Varni pristan

Restavracija hotela Marina
Veliki trg 11, Izola
Tel.: 05 660 44 10
V Marini so pridni in kuhajo vsak dan od poldneva do 22. ure, res pa je, da sta predhodna napoved in rezervacija obvezni.

Ambient:
čisto prijetna in zelo svetla restavracija s pogledom na morje ter sprejemljivo jakostjo in tipom muzike

Napitki:
vinske karte nimajo, na izust pa znajo povedati po dve ali tri bele in rdeče buteljke, ki jih točijo na kozarec

Dostopnost:
zdaj, ko je nizka sezona, je parkirnih mest dovolj tudi na glavnem izolskem trgu; lega restavracije je primerna za gibalno ovirane

Fino:
jastog z bavetami hladne ribje predjedi

Ne tako fino:
istrski ravioli

Krožnik mešanih morskih predjedi stane 9,5, kapesante so po 4 evre za kos, istrski ravioli s tartufi so 15, file lista 13, jastog z bavetami za dva je 36, sladice pa po 4 evre.

»O, tole je pa nadvse primerno tudi za jahtaše, jadrničarje, veslače, supače in druga morjeplovna bitja, ne le za nas, stare kopenske podgane!« so svež morski vetrc, čisto modro nebo in kristalno jasen razgled prek morja do Dolomitov na zadnji letošnji odpravi (FYI: povprečna ocena letos obiskanih postojank znaša 3,42) v dobro nasekali glasnogovornika Konzumove terenske ekipe. Dodatne razloge za veselje je našel tudi na tabli pred vhodom v hotel Marina, na katero so s kredo vpisani številni lokalni dobavitelji, pa v simpatično svetli (za ponedeljkovo kosilo prijetno zapolnjeni) jedilnici, malo manj pa v občasni nepozornosti strežnega osebja (predvsem za mineralko se je pustilo prositi). A res je, da je to izravnal šef kuhinje, ki se je za nerazpoložljivost školjk osebno prišel opravičit k mizi in nato urno predlagal sprejemljive alternative – e, to so te male geste, ki pri gostu veliko štejejo!

Sicer pa šefe po vrnitvi v kuhinjo resno zaviha rokave in scimpra kar nekaj zelo prepričljivih jedi. Krožnik hladnih morskih miniatur je že tak: file plave ribe z zelenjavo na omako se je zdel kot nekakšen neskončnokrat boljši hommage konzervam Izola Brand, savorizirana sardela je bila izjemna, hobotnica v solati mehka in neskvarjena s čezmernim česnanjem, rep kozice sladkast, ribji namaz pa sočen in okusen. In ja, kruh je bil tak, kot na Primorskem mora biti: ultra bel, ultra mehak, ultra svež. Če že naštevamo presežnike, je tak tudi jastog z bavetami: dovolj močne, sladkaste rdeče salse je bilo, da so jo testenine počasi vpijale še medtem ko smo izsesavali in izkleščevali sladkasto meso rdečeoklepca (in čeprav smo to počeli počasi in z andahtjo, ostale kompaktne). In če iščeš najboljši sladki zaključek za opisani epizodi, je to s šolskim primerkom tekoče lešnikaste sredice opremljen lešnikov fondant; ne pa tudi panakota, ob kateri moram spet postaviti večno vprašanje: zakaj v panakoto, ki jo kanite postreči v kozarcu (in je torej ne boste zvračali na krožnik in s tem tvegali razlezka), dajete toliko želatine, da se je uboge reve skorajda treba lotiti z vilicami in nožem?! Pisni opomin dodajamo še za tzv. istrske raviole s tartufi, ki so jih za poslednjo pot tako utopili v sirovi gošči, da še nastrgane gomoljike ni bilo kaj prida čutiti, kaj šele nedolžnega polnila.

V Marini sicer minuciozno sfilirajo lista in ga postrežejo v nedolžni verziji z olivnim oljem in brizgom belega vina, ki bi moral biti obilnejši, da bi reč malo bolj ofrišal, pripravijo sprejemljiv trio kapesant, v katerem zmago pred naturelko in drobtinasto gratinirano gladko odnese ona s česnom, paradajzom in kaprami, in so nasploh prijetno presenečenje v kategoriji slovenskih obalnih hotelskih restavracij. Zaključno odlično razsodbo naj torej upravljavci Marine razumejo tudi v smislu spodbude, ki jo bodo potrebovali predvsem pri grajenju in predstavljanju vinske ponudbe, bralstvo pa kot nov zaznamek na razmeroma kratkem seznamu varnih gastro pristanov na slovenski obali. Srečno novo!