Zmagovita osamosvojitvena opcija ...

… pred dolgo potjo do samostojne Katalonije

Manever španskega premiera Mariana Rajoya (PP), da bi po referendumu o samostojnosti Katalonije 1. oktobra letos, najprej z uveljavitvijo 155. člena španske ustave odvzel separatistični španski regiji Kataloniji avtonomijo, nato pa z razpisom novih regionalnih volitev »zagotovil« v novem parlamentu večino strankam, ki se zavzemajo za ohranitev celovitost Španije, je spodletel. Tudi priprtje ministrov prejšnje katalonsske vlade, izgon predsednika Katalonije in grda volilna kampanja Madrida s ciljem zastraševanja in osebne diskvalifikacije zagovornikov neodvisnosti niso obrodila sadov. Katalonci in Katalonke so namreč na včerajšnjih volitvah – udeležilo se je jih je rekordnih 82 odstotkov volivcev – znova večinsko podprli independistične stranke.

Stranka Skupaj za Katalonijo odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta bo imela v 135 članskem parlamentu 34 poslanskih sedežev, republikanska levica (ERC) priprtega nekdanjega katalonskega podpredsednika Oriola Jungquerasa 32, leva stranka CUP pa 4 poslance. Skupno bodo imeli v novem sklicu 70 poslanskih sedežev, dovolj za absolutno parlamentarno večino.

Relativna zmagovalka volitev je s sicer s 35 poslanci liberalna stranka Ciutadans (Državljani) karizmatične mlade voditeljice Ines Arrimades. Toda njen uspeh je treba zagotovo pripisati hudemu volilnemu porazu v Španiji vladajoče Ljudske stranke premiera Mariana Rajoya, saj so jo Katalonci in Katalonke - tudi tisti, ki nasprotujejo odcepitvi Katalonije – s »prebegom« h populističnim Državljanom očitno kaznovali zaradi policijskega nasilja nad udeleženci referenduma 1. oktobra. V novem sklicu bo imela Ljudska stranka le 3 poslance! Puigdemont je že včeraj zvečer iz Bruslja sporočil, da temu »izidu ne more nihče oporekati. Katalonska republika je zmagala. Rajoy in njegovi zavezniki so izgubili. Kljub temu, da so bili kandidati v zaporu, vlada v izgnanstvu in nam niso bila na voljo orodja za prepričevanje volivcev, kakršna je imela v rokah španska vlada«.

Relativna zmagovalka volitev je s sicer s 35 poslanci liberalna stranka Ciutadans (Državljani) karizmatične mlade voditeljice Ines Arrimades. Toda njen uspeh je treba zagotovo pripisati hudemu volilnemu porazu v Španiji vladajoče Ljudske stranke premiera Mariana Rajoya.

Rezultati volitev zapletenih razmerij med Madridom in Barcelono niso razrešili. Le utrdili so nevaren status quo. Madrid se bo skliceval na novo podporo stranki Državljani, saj naj bi, trdi Arrimadesova, katalonski volivci jasno sporočili »svetu, da se večina Kataloncev zavzema za obstanek v Španiji«. Rajoy bo moral, ker Arrimadesovi zagotovo ne bo uspelo sestavili vlade, mandat izročiti enemu izmed voditeljev zmagovitih strank, ki zahtevajo neodvisnost Katalonije. Te stranke pa bodo morale pozabiti na medsebojne razprtije in v imenu skupnega cilja – udejanjanja neodvisne Katalonije - znova zahtevati od Madrida vzpostavitev dialoga. Mandat za ta takšno potezo so jim (znova) dali Katalonci in Katalonke. Res pa je – ravno zato so procesi osamosvajanja Katalonije v primerjavi z denimo slovenskimi izkušnjami zato zapleteni –, da zagovorniki neodvisne Katalonije nimajo podpore velike večine prebivalcev in prebivalk Katalonije.

Madrid se na izide volitev še ni odzval.