Slovo od dobrega sodnika Franca Dobrovnika

Zapustil nas je Franc Dobrovnik, ki je v pestrih 90-ih letih zagovarjal tudi Mladino oziroma njene novinarje

Zapustil nas je Franc Dobrovnik, ki je v pestrih 90-ih letih zagovarjal tudi Mladino oziroma njene novinarje. Njegova smrt je velika izguba ne le za vse njegove prijatelje, ampak predvsem za vse zagovornike pravne države in številne novinarje. Po zaključeni Pravni fakulteti v Ljubljani in opravljenem pravosodnem izpitu je delal kot preiskovalni sodnik, nato kot odvetnik. Upokojil se je z mesta sodnika za prekrške v Ljubljani. Kot odvetnik je bil zelo uspešen tudi kot zagovornik novinarjev Mladine takoj po osamosvojitvi, v časih, ki so bili burni in tudi nevarni.

Ko je bila Mladina leta 1992 s strani obrambnega ministrstva in nato celo tožilstva obtožena zaradi kritike početja obrambnega ministrstva, ki je brez sodnih odločb deložiralo stanovalce vojaških stanovanj, kar je spominjalo na metodo obračuna z "notranjimi sovražniki", je Franc Dobrovnik na sodišču uspešno izpodbil ovadbo, ki jo je tedaj svojeročno podal tedanji obrambni minister Janez Janša. V tem času ni bilo veliko odvetnikov, ki so si upali Janši postaviti po robu.

V svoji karieri je Franc Dobrovnik postal znan tudi zaradi svoje vloge v še nekaj podobnih odmevnih primerih. Predvsem ga je zaznamovala "afera Slovingate", kjer so se zgodile velike nepravilnosti povezane s pridobivanjem deviznih rezerv ob osamosvajanju Slovenije; zastopal pa je tudi poslanca Zmaga Jelinčiča v procesu, ki je tekel zoper Jelinčiča, Andreja Šiška in Matjaža Jeriča zaradi poskusa umora in pomoči pri umoru ob postavitvi bombe Milanu Klementu leta 1992 v Mariboru. Jelinčiča, ki sta ga zastopala odvetnika Franc Dobrovnik in Milan Krstić je sodišče oprostilo; Dobrovnik je v tem procesu imel še posebej pomembno vlogo, ker je pri preiskovalnem sodniku v Mariboru s strokovnimi argumenti že kmalu po Jelinčičevi aretaciji dosegel hitro Jelinčičevo izpustitev na svobodo. Pri tem je celo "na štop" prišel iz Ljubljane do Maribora in vmes telefoniral ter urejal zadeve tako, da se je iznajdljivo priključil kar na telefonske "kandelabre." Mobilnih telefonov takrat pač še ni bilo v široki uporabi. V tem času je bil tudi tarča hudega fizičnega napada...

Kolegi trdijo, da se je Franc zaradi svoje pronicljivosti in doslednosti najbolje znašel v vlogi preiskovalnega sodnika, vendar se je zaradi številnih izkušenj znal hitro postaviti v različne vloge. Zato so za nasvete "dobrega Frančiška iz Šiške" pri težkih pravnih vprašanjih pogosto spraševali številni odvetniki, pravobranilci, obtoženci in sodniki – med njimi pa so bili mnogi celo na najvišjih položajih v pravosodju in pravobranilstvu.

Ob vsem tem je Franc Dobrovnik ostal vztrajen in hudomušen kritik vse večjega omejevanja pravic obdolžencev v sodnih postopkih. Od sodnika bi se nekako naravno pričakovalo, da bo zagovarjal ureditev, ki bi sodni veji oblasti in organom pregona dala v roke karseda največ pravic in s tem najboljše orodje za nadvse udobno in lahko delo. Toda ne – Franc Dobrovnik si ni želel "lahkega dela" in ni dal nič na "hitrost", pač pa le na pravo, pravičnost in predvsem: kvaliteto sodb. In zato je vztrajno opozarjal na možnost zlorab pravic v škodo nič hudega slutečih državljanov ter opozarjal na vse tiste spremembe zakonodaje, ki so zaradi zahtev po "hitrem postopku" zniževale kvaliteto sojenja, dovoljevale "uklonilni zapor" in oteževale ali pa celo onemogočale obrambo obtoženim.

Njegove kritike na račun oblasti in zavzetost za zaščito človekovih pravic so posredno odzvanjale tudi skozi vrsto kritičnih člankov, ki so bili o teh vprašanjih objavljeni na straneh tega časnika. Da je imel Franc Dobrovnik zelo prav, so nato – žal veliko prepozno - dokazale tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih je bila Slovenija, na primer, obsojena prav zaradi tega, ker ni omogočila poštenega sojenja. Točneje, ker ni omogočila zaslišanja obdolženca v postopku izdaje kazni za prekršek. Na kar je sam, ali pa "iz ozadja", kot strokovni vir novinarjev – med prvimi opozarjal prav Franc Dobrovnik.

V svojem življenju in ravnanju je zato Franc ostal to, kar je sporočal njegov priimek. Ni bil vzvišen in nečimrn sodnik, pač pa dobronameren, marsikomu pa tudi dobrotnik; skratka, sodnik z velikim S. "Ta sodba ni vredna pol deci mlačne Ljubljanice," je znal Franc kritično oceniti delo sodniških kolegov. Marsikomu takšna odkritosrčnost, čeprav je bila izpovedana z dobrim namenom, ni bila po godu. In zato je bil Franc Dobrovnik, ki bi kot "žvižgač" v sodniških vrstah moral biti še posebej zaščiten, izpostavljen tudi zelo hudim pritiskom.

Prav ti krivični pritiski so po nagli upokojitvi in nato še izgubi njegove dolgoletne partnerice, višje sodnice Mateje Toni, vplivali na poslabšanje njegovega zdravja. Pogreb bo v ožjem družinskem trikotniku konec tedna na Žalah, njegovi prijatelji pa se bodo od njega poslovili točno opoldne v soboto, 23. decembra.