Osebnost leta: Goran Dragić

V filmu Andreja Košaka Zvenenje v glavi, posnetem po romanu Draga Jančarja, se upor zapornikov, vodi jih Keber, ki ga je upodobil Jernej Šugman, začne ravno zaradi prenosa košarkarske tekme. Ne navadne tekme, pač pa tekme med Jugoslavijo in ZDA, finala pred finalom, ki se je leta 1970 dogodil v Hali Tivoli.

Jugoslovanska reprezentanca je takrat zmagala, a zaporniki zmage, ki je bila slajša od pristanka na Luni, niso videli. Eden izmed paznikov je sadistično hodil sem in tja pred televizorjem, grozil s pendrekom, motil prenos, tako da so gledalci nazadnje podivjali. Keber je razbil televizor, začel se je upor. Nič ni bilo pomembnejšega od tega prenosa, še življenje ne; ko se je mali policajski tip s pendrekom razkoračil pred aparatom in zadaj za ritjo izklopil televizor, je bilo vsega konec. Kebru je začelo v glavi noro zveneti, utrgal se mu je film, pograbil je televizijsko škatlo in jo vrgel v okno. Konec je bilo vsega, tekme, miru, življenja, ko se film enkrat strga, ga nobeden več ne zlepi nazaj. Kdor je zamudil tisti prenos, je zamudil življenje, bolje, da ga sploh ne bi bilo, ogled s časovnim odlogom, posnetek na YouTubu ne pomaga.

Tisto letošnjo nedeljo, 17. septembra, ko je v istanbulskem finalu Slovenija premagala Srbijo in postala evropski prvak, je v glavi zvenelo vsej državi.

»Petindvajset let smo čakali na to, 25 let smo upali, si želi, pričakovali,« se je nekaj sekund pred koncem tekme v transu drl Peter Vilfan, športni komentator in prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance. Vse od osamosvojitve, vse od tiste evropske medalje iz Rima, ki je ni dobil Jure Zdovc, protestno izstopljeni jugoslovanski reprezentant, smo čakali na to zmago.

Slovenija je pravzaprav čakala na Gorana Dragića. Imeli smo že odlične košarkarje, igrali so v ligi NBA, nekateri vidne vloge: Nesterović, Brezec, Nachbar, Milić, Udrih, Slokar, igrali so tudi po Evropi: Smodiš, Laković, Lorbek. A Dragić je drugačen. Ne samo zato, ker igra na enki, ker je organizator, playmaker, ker vodi ekipo, Dragić je drugačen, ker ne igra zase, pač pa igra za nas, njegove zmage so naše zmage, igra za navijače, za trenerje, za moštvo, za svoje, kot rad reče sam, »fante«. Sebe ne postavlja v ospredje. Kljub milijonom ne živi zvezdniškega življenja, pomembnejši so mu moštvo, družina, skupnost, v košarki, ki je kolektivni šport, je to bistveno. Predanost kolektivu loči neizkoriščeno priložnost od večnosti.

Slovenska košarkarska reprezentanca je v teh 25 letih, o katerih je vpil Vilfan, doživela marsikaj, tudi pretepe med reprezentanti in žoge, ki so se kot zaklete v zadnjih sekundah odbijale od obročev. V Turčiji in na Finskem pa je bilo že od vsega začetka jasno, kakšen je cilj, kakšna je pot do njega. Zato je bilo povsem normalno, da je Dragić v hotelsko sobo za cimra vzel mladega Luko Dončića, za katerega se takrat še ni vedelo, kako velik bo postal, lahko bi tudi pogorel. In Dragićeva želja po medalji z njim vred.

Bilo je povsem normalno, da je v končnici finalne tekme, v zadnjih sekundah tekme neke generacije, ko Dragić zaradi krčev ni mogel več igrati, namesto njega na parket vstopil Aleksej Nikolić, rezervni igralec, ki ga v Sloveniji pravzaprav nismo niti poznali, danes pa igra epizodno vlogo v nemškem Bambergu. A vse to v Istanbulu ni bilo pomembno, vseeno je bilo, kdo bo dal 30 točk, kdo zgolj dve, vseeno je bilo, če je kapetan nadrl igralce, če je trener Igor Kokoškov premešal ekipo, pomembno je bilo moštvo, fantje, družina, kolektiv, medalja, nihče ni gledal na napake, vsi so gledali naprej, pravzaprav gor, na semafor; ko je prišla zmaga, se je zdelo, da je zmagala vsa Slovenija.

