Reševanje revežev, ne špekulantov

Zakon o švicarskih frankih v parlamentu

Tik pred novim letom je devet poslancev državnega zbora na predlog Združenja Frank v parlamentarni postopek vložilo predlog interventnega zakona, s katerim bi sistemsko rešili problematiko posojil v švicarskih frankih s pretvorbo v evre. Prvopodpisani pod predlagani zakon je nepovezani poslanec Janko Veber (bivši poslanec SD), podpise pa so prispevali tudi vsi poslanci Levice, poslanca NSi Zvonko Lah in Iva Dimic ter nepovezani poslanec Andrej Čuš, medtem ko poslanci SD in DeSUS, ki so septembra javno izrazili podporo zakonu, podpisov za zdaj še niso prispevali.

Zakon se nanaša na posojila v švicarskih frankih, ki so jih potrošniki najeli med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010. Bankam, ki so ta posojila odobrile, nalaga, da vrednost posameznega odobrenega posojila preračunajo v evre po tečaju, ki je veljal na dan črpanja posojila. Poleg tega morajo banke spremeniti tudi obrestno mero, kar pomeni, da morajo namesto liborja uporabiti višino euriborja, ki je veljala na dan črpanja denarja, k čemur morajo prišteti ob sklenitvi pogodbe dogovorjeni obrestni pribitek, vsota tega pa predstavlja obrestno mero, ki mora do poplačila posojila ostati nespremenjena. Ta pravila ne veljajo samo za posojila, ki so še aktivna, temveč tudi za posojila, ki so jih potrošniki že odplačali, pa tudi za tista, ki so bila v evre pretvorjena pred uveljavitvijo tega zakona ter za tista, pri katerih je banka odstopila od pogodbe. Stroške pretvorbe posojil bodo po zakonu v celoti nosile banke.

Po izračunih Združenja Frank naj bi posamezno banko to stalo v povprečju 3,5 milijona evrov na leto, kar je drobiž v primerjavi z bremenom, ki ga danes nosijo posamezni posojilojemalci. Analiza, ki so jo v Združenje Frank pripravili na vzorcu 984 kreditov v švicarskih frankih je namreč razkrila, da kar tretjini posojilojemalcev od prejemkov po plačilu obroka ostane manj kot 600 evrov. Skoraj polovica vprašanih posojilojemalcev komaj še zmore plačevanje obrokov, pet odstotkov (od tistih, ki še niso odplačali posojila) pa jih že zamuja s plačili. Po tej analizi so posojilojemalci v povprečju že plačali za 10.091 evrov več v obrokih, kot če bi posojilo najeli v evrih. Če zakon ne bo sprejet, pa bodo njihova preplačila posojila v frankih na koncu znašala v povprečju 30.493 evrov več, kot če bi posojilo najeli v evrih.

Stroške pretvorbe posojil bodo po zakonu v celoti nosile banke.

Zakon so spisali pravniki Ciril Ribičič, Boštjan M. Zupančič in Franc Grad, v Združenje Frank pa so ga v zadnjih mesecih še nekoliko dopolnili, da bi mu tako zagotovili čim širšo podporo poslancev. Ključni popravek je določba, ki bankam omogoča izpodbijanje pretvorbe pri posojilojemalcih, ki so se navkljub predstavitvi vseh tveganj odločili za špekuliranje. S tem so nasprotniki zakona ostali brez ključnega argumenta, namreč da gre za reševanje špekulantov, hkrati pa so banke dobile možnost individualne presoje, saj bodo lahko zahtevek za pretvorbo izpodbijale, če bodo predložile pisne dokaze, da je bil posojilojemalec pravočasno in ustrezno seznanjen z vsemi tveganji. Vprašanje je seveda, ali bo ta popravek zadoščal za sprejetje zakona v državnem zboru.

»Vse je odvisno od poslancev SMC,« pravi Luka Mesec, poslanec Levice in eden izmed devetih vlagateljev zakona. »Podpise sta že obljubila predsednik državnega zbora Milan Brglez in predsednica parlamentarnega za finance in monetarno politiko Urška Ban (oba SMC), ki sta tudi obljubila, da bosta poskusila dobiti podporo ostalih poslancev SMC.« Drugo odprto vprašanje pa je, ali bo zakon, če bo sprejet, prestal ustavno presojo, ki bo zelo verjetno sledila. Na Hrvaškem jo je, in to tudi zato, ker je hrvaško ustavno sodišče ugotovilo, da konverzija posojil ni pretirano obremenila bank in da visok dobiček bank (več kot 30 milijard kun v letih 2007-2014) ni bil ogrožen. Glede očitka o retroaktivnem učinku zakona pa so hrvaški ustavni sodniki poudarili, da gre za tako imenovano nepravo retroaktivnost, ki je dovoljena, kadar ni mogoče na drugačen način uresničisti legitimnega javnega interesa.

»Vse je odvisno od poslancev SMC.«

Pri svoji presoji so se ustavni sodniki sklicevali na podatke hrvaškega ministrstva za finance, po katerih so obroki odplačevanja posojil v švicarskih frankih ob rednem odplačevanju narasli za približno 60-80 odstotkov, glavnica pa za 30-40 odstotkov, kar je v razmerju do bank povzročilo kritično neenak in odvisen položaj komitentov. Država je zato imela po mnenju ustavnega sodišča obveznost intervenirati tako, da je zagotovila socialno varnost posojilojemalcev in zmanjšala izjemno velike socialne razlike, do katerih je prišlo zaradi porasta vrednosti švicarskega franka.

Da naj se z zakonom zagotovi pravična razrešitev afere s švicarskimi krediti, je včeraj pozvala tudi Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS). Slednja predlaga sistemsko rešitev, saj meni, da je država jemalce kreditov pustila na cedilu.