pravno možnost, da tudi zaradi spremenjenih okoliščin obnovi postopek podeljevanja statusa mednarodne zaščite, da torej uporabi diskrecijsko klavzulo, ki jo omogoča dublinska uredba.

O Šamiju sta Pahorja povprašala novinarja Dnevnika Ervin Hladnik - Milharčič in Meta Roglič. Odgovoril jima je, da se glede te zgodbe ne dogaja nič posebnega. Predsednik je dejal, da so »tri sodišča razsodila – med drugim je dalo svoje mnenje tudi luksemburško sodišče, dokončno pa je razsodilo ustavno sodišče – da prosilcu za azil niso bile kršene človekove pravice in da ga Slovenija lahko izroči Hrvaški, ne da bi mu bile s tem kršene človekove pravice. Ker po mojem mnenju ne obstaja kakšen poseben interes, da bi prav ta gospod ostal v Sloveniji, je treba ravnati v skladu z odločitvijo sodišča.« Predsednikova izjava potrebuje krajše pojasnilo, sodišča so razsojala samo o tem, ali lahko Slovenija brez vsebinske presoje deportira Šamija na Hrvaško, ne da bi sploh preverjala, kaj se z njim pravzaprav dogaja. Nato je Pahor nadaljeval, da mu sicer želi dobro okrevanje, »potem pa ne vidim razloga za to, da ga ne bi izročili Hrvaški«. Po njegovem mnenju ne obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih naj bi ga obdržali pri nas. To, da se je dobro integriral v okolju, ni nič posebnega, to, da se je delno naučil slovenskega jezika, tudi ne. Z diskrecijo je treba namreč po Pahorju ravnati previdno, že en begunec je preveč. Država in njen predsednik beguncem nikakor ne smeta »dajati vtisa, da se Slovenija trudi pritegniti njihovo pozornost in morda tudi interes beguncev, da pridejo k nam. To bi lahko povzročilo situacijo, ki je slovenske oblasti ne bi mogle več obvladovati.«

Bolj kot živi ljudje so Pahorju pomembni mrtvi, ti prinašajo politične točke, živi ne.

Predsednikova predpostavka je popolnoma nerealna, domneva, da bi se, če bi Slovenija prisluhnila prošnji enega človeka, ali pač desetih, na naše meje zgrnili sto tisoči, ki bi si v Sloveniji skušali poiskati varen dom, je smešna.

Zapisati, da je Pahor politični pragmatik, da želi ugajati večinskemu delu javnosti, ki je sprejemanju beguncev nenaklonjen, bi bilo premilo. Pahor je v tem intervjuju pokazal, da se ne strinja, čisto osebno, ne na ravni praktične izpeljave, s kanclerko Angelo Merkel in njeno evropsko gesto, ko je k sebi povabila pred vojno bežeče ljudi. Pahor ni sočuten človek, vseeno mu je za stisko drugih. Kako drugače razumeti trditev, da ni nič posebnega, če se je Šami dobro vključil v okolje. Je težava sirskega begunca v tem, da je zgolj normalen? Kakšen človek pa bi moral biti, gospod predsednik, da bi ga Slovenija sprejela? Dva metra visok košarkar? Raztreseni jedrski fizik? Vsaj pevec žametnega glasu? Šamijeva glavna težava je torej njegova normalnost, v nasprotnem bi Pahor pri njem prepoznal »kakšen poseben interes«. A vprašajmo se raje malo drugače. Kaj bi se zgodilo s Pahorjem, če bi bil on v skupini, ki beži pred vojno? Kako bi se isti Pahor počutil, če bi mu kdo zabrusil, da se morda trudi integrirati v okolje, a da to pač ni dovolj, ker je samo politik iz Šempetra pri Gorici.

»A ste vi ljudje? Ali kaj ste?« je pokojni predsednik Janez Drnovšek navrgel množici, ki je leta 2006 želela izgnati romsko družino. Enako lahko danes mi navržemo njegovemu nasledniku. »A si človek? Ali kaj si?« Bolj kot živi ljudje so Pahorju pomembni mrtvi, ti prinašajo politične točke, živi ne.

Borut Pahor je pokazal pravi obraz. Ta je še bolj strašljiv, kot se je zdel v spačenih lučeh predvolilnega blišča in bede.