Lahko bi rekli, da gre samo za košarko, za šport, igre brez kruha, a zadaj je veliko več. Goran Dragić oziroma celotno moštvo s trenerjem vred, ki ga je Dragić vseskozi omenjal kot ključnega tvorca moštva, človeka, brez katerega bi Slovenija na prvenstvu izpadla kot navadno, torej tam nekje pri četrtfinalu ali že prej, je pokazalo, da zmaguje ideja kolektiva, solidarnosti, skupnosti, in če to deluje na košarkarskem parketu, zakaj ne bi, kot se je vprašal Marcel Štefančič, delovalo tudi zunaj njega.

Ideja skupnosti hkrati nujno vključuje idejo drugačnosti, v skupini so vedno različni posamezniki, tudi takšni, ki zgrešijo kakšen met, ki žogo vržejo v avt, ki ne vedo, koga pokriti, pa so kljub temu pomemben del moštva, skupina je navkljub njihovim slabim trenutkom na koncu boljša. To je Goran Dragić vseskozi zelo dobro vedel. Ne gre torej za to, da je bil Dragić MVP prvenstva, da je Dončić najboljši mladi evropski igralec, da je Kokoškov najboljši trener, vsi trije brez vseh drugih ne bi dosegli ničesar, brez, denimo, Matica Rebca, Saše Zagorca in Žige Dimca in drugih ne bi bilo medalje.

Vse to je popolnoma razumljivo. Okolje, v katerem je zrasel Goran Dragić, družina s starši različne narodnosti, njegova osnovna družbena celica, igrišče pod bloki, vse to je že v izvoru vključevalo različnost. In povezanost. Ali kot je Dragić sam povedal v intervjuju z Delovo novinarko Vesno Milek, ko ga je vprašala, kako razume begunsko vprašanje. »Moj oče je rojen v Bosni, prišel je v Slovenijo, ta ga je sprejela, dobil je potni list, tukaj je spoznal mamo in tukaj ostal. Vemo, kaj se je dogajalo med zadnjo vojno, mislim, da je Slovenija begunce iz Bosne takrat lepo sprejela. Podobno je bilo takrat, ko so bile poplave v Bosni in Srbiji, ko smo se povezali vsi v nekdanji Jugoslaviji in pokazali, kako solidarni smo. Tudi zdaj bi se morali povezati, da rešimo begunsko vprašanje.« Nato je Dragić dodal nekaj, česar slovenski politiki in večinski del javnosti, tudi tisti torej, ki so mu tako navdušeno ploskali, ki so hipnotizirano strmeli v njegove prodore pod košem, v njegovo polaganje, nočejo razumeti. »Konec koncev so vsi samo ljudje, ki bežijo pred grozotami v svoji domovini in iščejo boljše življenje za svojo družino. Vzgojen sem bil tako, da spoštujem različne veroizpovedi, različne narode, rase. Zame ni važno, v koga verjameš, kakšne barve je tvoja koža, od kod prihajaš, vidim samo eno: ali si dober človek ali slab.« Njegova mama je Slovenka, katoličanka, oče pravoslavne vere, doma praznujejo oba božiča. »V Miami Heatu imam v garderobi enajst temnopoltih igralcev, samo jaz sem belec. In moram reči, ko sem tja prišel prvič, sem se res počutil malo nelagodno. A potem, ko jih spoznaš, vidiš, kako srčno te sprejmejo, zdaj sem jim kot brat.« Barva kože ni pomembna, pomembna je predanost moštvu, skupini, skupnosti. Morda to velja za Dragića, a ko je na hitro naturalizirani ameriški košarkar Anthony Randolph prišel poleti na reprezentančne priprave, so nekateri vihali nos, češ da v Sloveniji pač ne potrebujemo takšnih tujcev. A ko je ta »tujec« začel zadevati, krasti žoge, ko je skakal pod obema obročema, metal trojke, je bil ves nacionalizem v trenutku pozabljen. Nezaželeni Anthony je hitro postal »naš Tonček«, kot bi lahko v nekem drugem primeru, pa se to ni zgodilo, sirski begunec Ahmad Šami postal »naš Figaro«. Takšen instrumentalni nacionalizem je velika slaboumna hipokrizija.

