Kdo je kdaj? Goran Dragić

Gorana rodijo 6. maja 1986 v Ljubljani. Oče Marinko je strojni tehnik v Litostroju, mama Mojca dela v tiskarni. Ker gre kmalu po Goranovem rojstvu podjetje v stečaj in je Mojca več kot tri leta brez dela, Marinko vzame še popoldansko službo v avtošoli. Živijo v enosobnem stanovanju v Kosezah v Ljubljani. Pri treh letih Goran dobi brata Zorana.

Oče Marinko je bosanski Srb, ki v Slovenijo s trebuhom za kruhom pride pri 17 letih in dobi stanovanje ter službo. V Litostroju je zaposlen v tozdu Obdelava, kjer se leta 1989 začne stavka, ki kasneje pripelje do ustanovitve prve politične stranke v Jugoslaviji. Ko Litostroj po osamosvojitvi propade, se Marinko za polni delovni čas zaposli kot inštruktor vožnje.

Družina večkrat odide na obisk k njegovim staršem v vas Majdan pri Tuzli, kjer Goran na kmetiji uživa v igranju z malimi pujski. Občasno priredijo tudi interno tekmovanje odraslih v striženju ovac. Na poti z enega od obiskov v Bosni se peljejo mimo kolone tankov, namenjenih v drugo smer. Dragićevi, ki so pravoslavne vere, živijo na območju z večinsko muslimanskim prebivalstvom, zato Goranova babica in dedek tik pred izbruhom vojne na prigovarjanje sosedov pobegneta. Na konju, ki jima ga je Marinko kupil z dvema slovenskima plačama, odjezdita v Zvornik, ki je pod nadzorom srbskih vojakov.

Goran in Zoran se po bratsko veliko prepirata. Ko oče Goranu pri petih letih iz Nemčije, kjer živi njegova teta, prinese nov avto na daljinsko upravljanje, se dveletni Zoran usede nanj in ga polomi. Leto zatem Zoran, opletajoč s trdim predmetom, Goranu polomi dva stalna zoba, to pa je začetek cele enciklopedije različnih poškodb, ki jih bo v prihodnje še staknil in od katerih bodo nekatere odločilno vplivale na njegovo kariero.

Družina sprva hodi na morje šotorit v kamp v Fieso. Goran in Zoran se bojita vode in se nikakor nočeta zmočiti nad koleni. Očeta postane sram, zato ju dvigne, odnese na pomol in vrže v morje, nato pa opazuje, ali ju bo treba reševati. Presenečena brata se od strahu naučita plavati in kmalu nočeta več iz vode.

Gorana zanima veliko različnih stvari. Med igranjem ravbarjev in žandarjev se navduši za poklic policista. Ko v kinu igra Indiana Jones, se navduši za arheologijo.

Družina Dragić pogosto zahaja na košarkarsko igrišče na bližnji Iliriji. Oče igra proti sinovoma za sladoled, a se brata vedno spreta in izgubita. Kljub temu dobita sladoled.

Ker je v tistem času parkirnih prostorov v blokovskih naseljih še več kot avtomobilov, se skupaj s prijatelji in njihovimi očeti družno odločijo izkoristiti prazen prostor in postaviti koš. Iz bližnjega gozda privlečejo podrto drevo, deblo zakopljejo v tla, zabetonirajo ploščad in zvarijo obroč. Ker je igrišče točno ob ulični svetilki, je v rabi tudi v poznih večernih urah, ko si prebivalci želijo nekaj miru pred nabijanjem košarkarske žoge. Nekega jutra košarkarji ugotovijo, da je koš nekdo požagal.

Kljub temu si Goran sprva izbere drug šport. Oče se amatersko ukvarja z nogometom, in ko Goran doma zagleda kopačke, se navduši še sam. Ukvarjanje z najbolj priljubljeno igro na svetu zmoti poškodba. Grdo se poreže po nogi in rano je treba zašiti, mamo pa skrbi, da bi se pri nadaljnjem igranju nogometa brazgotina odprla. So pa starši zelo zagreti za to, da bi se otroka ukvarjala s športom, da ne bi bila prepuščena ulici. Tako Goran presedla na košarko. Najprej jo igra samo v okviru šolskih dejavnosti. Ko iz dolgega časa po koncu nogometne kariere neko popoldne sedi na tribuni košarkarske dvorane na Iliriji in opazuje trening, trener ugotovi, da mu za dve popolni ekipi manjka ravno en igralec. Goran se odzove povabilu, navduši in dobi povabilo v klub.

