Išče se »Lista 88«

Triindvajsetega decembra bo minilo 25 let, četrt stoletja, od konstitutivne seje prvega sklica državnega zbora. Danes v njem sedi že sedma garnitura 90 poslancev, skupno se jih je v tej stavbi zamenjalo 462, poslancev je bilo več kot trikrat toliko kakor poslank. Sestali so se na 595 sejah, ki so trajale 12.522 ur. Kot razkrivajo podatki iz posebne analize, ki so jo ob obletnici pripravili v parlamentu, so seje najdlje trajale v prvih sklicih, kasneje so postajale krajše, kar je logično, saj se je leta 2000 spremenil poslovnik državnega zbora – omejil je dolžino razprave in odpravil filibustrstvo.

Poslanci so v vsem tem času obravnavali 7957 točk dnevnega reda, sprejetih je bilo 3690 zakonov, njihovih sprememb in ratifikacij. V vsej tej množici je tudi 12 ustavnih zakonov. Samo dva zakona sta bila sprejeta na predlog volivcev, šest na predlog državnega sveta, 285 so jih predlagali poslanci, drugi so bili sprejeti na predlog vlad.

Hkrati so poslanci vseskozi nadzirali delovanje vlade. V vseh teh 25 letih je bilo postavljenih 18.838 poslanskih vprašanj in pobud, nesorazmerno veliko (4677) pa ravno v tem mandatu, ki se še ni končal.

Statistika še razkriva, da je bilo vloženih 119 pobud ali zahtev po referendumu, izpeljanih je bilo 22 referendumov, do sedaj je bilo vloženih 43 interpelacij, državnemu zboru pa je dvakrat uspelo izglasovati nezaupnico vladi. Poslanci so bili pridni tudi pri opravljanju nalog preiskovalcev, izpeljali so 31 parlamentarnih preiskav, a sprejetih je bilo le osem končnih poročil, nobeno izmed njih ni resneje zamajalo političnega ravnovesja. Državni zbor uspešno skrbi za promocijo, v vseh teh letih ga je obiskalo 734 poslancev iz tujine in, pomembneje, 219 tisoč vedoželjnih obiskovalcev, predvsem ob sobotnih dnevih odprtih vrat.

Kaj prikazuje vsa ta statistika? Danes državni zbor in njegovi poslanci v javnosti, tako opozarjajo različne raziskave javnega mnenja, ne uživajo veliko ugleda. Za to so si pogosto krivi sami, ker so, kot je večkrat dejal dr. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta, talci svojih strank. Ker v parlamentu pač niso, kot določa ustava, »predstavniki vsega ljudstva«, ampak praviloma upoštevajo »navodila« strankarske skupine. Zakonodajna veja oblasti tako izvršuje tisto, kar si je zamislila izvršna, torej vlada in njena politična večina. To slabi moč demokracije.

Kljub temu je državni zbor vseeno najpomembnejša institucija demokratičnega odločanja v Sloveniji. Kdor zamahne z roko in govoriči, da je vseeno, kdo sedi v njem, poenostavlja. Poslanci so tisti, ki omejujejo ali varujejo človekove pravice, poslanci so tisti, ki postavljajo ali odstavljajo vlade, poslanci so tisti, ki vedo, kako voditi demokratični dialog ali kako iz demokracije ustvariti avtokratsko pošast.

Čez nekaj mesecev bodo v Sloveniji osme parlamentarne volitve. Nove in stare stranke iščejo ljudi za 88 volilnih okrajev in se prepirajo, kdo bo kandidiral tam, kjer ima več možnosti za izvolitev. Ko je o novi politični skupini, ki bi morda postala stranka, pred dnevi govoril nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in omenjal »Listo 88«, je nehote razkril velik problem slovenskega političnega prostora. Politična stranka se pač ne dela tako, da najprej najdeš 88 primernih ljudi. Politična stranka nastane s politično vsebino, pobudo, vodilom, šele potem k tej vsebini pritegneš posameznike.

To, da ni vseeno, kdo postane poslanec, je lepo spoznala SMC, na hitro sestavljena vladajoča stranka, v kateri nekateri poslanci, pa četudi so v zadnjem letu vladanja, še vedno ne poznajo osnovnih cehovskih pravil parlamentarnega in političnega delovanja. In v tem parlamentarnem sklicu niso edini …