Pregled leta: Fake predsednik

Malo je sicer manjkalo, da bi bilo drugače, a vendarle je Borut Pahor še v drugo za pet let postal slovenski predsednik. Volitve, za katere se je zdelo, da so odločene vnaprej, so bile nazadnje najbolj napete v zgodovini slovenske demokracije. Pahor je Marjana Šarca, še pred pol leta tako rekoč neznanega kamniškega župana in nekdanjega zabavljača v vaških gostilnah, na gasilskih veselicah in na Radiu Ga Ga, v drugem krogu premagal z najmanjšo razliko doslej. Volilna udeležba je bila, pričakovano, zelo nizka, predsednika Pahorja je, gledano absolutno, izvolila le dobra petina volilnih upravičencev. Slabi dve tretjini sta raje ostali doma, kot da bi sploh oddali glas.

Pahor je morebiti res najtrofejnejši slovenski politik, liberalni socialdemokrat in pravzaprav politični inovator, ki si je z ’nestališči’ in spretnim spogledovanjem s tistim, kar naj bi mislila večina, ta pa je, saj veste, v povprečju konservativno zadržana, naredil politično kariero. Kaj vse je storil na tej poti, zanj, pa tudi za volivce ni bilo tako pomembno. Pomemben je bil vtis, občutek, da gre za človeka, ki sicer ne dela veliko, zato pa tudi ne greši, še zdaleč pa ni tako pokvarjen, kot naj bi bili drugi.

Gre seveda za prevaro. Borut Pahor je v politiki desetletja, njegova odgovornost za to, da je Slovenija takšna, kakršna pač je, je večja, kot mu pripisujejo razočarani volivci. Pahor je človek, ki se boji lastne politične moči, kar je, glede na njegovo politično misel, po svoje celo dobro.

»Najmočnejši poziv, ki smo si ga zapomnili 51 iz njegovega prvega mandata, je: To mi delaj!«
Politični analitik Igor Pribac v oddaji Tarča o odločnosti in angažiranosti predsednika Pahorja

Vendar Slovenija nima težav samo z Borutom Pahorjem, težave ima s celotnim političnim razredom. Nizka volilna udeležba, protikandidat, ki so ga nekateri tudi upravičeno zavračali, parlamentarna levica, ki se je odločila, da predsedniška tekma ni njen boj (in se s tem potisnila na politično obrobje), pa tudi desnica, ki ji še vedno ni uspelo zmagati na predsedniških volitvah, vsaj s kandidatom, ki bi ga imela za resnično svojega, vse to skupaj ni prineslo le zmage Borutu Pahorju, pač pa pomeni tudi poraz celotnega političnega razreda, s politiko in civilnimi pobudami, ki nastajajo zunaj parlamentarnih klopi, vred. Vsemu temu političnemu razredu v zadnjih letih ni uspelo izoblikovati kandidata, ki bi politiki vrnil vsebino, kandidata, ki bi bil politik zaradi politike. Za to namreč gre. Politika mora predstavljati vsebino, ne le podobe, ta, kot vemo, hitro postane spačena.

Pahorjeva podoba, pa naj bo sam še tako ponosen nanjo, je nevarna. Iz politike je pregnal ideologijo, iz politike je pregnal argumentirano razpravo, iz politike je pregnal smisel odločanja, tveganje in pogum, govori brez smisla, vlada zaradi sebe. Politika danes ni več le resničnostni šov, ta zgodba se je izpela že zdavnaj, danes je politika postala všečkanje, instantno pripovedovanje neumnosti, viralni sejem ničevosti. Vemo, kaj kraljuje v takšnih sferah, kraljuje fake news. Slovenija je izvolila fake predsednika.

Srečno. Ravno te dni je Pahor v drugo prisegel.