Hitro spozna, da mu je košarka pravzaprav ljubša od nogometa, saj ima pri igri več svobode in več manevrskega prostora za trike z žogo. Redno se udeležuje tudi atletskih tekmovanj in s šolskih krosov prinese tudi nekaj medalj.

Osnovno šolo Koseze, kjer uživa pri zemljepisu in trpi pri slovenščini, pri modelarskem krožku pa med drugim napravi maketo košarkarskega igrišča, izdela v zlatem povprečju in se vpiše na srednjo ekonomsko šolo. Konča tri letnike, potem pa se šolanje dokončno umakne košarki.

Dolgo je Goran eden najmanjših med vrstniki, kar ga na košarkarskem igrišču sili v dodatno iznajdljivost. Potegne se šele v prvem letniku srednje šole. Pri štirinajstih dobi prvega menedžerja. To postane nekdanji košarkar Slavko Kotnik.

Oče v družini vlada s trdo roko. Včasih tudi s pasom. Ko Goran zaradi obilice dela v šoli en teden ne hodi na trening in razmišlja, da bi opustil košarko, se Marinku to ne zdi sprejemljivo in ga z ušesnim prijemom prepriča, da si premisli.

Goranove tekme redno spremlja s tribune in je pogosto med najglasnejšimi navijači. Tudi ko je treba ozmerjati sodnika. Večkrat ga pošljejo iz dvorane. Ko na neko tekmo prinese gasilsko sireno, je tudi Goranu dovolj. Z družinsko intervencijo ga prepričajo, naj umiri konje.

Pri sedemnajstih letih Goran za Ilirijo igra v drugi članski ligi. Na srečanjih igra tako brezkompromisno, da je trenerje včasih strah za njegovo zdravje. Na neki tekmi se nasprotniku nastavi v obrambi, glavi trčita in Goran ostane brez štirih zob.

Ker na tekmah redno dosega tudi po več kot 30 točk, ugotovi, da je čas za naslednji korak v karieri. Navduši se nad prestopom v kranjski Triglav, a se oče z njegovo izbiro ne strinja. Zanimanje zanj pokažejo pri Slovanu, ki se pod vodstvom Janeza Rajglja uveljavi kot valilnica košarkarskih talentov. S prestopom k Slovanu prvič prejema plačo. Trener Slovana je sprva Jure Zdovc, ki Gorana pušča na stranskem tiru. Po pol leta Zdovc zapusti klub in pod novim trenerjem Zoranom Martičem dobi več priložnosti.

Slovan v tistem času igra tudi v ligi Goodyear, v katero so vključeni klubi z območja nekdanje Jugoslavije, zato Goranove dobre predstave ne ostanejo neopažene. Z očetom sta vse bolj nezadovoljna z delom Slavka Kotnika, saj Goran ne dobi nobene ponudbe za prestop v tujino. Razidejo se v zelo slabem ozračju. Zamera še do danes ni pozabljena. Marinko ob pomoči Čeda Nesterovića, očeta košarkarja Raša, Goranu najde novega menedžerja. Rade Filipović dela za ameriško športno agencijo in Goranu že takoj, ko si ogleda nekaj tekem, napove prihodnost v ligi NBA.

V drugi sezoni pri Slovanu pri trenerju Alešu Pipanu Goran postane prvi organizator igre. Ker se oba, trener in direktor Janez Rajgelj, zavedata, da imata v rokah diamant, skleneta, da mu bosta omogočila čim več igranja in s tem tekmovalnih izkušenj, tudi na račun kakšnega poraza več.

Oče redno hodi na vse tekme, vozi se tudi na gostovanja v tujino. Družina vse tekme, ki jih prenašajo po televiziji, posname, nato pa si jih doma skupaj še enkrat ogledajo. Goran z daljincem rad preskoči svoje zgrešene mete.