»Zame ni važno, v koga verjameš, kakšne barve je tvoja koža, od kod prihajaš, vidim samo eno: ali si dober človek ali slab.«

Dragić ni politik, tudi ni mislec, je košarkar, ki res dobro igra košarko. A je hkrati tudi fenomen, simbol, v katerega ljudje polagajo svoje upe in strahove. Politiki se izogiba, to pa ne pomeni, da njegova dejanja in izjave niso politični. Ko se je pred leti v intervjuju za Mladino pogovarjal s Stašem Zgonikom, ki ga je pobaral, kako to, da se je odzval na znameniti zapis Tomaža Majerja alias Janeza Janše o tem, da so Zorana Jankovića izvolili trenirkarji, Dragić pa je na Twitterju objavil svojo fotografijo s telefonom, številko na roki in v trenirki, je odgovoril, »da ga je zmotilo, da ljudi ocenjujejo samo na podlagi njihovega načina oblačenja. Konec koncev vsi športniki večinoma nosimo trenirke. Poleg tega je zapis posredno namigoval na 'čefurje', češ če se pišeš na -ić, nisi dovolj pameten, da bi si zapomnil najosnovnejše stvari.«

Nacionalizem ali pač domoljubje, pripadnost ni vedno slaba, nevarno je, če vse to temelji na izključevanju drugih, če je bistvo tega zavračanje, postavljanje meja med nami in njimi, ne pa sprejemanje, vključevanje, empatija. V športu je veliko izključujočega nacionalizma, predvsem v odnosu do drugega moštva, do drugih navijačev, a ne toliko med športniki, bolj v demonih, ki se skrivajo na tribunah. Vsega tega v Istanbulu ni bilo, tudi zaradi izjav košarkarjev, ki so o svojih tekmecih govorili spoštljivo, po tekmi pa so si segli v roke. Dragić je po zadnjem sodnikovem žvižgu sredi proslavljanja stopil k srbski klopi in začel tolažiti objokanega Vladimirja Lučića, s katerim se je še nekaj minut prej prerival pod koši, v prvem polčasu pa ga je isti Lučić zelo grobo podrl. Vse to je bilo pozabljeno, nasprotnik ni bil tukaj, da bi ga Dragić premagal, tukaj je bil zato, da je Dragić tekmoval s samim seboj. Dragićeva pripadnost slovenskemu moštvu torej ni vključevala zavračanja srbskega moštva, njegovo domoljubje ni pomenilo zapiranja meja. V tem smislu je Dragić bistveno bolj političen, bistveno naprednejši, bolj sozvočen z idejami sedanjega časa kot pa predsednik vlade in vsi drugi nemoralni politiki, ki zapirajo Slovenijo in z njo Slovence, ki živijo v njej.

Biti evropski prvak hkrati pomeni biti tudi Evropejec.

Če bi bilo tisto košarkarsko igrišče v Istanbulu res popolna resnica današnjega sveta, bi bil svet boljši. Vendar ni, ko so ugasnile luči, ko so se slovenski navijači s čarterji pripeljali iz Turčije, ko so pospravili Kongresni trg, kamor so se na sprejem »zlatih fantov« valile množice navdušenih, smo se zbudili v navaden dan. Dragić je odšel čez lužo, postal je kapetan moštva Miami Heat, Slovenija pa se je vrnila tja, kjer je bila poprej, zadovoljstvo in sreča sta bila pozabljena, obnovilo se je tleče sovraštvo do drugačnih. Vera v fante, v moštvo, v skupnost je postala spomin. V Dolino se je znova naselil egoizem. »Ko je konec praznikov, pride čas sovražnikov.«

Nekaj pa je ostalo. Ostal je občutek, da smo uspešni le takrat, ko smo skupaj, ko ne zavračamo tistih, ki v nečem niso tako dobri kot mi, ki so morda drugačni, ki morda prihajajo od drugod, ki morda nimajo takšne sreče, kot smo jo imeli sami. Ko sprejmeš drugačnost, obogatiš sebe. Dragić ima prav, vse, kar je pomembno, je, »ali si dober človek ali slab«.