Preproste življenjske resnice in krivice

Upokojeni oficir JLA Aranđel Ribać je končno dočakal pravico, drugi še čakajo

Aranđel Ribać je 75-letni mariborski upokojenec, po rodu iz Srbije. V Sloveniji živi od leta 1964, državljanstvo so mu podelili šele po 40 letih stalnega prebivanja pod Alpami. Vse do takrat je bil v očeh sistema nevreden temeljnih pravic, kot je pravica do starostne pokojnine. Njegov greh je bil, da si je delovno dobo pridobil kot podoficir JLA.

Ob izbruhu vojne za Slovenijo je bil Ribać že v poznih letih za vojaka in nekaj mesecev zatem se je predčasno upokojil. Ob umiku jugoslovanske vojske se je odločil, da bo ostal v državi, v kateri je živel že desetletja in si v njej tudi ustvaril družino. Tako je že oktobra 1991 zaprosil za slovensko državljanstvo – in doživel zavrnitev. Četudi ni zaslediti dokazov, da je aktivno sodeloval v bojih s Teritorialno obrambo, je notranje ministrstvo – takrat že polno zaposleno z množičnim izbrisom državljanov – uradno sklenilo, da upokojeni podoficir pomeni grožnjo za slovensko državo.

»Ta kršitev je pritožnika seveda najhuje materialno, eksistenčno prizadela,« je sporočil Ribaćev pravni zastopnik, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. In dodal, da je z moralnega vidika še hujša kršitev to, da sodišča na njegove ugovore sploh niso odgovarjala.

Ribać je dobil državljanstvo šele leta 2003, po dolgih letih boja z institucijami in neštetih pritožbah. Vmes je leta 1998 zaprosil za preoblikovanje predčasne vojaške pokojnine v starostno, vendar je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije prošnjo zavrnil. Ko je zadeve končno uredil, se je odločil, da bo od države izterjal starostno pokojnino za manjkajočih pet let. Toda spet je naletel na zid paragrafov in birokracije, zato se je, skoraj brez denarja in utrujen od zaletavanja v okope sistema, obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice. In uspelo mu je. Po sedmih letih razsojanja so sodniki v Strasbourgu sklenili, da mu mora Slovenija izplačati 37 tisoč evrov nadomestila za neizplačano pokojnino in še 5000 za duševne bolečine.

Ribaćeva zmaga je v majhno uteho drugim upokojenim častnikom JLA, ki jim je Slovenija prav tako odzvela pravice do starostne pokojnine. Med njimi je bilo 21 oficirjev, dolgoletnih stalnih prebivalcev in državljanov Slovenije, »ki nismo bili nikoli sodno ali kako drugače preganjani in kaznovani zaradi kakršnegakoli nečastnega ali kaznivega dejanja«, in ki so v svojem obupu že leta 2009 poslali javno pismo ključnim predstavnikom slovenske države. V njem so zaprosili, da bi »se naš problem rešil na dostojen način«, in orisali bedno stanje: »Sedem do deset let smo preživeli brez kakršnekoli pokojnine in zdravstvenega varstva. V takih razmerah je umrlo že 12 ljudi.«

Ribać tega pisma ni podpisal, je pa to storilo več znanih oficirjev. Tudi takšnih, ki so med osamosvojitveno vojno delovali v dobro Slovenije. Na primer letalski polkovnik Ivo Martinović, ki je z zažigom depeše iz Beograda preprečil bombardiranje civilnih ciljev v Ljubljani in drugod.

Toda Slovenija je ostala gluha za vse. Zato so se tudi oni povečini obrnili na sodišče v Strasbourgu – in pogoreli. Poleg Ribaćevega primera so bili evropski sodniki pripravljeni sprejeti v obravnavo le še enega; zavrnili so jih 19. Vsi ti ljudje še vedno čakajo, da bo država popravila krivice.