Po uspešno odigrani sezoni mu Rade Filipović izposluje štiriletno pogodbo z enim najboljših španskih klubov, Tau Ceramico. Za španski klub je Goran dolgoročna naložba. V prvi sezoni ga še ne vidijo v prvem moštvu, zato ga posodijo v slabšega prvoligaša Murcio, a Goran tudi v manjšem klubu igra bolj stransko vlogo. Daje ga domotožje. Pogreša Fructalove sokove in piškote Jaffa. Namesto v enosobnem stanovanju s štirimi prebivalci živi sam v trisobnem stanovanju. Prve tri mesece ima težave z jezikom, natakarji v restavracijah imajo težave z natančnim izpolnjevanjem njegovih naročil. Oče, da bi mu zagotovil nekaj domače hrane, v Ljubljani speče odojka in mu ga z avtom pripelje v dva tisoč kilometrov oddaljeno Murcio. Ko se Goran za silo udomači, odigra nekaj dobrih partij. Na tekmi z matičnim klubom doseže 25 točk, pri čemer od druge četrtine igra z zlomljenim prstom. S špansko plačo Goran v Kosezah kupi večje stanovanje za družino. Staro obdržijo za spomin.

Redno se udeležuje reprezentančnih akcij. Na pripravljalni tekmi pred evropskim prvenstvom v Španiji leta 2007 si zlomi nos, zato mora na prvenstvu igrati s plastično masko. Rašo Nesterović vanjo vreže peterokrako zvezdo, a jo v zadnjem trenutku prelepijo s slovenskim grbom.

V naslednji sezoni ga Tau Ceramica posodi ljubljanski Olimpiji, ki tisto leto nastopa v Evroligi. Ker bo prihodnje leto zadnje, ko bi se Goran še lahko prijavil na nabor lige NBA, je večja izpostavljenost v najmočnejši evropski ligi zadosten razlog za enoletno vrnitev v domovino.

V tem letu Goran izkusi vse radosti nočnega življenja in se »zdivja«. V diskoteki se zaplete v pretep in tri dni pred finalom slovenskega pokala konča na urgenci, potem ko ga nekdo iz družbe nogometašev po glavi trešči s pokalom. Klubski avto mu porišejo s pršilom, v klub prihaja pošta s fotografijami iz nočnih klubov. Pokliče ga Rade Filipović in mu zabiča, naj se malo umiri; Goran to tudi res stori.

Na državnem prvenstvu si prvič in zadnjič stojita nasproti z bratom Zoranom, ki takrat igra za Slovan. Resnemu dvoboju se izognejo, ker Gorana trener vsakič, ko v igro vstopi Zoran, pokliče na klop.

Tistega leta z Olimpijo osvoji državno prvenstvo. Že naslednji dan po odločilni zmagi načrtuje udeležbo na NBA-kampu v Trevisu, kjer bi se lahko predstavil oglednikom ameriške košarkarske lige. Zaradi tega se želi izogniti proslavljanju naslova državnega prvaka, a mu trener in soigralci to preprečijo. Na dogodek, ki bi lahko odločal o njegovi karieri v ZDA, se tako odpravi neprespan po prekrokani noči. Kljub temu ekshibicijsko tekmo odigra dovolj dobro, da se za pogovor z njim odločijo predstavniki več moštev iz lige NBA. Največ zanimanja v naslednjih tednih pokažejo pri moštvu Phoenix Suns in Goran se prijavi za nabor.

Poletje preživi z državno reprezentanco, s katero se pripravlja na kvalifikacijski turnir za olimpijske igre. Z dovoljenjem selektorja Aleša Pipana med pripravami odleti v Phoenix. Tam ga stehtajo in premerijo ter z začudenjem ugotovijo, da ima razpon rok kar 20 centimetrov večji, kot meri v višino (pri povprečnem smrtniku je razpon rok približno enak višini). Udeleži se treninga, kjer spozna Srba Igorja Kokoškova, ki opravlja vlogo pomočnika trenerja, nato pa se vrne v reprezentančni pripravljalni tabor in prek agenta izve, da so se v Phoenixu odločili zanj.

Na predvečer pripravljalne tekme s Hrvaško bedi in čaka na začetek prenosa nabora v NBA. Družbo mu dela direktor reprezentance Matej Avanzo. Iz Phoenixa ga tik pred zdajci pokličejo, da želijo govoriti z reprezentančnim zdravnikom, zato Slobodana Macuro vržeta iz postelje. Ko čez uro Goran dobi še zahtevo po pisnem zdravniškem potrdilu, se jima Macura zasmili, zato potrdilo spišeta kar sama.

Goranu se tistega večera za hip podre svet. Moštvo Phoenix Suns v prvem naboru ne izbere njega, temveč centra Robina Lopeza. Ves potrt se odvleče v posteljo, zjutraj pa izve, da vendarle potuje v Phoenix. V drugem krogu nabora ga izbere moštvo San Antonio Spurs, ki pa s Phoenixom takoj sklene kupčijo in mu ga prepusti.

