Brez sladice, prosim!

Gostilna Oštirka
Linhartova 6, Celje
Tel.: 031 840 200
Oštirka ponuja razgled na tržnično dogajanje od ponedeljka do četrtka od 6. do 22. ure, ob petkih in sobotah pa še uro dlje. Ob nedeljah in praznikih počiva.

Ambient:
fletno, prijetno in z velikimi okni odprto na celjsko tržnico; mize so sicer malo pretesne za štiri dedce, je pa res, da sučejo čisto sprejemljivo muziko (OMD inkluziv)

Napitki:
cene dobre kolekcije buteljk v vinski vitrini se zdijo neverjetno nizke, skorajda kletne: 27 evrov za Batičevega rdečega angela je res bagatela

Dostopnost:
poišči mesto za avto kje na ulici in se na kratko sprehodi do Oštirke, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
rižota s hobotnico vrat krškopoljca cene in ponudba vin

Ne tako fino:
sladice

Za piščančjo pašteto smo plačali 5, krožnik mesnin 6,5, jelenov karpačo 8; ajdove njoke in rižoto po 9, file smuča 15, krškopoljca 15, jelenov hrbet 19,5 in sladice od 2,8 do 4 evre.

»Lepo, da so poleg silnih kvadratnih kilometrov štacunskih površin v Celju investirali še v nekaj novih gostilniških kvadratov!« si je med vožnjo skozi trojanski predor roke pomel vodja tokratne odprave v knežje mesto. Ravno takrat je program Ars začel predvajati pogovor s kustosinjo Barbaro Trnovec o najbolj šarf Celjanki Almi Karlin – ta je bil dovolj zanimiv, da smo mu prisluhnili v celoti in nato z novim vedenjem o hudih mednacionalnih trenjih, ki so v Celju vladala pred dobrim stoletjem, parkirali blizu obnovljene celjske tržnice, ob kateri stoji v večerni temini še posebej privlačna gostilna Oštirka. Velika steklena, na tržnico obrnjena stena, črno-bele fotke starega Celja, kamin, dobro založena vinska vitrina in urna strežba – le kaj bi lahko šlo narobe?!

V resnici nič, vse tja do sladic je Oštirka kazala zgledno podobo sodobnega lokala z dovolj zanimivim jedilnikom, pripravljenim in postreženim brez kakšnih velikih spodrsljajev. Sladice pa so bile tako slabe, da bi jih – če ne bi bila moja služba, da jih popišem za vas – najraje pozabil takoj, ko sem jih poskusil. Čokoladni mousse so bile kepice neprijetno suhe, grahaste teksture z okusom po šećerni tablici; čebelji pik je bil nekakšna kremšnita z razmočeno/razpacano zgornjo plastjo listnatega testa, brez kančka okusa po medu; crème brûlée pa je bila bolj puding s komajda omembe vredno karamelno mikro skorjico.

Evo, in zdaj jih lahko pozabim ter se raje posvetim popisovanju vsega drugega, kar je v Oštirki dobro. Tega ni malo: suhe mesnine, ki jih rihtajo sami, so odlične, še posebej dišeča, za te kraje neznačilno nedimljena suha salama. Tudi kruh je izvrsten, z mehko, a kompaktno in sočno sredico. Piščančja pašteta je kremasta, nežna, povaljana v bučnih semenih za karakterni hrsk, jelenov karpačo je menda prekajen, a se dim ne čuti. S čimer ni nič narobe, nisem ravno prepričan, da se rauh poda karpaču.

Da bi utegnil biti divjačinski ragu – v Oštirki pospremljen z rustikalno hrapavimi ajdovimi njoki – tu spodoben, sem domneval (in se nisem uštel); sem pa glede na zemljepisni položaj precej tvegal z rižoto s hobotnico in obstal odprtih ust – kremasta, skuhana na zob, z mehkimi koleščki osmeronožke in peteršiljevim oljem je bila to gladko najboljša jed večera. Konkurenca ni bila slaba: vrat krškopoljskega pujsa zmehčajo s počasnim kuhanjem in ga nato zapečejo na vroči plošči in postrežejo z lepo pečenim krompirjem (in napačno zelenjavo: paprika in bučke, decembra? Kaj je narobe z zeljem, ohrovtom, kolerabo, repo, peso?). File smuča na ovsenem rižku z jurčki je bil krasen, čeprav je krožniku manjkal kakšen osvežilen element; tudi jelenov hrbet je bil lepo zmehčan, škoda le, da so mu namesto obljubljenega slivovega džema priložili generično brusnično marmelado.

A nič ne de – v tako prijetnem ambientu, pri neverjetno nizkih vinskih pribitkih in več kot korektni kuhariji (razen cukra, ampak ta je itak strup) je Oštirka bržkone najboljši plac za obed v središču Celja.