Preden bi lahko začel priprave z novim moštvom, se zaplete pri financah. Za moštva iz NBA takrat velja pravilo, da lahko za igralca iz tujine plačajo največ pol milijona dolarjev odškodnine, Goran pa ima še vedno veljavno pogodbo s Tau Ceramico, ki v zameno za prekinitev pogodbe pričakuje trikrat večji znesek.

Odloči se, da bo preostanek odškodnine plačal sam. Posojilo mu uredi lastnik moštva Phoenix Suns Robert Sarver, Goran pa obroke odplačuje iz plače. Prvi dve leti zaradi tega igra tako rekoč zastonj.

Krstno tekmo dočaka 29. oktobra 2008 z moštvom San Antonio Spurs. Igra 14 minut, v tem času pa dvakrat neuspešno vrže na koš. Z igralskega vidika je njegova prva sezona slaba. Pogosto sploh ne vstopi v igro. Zaradi skromne minutaže in pomanjkanja izkušenj ima načeto samozavest. Obesijo mu neslavno oznako najslabšega igralca v NBA. Legendarni Charles Barkley, dolgoletni zvezdnik Phoenixa, mu pripne vzdevek Tragic.

Sezono zunaj igrišča zaznamuje predvsem vloga pomočnika zvezdnika Shaquilla O’Neilla pri prenašanju glasbene opreme po gostovanjih. Občasno nastopa tudi kot stranski igralec v njegovi spletni videoprodukciji. V enem od filmov Shaq, ki je policist, ujame »prestopnika« Gorana, ta pa ga nato v policijskem avtu prepriča, naj zavrti malo njegove »slovenske« glasbe. Zaigra skladbo Bila je lijepa bosanske skupine Macbeth. Žal neuresničena pa ostane zamisel, da naj bi se Shaq oblekel v slovensko narodno nošo in odpel Zdravljico.

Ker ne igra, se v klubu odločijo, da ga bodo poslali v nižjo, »razvojno« ligo, a si tik pred predvidenim odhodom poškoduje gleženj in ostane v klubu na rehabilitaciji.

Ravno v tem času v Phoenixu zaradi slabih rezultatov zamenjajo trenerja in Goranu se ponudi nova priložnost za dokazovanje. Na treningih mu veliko pomagata Igor Kokoškov in nekdanji košarkar v ligi NBA Dan Majerle, čigar stari starši so se po drugi svetovni vojni v ZDA priselili iz Slovenije. Uči se tudi od enega najboljših organizatorjev igre vseh časov Steva Nasha. Ta mu na srce položi, da mora biti, čeprav ne igra, neprestano pripravljen na priložnosti.

V drugi sezoni se stvari začno obračati na bolje. Goran redno igra vlogo nadomestka za Steva Nasha in med sezono navduši z nekaj zavidanja vrednimi strelskimi izkupički. Nashu se lahko zahvali za nov in veliko bolj laskav vzdevek – Dragon, zmaj. Na tekmi v Los Angelesu se odzove na draženje zvestega navijača moštva LA Lakers, igralske legende Jacka Nicholsona, in mu zabrusi: »Zaveži, Joker!« Tisto leto se Phoenix uvrsti v končnico, Goran pa si za to priložnost izposluje dres s ’ć’ v priimku. Kot bo kasneje zaupal srbskim novinarjem, s tem na novo napiše zgodovino, saj naj bi bil prvi v NBA.

V konferenčnem polfinalu igrajo z moštvom San Antonio Spurs. Na tretji tekmi neustavljivi Goran nasprotniku v zadnji četrtini nasuje 23 točk in lastnoročno odloči tekmo. Zdaj vsi vedo, kdo je.

Phoenix pomete s San Antoniem in v konferenčnem finalu naleti na moštvo Los Angeles Lakers s Kobejem Bryantom in Slovencem Sašo Vujačićem, s katerim se Goran zaplete v besedni in celo fizični obračun. Vujačić ga agresivno pokriva, in ko pride do prerivanja, obema dosodijo tehnično osebno napako. To je sploh prva tehnična napaka v Goranovi NBA-karieri. Ko Vujačića po tekmi novinarji sprašujejo, kaj sta imela z Goranom, jim odgovori, da sploh ne ve, kdo je to.

Na odločilni tekmi Goran zadene pomemben koš prek Vujačića, se mu približa od zadaj in sikne: »A zdaj veš, kdo sem?« Vujačić hitro dvigne obe roki in z nadlaktom zadene Gorana v brado. Ta po nogometno teatralno pade in se drži za glavo. Vujačiću prisodijo tehnično napako. Goran zadene oba prosta meta, v naslednjih dveh napadih pa uspešno prodre pod koš. V minuti doseže osem točk, Phoenix se z izidom približa Lakersom, a na koncu vseeno izgubi. Iz medosebnega dvoboja kot zmagovalec izide Goran, zmaga v dvoboju moštev pa pripade Los Angelesu, ki tisto leto tudi osvoji naslov prvaka.

Goran se v Phoenixu povsem udomači. Kupi si hišo, k njemu se preseli dekle Maja, za katero se ogreje prek Facebooka. Domotožje preganja tudi ob pomoči bratranca, ki se priseli v Phoenix, in pa restavracije Sarajevo, katere lastnica je nekaj let živela v Ljubljani in zato govori tudi slovensko.

Naslednjo sezono Phoenixu po zamenjavi igralskega kadra ne gre in niti Goran nima ravno bleščeče statistike, zato se v klubu odločijo, da ga bodo zamenjali. Pošljejo ga v moštvo Houston Rockets. Tudi temu gre tisto sezono slabo, zato Goran na tekmah, ki nimajo več pravega tekmovalnega pomena, veliko igra in na gostovanju v Minnesoti z 11 točkami, 11 skoki in 11 podajami celo doseže prvi in za zdaj tudi edini trojni dvojček v karieri.

Naslednjo sezono začne kot pomočnik prvega organizatorja igre Kyla Lowryja. To je zadnje leto Goranove prve štiriletne pogodbe v ligi NBA. Ob koncu sezone bo postal prosti igralec, zato mora navdušiti morebitne delodajalce.

V Houstonu se nikoli zares ne ustali. Živi v najetem stanovanju in spremlja dogajanje v Sloveniji. Po parlamentarnih volitvah, na katerih zmaga Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića, »Tomaž Majer« na spletni strani SDS oznani, da so volitve dobili v trenirke oblečeni moški, ki so z na roki napisano številko in telefonom postopali pred volišči. Goran, ki zapis razume kot napad na čefurje in priimke na -ić, se počuti osebno napadenega. Na Twitterju objavi fotografijo, na kateri je v klubski trenirki, s telefonom v roki in številko na dlani. »OK, lahko grem volit.« V resnici se volitev nikoli ne udeleži.

Sredi sezone, ki za klub ne poteka ravno uspešno, Kyle Lowry nenadoma obleži z nenavadno bakterijsko okužbo in Goranu se prvič ponudi priložnost za vodenje moštva. Zgrabi jo z obema rokama in Houston popelje na rob končnice. Tudi ko se Lowry vrne, se trener Kevin McHale odloči, da bolj zaupa Goranu. Cena mu zraste.

Ko je čas za sklenitev nove pogodbe, mu v Houstonu ponudijo po njegovem mnenju smešno nizek znesek, zato z menedžerjem odkorakata iz vodstvene pisarne. Odleti v Phoenix in se tam s starim znancem Robertom Sarverjem kar na parkirišču pred dvorano dogovori za novo štiriletno pogodbo, vredno 30 milijonov dolarjev. Postane vodja moštva. Izbere si številko 1. A v prvi sezoni omembe vredni uspehi izostanejo.

Poleti 2013 se poroči z izbranko Majo, nato pa na evropskem prvenstvu v Sloveniji v četrtfinalu izgubi s kasnejšimi zmagovalci Francozi. Uvrstijo ga v prvo peterko turnirja. Novembra na svet prijoka sin Mateo.

Phoenixu poznavalci napovedujejo vnovično prikovanost na zadnja mesta, a na Goranovih krilih moštvo preseže samo sebe in le za las ostane brez končnice. Na tekmi z moštvom New Orleans Pelicans Goran postavi strelski rekord. Pred očmi staršev doseže 40 točk. Tisto leto je izbran v tretjo peterko celotne lige.

V Phoenixu se mu pred naslednjo sezono pridruži brat Zoran, ki se pred tem uveljavi v Španiji. Sanjsko zgodbo zmoti realnost lige NBA. Zoran skoraj ne igra, Goran pa ima težave z iskanjem svojega mesta v neposrečeno sestavljeni novi igralski zasedbi. Odloči se, da tako ne gre več, in zahteva menjavo v drug klub. Skupaj z Zoranom ju pošljejo v Miami.

Pri moštvu Miami Heat je po odhodu LeBrona Jamesa glavni Dwayne Wade, ki veliko žog v napadu porabi kar sam in Goranova statistika temu ustrezno trpi. Poleti 2015 se mu izteče štiriletna pogodba. Odloči se, da bi se rad ustalil v Miamiju. Za petletno zvestobo mu ponudijo 85 milijonov dolarjev, kar je do zdaj pogodba z najvišjim zneskom kateregakoli slovenskega športnika. Rodi se mu hči Victoria. Tadej Golob napiše njegovo biografijo, ki redakciji Kdo je kdaj izdatno pomaga pri zbiranju potrebnih informacij.

To je edino poletje, ko se Goran odreče sodelovanju v državni reprezentanci in ta zato na evropskem prvenstvu spet ostane brez opaznejšega izida. Kmalu mu je žal, saj začetek sezone v NBA pričaka nepripravljen in zunaj tekmovalnega ritma. S soigralci se sicer drugič v karieri uvrsti v končnico lige, vendar se poslovijo že v drugem krogu.

Trener državne reprezentance postane njegov stari znanec in dobri prijatelj Igor Kokoškov. Začne se novo poglavje. Uspešno odigrajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo, Goran pa se v tekmovalnem ritmu vrne v Miami, kjer ga pričaka povsem spremenjeno moštvo. S soigralci se sprva ne ujame, v prvi polovici sezone naberejo kar trikrat več porazov kot zmag in vsi jih že odpišejo. A nato preskoči iskrica, začne se serijsko zmagovanje, na koncu pa so spet za las prekratki za uvrstitev v končnico.

Goran se po prehitro končani sezoni v domovino vrne odločen, da je čas za uspeh z državno reprezentanco. Napove, da bo to njegov zadnji nastop in da se bo po evropskem prvenstvu umaknil v reprezentančni pokoj. Na igrišču prvič združi moči z vzhajajočo zvezdo evropske košarke Luko Dončićem, sinom Saše Dončića, Goranovega nekdanjega soigralca pri Olimpiji in Slovanu. Delita si tudi hotelsko sobo.

Vsem je jasno, da je Goran vodja moštva. Vodi z zgledom. Uživa v kondicijskih pripravah, ki pod vodstvom srbskega strokovnjaka Miljana Grbovića pogosto potekajo ob spremljavi ritmičnega skandiranja v slogu urjenja ameriških vojakov: »Kada burek jedem ja, jogurt meni ne treba.«

Na evropskem prvenstvu meljejo vse pred seboj. Srbski mediji in navijači se iz tekme v tekmo intenzivneje sprašujejo, zakaj vendar Goran ne igra raje za Srbijo. Ko se na eni od tekem po pravoslavno prekriža, jih v tem še dodatno podžge.

V finalu mu stoji nasproti ravno srbska reprezentanca. Brez milosti ji nasuje 35 točk, a ga v zadnji četrtini tekme izdajo noge. Krči so premočni. Pride na klop in se uleže na tla. Soigralec Edo Murić ga začne masirati, da bi ga poskušal znova usposobiti za igro, Goran pa se upira. Preprosto ga preveč boli. To so najtežje minute v njegovem življenju. Začuti, da soigralci brez njega in Luke Dončića, ki si pred tem poškoduje gleženj, nimajo potrebne samozavesti. Med minuto odmora povzdigne glas in jih zbudi. Zberejo se in dobijo tekmo. Goran dvigne pokal evropskih prvakov in ga, skupaj z nazivom najkoristnejšega igralca prvenstva, prinese v Slovenijo. Od srca se mu odvali zmajski kamen. Povsem izčrpan se dvakrat zjoče pred televizijskimi kamerami. Biserka Petrović mu podari dres sina Dražena, legendarni bosanski pesnik Halid Bešlić pa mu na reprezentančni zabavi posveti pesem Ja bez tebe ne mogu da živim.

Projekcija:
Slovenska reprezentanca se uvrsti na svetovno prvenstvo. Goran uveljavi embargo na reprezentančno upokojitev in Slovenijo popelje do nove medalje. Areno Stožice preimenujejo v Dvorano Gorana Dragića, pred njo pa mu postavijo spomenik.